Balet Grk Zorba je bil uprizorjen na Festivalu Ljubljana v Križankah 27. 6. 2024. Osnova predstave sta roman Nikosa Kazantzakisa Življenje in nravi Aleksisa Zorbe in film Grk Zorba, ki ga je leta 1964 posnel Michael Cacoyannis, glasbo pa je napisal skladatelj Mikis Theodorakis.

Zorba je najbolj znano delo koreografa Lorce Massina, ki ga je prvič uprizoril leta 1988 v veronski Areni, nato pa v ansamblih različnih držav v Evropi in po svetu. V Mariboru je Massine prvič postavil Zorbo leta 2004, točno čez 20 let pa je Maribor priljubljeni balet ponovno obnovil med gledalci, tokrat z deloma novo zasedbo plesalcev.

Zgodba predstave je serija scen od prihoda tujca Johna in njegovega nenavadnega sopotnika Aleksisa Zorbe na grški otok do zaključnega sirtakija, ki simbolizira sprejetje življenjskih okoliščin in neuspehov, hkrati pa prikazuje trdovratno in kljubovalno veselje do življenja.

Massinova koreografija nosi duh 20. stoletja, saj bazira na klasični tehniki, ki se prepleta z elementi karakternega in malce sodobnega baleta, vendar brez plesa v špicah, in s klasično delno abstraktno strukturo zgodbe. Danes je šla plesna umetnost v drugo smer, kar pa ne pomeni, da deluje predstava iz konca 80. let prejšnjega stoletja starinsko. Vidi se, da predstava ni del sodobne baletne paradigme, vendar začenja delovati retro in mogoče celo simpatično, kot del nekega sveta in obdobja, ki ga ni več.

Eden najpomembnejših dejavnikov uspeha te predstave je večna glasba Theodorakisa, ki se jo z lahkoto posluša brez naveličanja. Zgodba se v plesu izogiba dobesednosti, razen nekaterih ključnih prizorov kot npr. smrt vdove Marine.

Plesalci so posodobili zasedbo in mlajše generacije spretno usvajajo vloge, kljub temu se pri nekaterih plesalcih iz zbora in solistih vidi, da se ne poistovetijo s takšnim koreografskim stilom. Pri mladih glavnih protagonistih se ponekod občuti pomanjkanje življenjskih izkušenj, ki pa ga bodo v prihodnosti zagotovo dobili in oplemenitili interpretacijo. Mladi Davide Buffone se razvija v dobrega plesalca karakterno-tehničnih vlog, v vlogi neobičajnega in malce čudnega Grka z dobrim srcem je našel gibalno veselje in lahko bi rekli norost, ki jima bo sčasoma lahko dodal tudi svojevrstno modrost Zorbe. Tujec John, s katerim gledalci spoznavamo ekosistem zaprte skupnosti grškega otoka, je bil Ionut Dinita, bil je skoraj kos tehničnim izzivom vloge, vendar mu je na trenutke primanjkovalo karizme in prezence, ki je bila naravna prejšnjemu interpretu te vloge, Antonu Bogovu. Dinita je ostal na površinski strani, globine se v tej predstavi ni dotaknil.

Mlado vdovo Marino je upodobila Tijuana Križman Hudernik, ki jo je plesala tudi v izvirni postavitvi leta 2004. Občuti se njen dodelan odnos in poznavanje vloge. V duetu z Dinito morda nista bila najbolj uigran par, vendar je to verjetno posledica hitre zamenjave, saj je Tijuana morala v zadnjem trenutku zamenjati zasedbo zaradi poškodbe. V mariborskem ansamblu je sicer bilo ob koncu sezone precej poškodb najaktivnejših plesalcev.

Madame Hortense je bila Evgenija Koškina, ki je k vlogi pristopila predano. Njena upodobitev je bila prepričljivo ganljiva in na momente tragično naivna, kar sama vloga tudi zahteva.

Plesni zbor je deloval precej usklajeno, na odru so se premešale vse generacije mariborskega ansambla in dobro spremljale protagoniste.

Kostume in scenografijo je oblikoval Leo Kulaš po navdihu originalne postavitve Filippa Tonona Dolge obleke plesalk v zemeljskih tonih so s svojim valovanjem lepo podpirale koreografsko idejo, črno-beli kostumi vaških moških pa so dovoljevali dovolj svobode za plesne interpretacije.

Scenografija je bila malce prilagojena odru Križank, vendar je vseeno delovala dobro s čistimi oblikami z navdihom geometrije, prekinjene z nekaj skulpturami v grškem stilu. Zaradi sprememb v scenografiji je pevski zbor ostal v orkestrski jami in na oder je prišla samo pevka Dada Kladenik, ki je pela na plesni monolog Marine.

Predstava je dobro gledljiva, k čemur pripomore odlična glasbena partitura. Zagotovo najbolj znana skladba iz Zorbe je sirtaki, ki ga je skladatelj napisal za ta film, vendar je ponarodel in postal pravi zaščitni znak Grčije. Sirtaki je naredil finale predstave zelo efekten, gledalci so ga pospremili s ploskanjem in finale se je ponovil še dvakrat. Nekoč so plesalci ponavljali uspešne plese ali variacije na bis, torej še enkrat, če so bili gledalcem še posebej všeč. Danes tega ni več, zato je bilo zanimivo v predstavi videti takšen suvenir iz preteklosti.

Grk Zorba
v baletni obliki je prijetna predstava. Dandanes je nenavadno videti balet, ki vključuje elemente folklornega/karakternega plesa v pripovedovanje zgodbe, vendar ti elementi ne motijo, pač pa podpirajo predstavo. Koreografija ni niti klasična niti povsem sodobnoplesna, lahko bi rekli, da postaja retro in s tem ponovno zanimiva.