Slovenski baletni portal

med

TASJA-BANNER

Intervju

TASJA ŠARLER VOGRIN

»Ko v soju odrskih luči prirojeno sramežljivost premaga drugi, drugačni jaz …«

S Tasjo Šarler Vogrin se je pogovarjala Nataša Jelić

Tasja Šarler Vogrin – od nedavnega solistka baletnega ansambla SNG Opera in balet Ljubljana – priznava, da je na odru, čeravno z veseljem pleše tudi v duetih, še najraje odvisna sama od sebe. In to je tudi dokazala, ko je zablestela v kopici izjemnih solo partov, ki so se ljubiteljem baleta nedvomno vtisnili v spomin. Za pogovor sva se ujeli v obdobju, ko se namesto plesa posveča najlepši vlogi, ki jo na odru življenja lahko odpleše ženska.

Tasja Šarler Vogrin: Ave Maria

Pred kratkim ste postali mama ljubki dojenčici Arii. Je odločitev o materinstvu, ki je prelomni dogodek prav za vsako žensko, za uveljavljajočo se, mlado, ambiciozno balerino še toliko zahtevnejša?

Vedno sem si želela imeti otroke. Veliko sem tudi razmišljala o tem, kdaj bi bil za to »pravi čas«, vendar ta v našem poklicu v resnici ne obstaja. V razmišljanju poklicne balerine je materinstvo povezano predvsem z izgubo forme in skrbjo, kako se bo po vsem tem vrnila na oder. Ne glede na neizmerno srečo in veselje ob rojstvu hčerkice, ki je sedaj del mojega skrbnega vsakdana, in kljub povsem novi, čudoviti vlogi, v kateri sem se znašla in v kateri neizmerno uživam, v glavi nenehno premlevam o tem, kako se bom vrnila na oder, in že kujem načrte o vadbi, ki bo moje mišice ponovno spravila v pogon. Po poškodbah, ki sem jih imela, se je moje telo hitro regeneriralo, zato upam, da mi bo ta naravna danost priskočila na pomoč tudi tokrat. Pomembna življenjska odločitev o tem, da postaneva starša, pa se nama je z možem po prečudovitem poletju zgodila povsem spontano in nenačrtovano. Nepričakovano novico o moji nosečnosti sva z možem sprejela z velikim veseljem, čeprav je bila zame malček šokantna, sploh zato, ker sem ravno pred tem napredovala v solistko in sem si sezono, ki je sedaj že za nami, predstavljala povsem drugače. Balet in vse vloge, ki sem jih plesala in si jih še želim odplesati, je bil pri meni vedno na prvem mestu, a sedaj ga je zasedlo čudovito malo bitjece, ki ta hip zahteva vso mojo pozornost.

Tasja Šarler Vogrin v baletu Trnuljčica, foto Darja Štravs Tisu, vir SNG Opera in balet Ljubljana

Zdi se, da je ta postanek v karieri hkrati tudi čas za reminiscenco o doslej preplesani poti. Kako je balet sploh vstopil v vaše življenje in s kakšnimi občutki sedaj gledate na svoja dosedanja leta uveljavljanja v baletnem ansamblu ljubljanske Opere?

Kljub temu da sem stalna članica baletnega ansambla v ljubljanski Operi od leta 2013, je moj drugi dom postala že prej, saj sem že kot učenka ljubljanskega baletnega konservatorija sodelovala v kopici zanimivih baletnih predstav. V pomembnejših solističnih vlogah sem se začela preizkušati in dokazovati šele v zadnjih štirih ali petih letih. Po kariernih stopničkah sem se povzpenjala postopoma, saj mi ni bilo dano preskočiti prav nobene. Začela sem v zboru, potem sem bila velikokrat angažirana v manjših solističnih vlogah, pa tudi v pomembnejših vlogah v drugi zasedbi, a se dolgo časa kar nekako ni izšlo. Kljub temu da sem vloge pripravljala prav v vseh projektih ansambla, namreč nisem dobila priložnosti, da bi se v njih tudi dokazala. Tudi na napredovanje v solo zbor sem čakala kar dolgih deset let, tako da sem se v nekem trenutku začela spraševati, ali je sploh še smiselno vztrajati v baletu. In sedaj imam občutek, da me bo po porodniškem dopustu čakala podobna pot – tokrat vnovičnega uveljavljanja.
Ko sem bila še čisto majhna deklica, sem se najprej zaljubila v harfo, predvsem zaradi tega, ker se mi je to glasbilo zdelo tako lepo. Vsakič, ko smo po televiziji gledali kakšen koncert, sem staršem trdila, da bom nekoč igrala harfo. No, nižjo glasbeno šolo iz harfe sem vseeno končala, čeprav sem se po ogledu Ukročene trmoglavke v ljubljanski Operi, po kateri sem se po maminih besedah na odru želela gledalcem prikloniti tudi sama, za vse življenje nepreklicno zaljubila v balet in v njem že od prvih dni v dvoranah baletne šole tudi neizmerno uživala. V nižji baletni šoli so me kot enega izmed otrok izbrali za nastop v baletih Pepelka in Hrestač – Božična zgodba. Že takrat sem se zaljubila v vlogo božičnega duha in bila presrečna, ko sem dobila priložnost, da jo tudi odplešem. Zaodrje, kostumi, balerine, ki se pripravljajo na nastop – ves ta zame pravljični svet me je očaral, in kljub nasvetom staršev, naj se vendarle odločim za kakšen »resen« poklic in študij, sem vedela, da me ne zanima nič drugega in da bom lahko resnično uživala le v baletu. Že kot učenka sem kot rezerva plesala Snežinke v Hrestaču, kmalu pa me je opazil tudi takratni umetniški vodja baleta Irek Mukhamedov, ki sem mu bila kot plesalka očitno všeč in ki je tudi sicer dajal veliko priložnosti mladim. Potem ko sem kot ena od Rusalk v Balanchinovih Serenadah še kot dijakinja lahko vskočila v to zahtevno solistično vlogo, me je Mukhamedov povabil, da se po končani baletni šoli pridružim baletnemu ansamblu. S pomembnimi odrskimi izkušnjami, ki sem jih lahko nabirala v številnih manjših solističnih vlogah v Trnuljčici, Don Kihotu itd., mi je pomagal, da sem premagala začetniške težave in se lažje vključila v svet poklicnega baleta. 

Tasja Šarler Vogrin v baletu Miniature, foto Darja Štravs Tisu, vir SNG Opera in balet Ljubljana

Pred mojimi očmi ste prvič resnično zasijali v vlogi, ki vam jo je v svoji Orfični himni zaupal belgijski koreograf Jeroen Verbruggen. Kako se sami spominjate te izkušnje? Kako je bilo sodelovati s tem izjemno nadarjenim koreografom in se zliti z njegovim nič kaj preprostim gibom, za katerega je bilo videti, da ste naravnost rojeni zanj?

Tudi sama z mislimi pogosto odtavam v to sodelovanje in koreografijo, ki se mi je kot sploh prva, ki je bila narejena zame in sem jo lahko končno zaplesala v prvi zasedbi, za vedno vtisnila v telesni spomin. Tudi glasba kitarista Billyja Sueira, ki jo je na odru zaigral v živo in ob katerem sem zaplesala, je bila zame nekaj posebnega. V vsakdanjem življenju sem bolj sramežljiva oseba, ki se ne mara preveč izpostavljati, a na odru očitno zaživi moj »drugi jaz«. Takrat namreč plešem predvsem zase in svoj užitek, zato sploh nimam občutka, da me spremlja toliko radovednih oči. Vloge, svojevrstnega nadaljevanja lika Evridike oziroma njene četrte različice, ki je na nek način zaokrožila celotno predstavo, sem bila zelo vesela, a med njenim nastajanjem hkrati tudi zelo živčna, saj sem vedela, da sem končno dobila pravo priložnost, da se pokažem in dokažem. Verbruggnov gib mi je bil zelo všeč, saj tudi drugače najbolj uživam pri izvajanju bolj neoklasično obarvanih koreografij. Čeprav obožujem balet, pa tudi modernejše koreografije, mi je »neoklasika«, ki združuje ples na špicah in sodobnejši plesni gib in izraz resnično najljubša. Skozi takšne koreografije, ki nedvomno zahtevajo solidno klasično osnovo, saj ta zagotavlja dobro nadzorovanje telesa in hkrati prožnost in svobodo v gibanju, se lahko svobodneje izrazim in jim dodam tudi nekaj osebnega. Kljub temu se mi zdi, da sem kar raznolika plesalka, saj lahko samosvoj izraz poiščem v povsem različnih vlogah in plesnih slogih, v katerih se počutim precej udobno. Seveda se v klasičnih baletnih stvaritvah, ki zahtevajo dovršenost izvedbe, čiste, strogo določene linije, ki jih prekinjajo poudarjene poze ali slike, ne počutim tako svobodno kot v »neoklasiki« ali v »modernu«, kjer je pomembneje, kako izpelješ gib, ga povežeš v drugega, kar meni vsekakor »leži«. In tudi Verbruggna je moj gib na nek način pritegnil, zato mi je, kljub temu da je od nas zahteval, da vse gibe izvedemo natančno tako, kot si jih je zamislil, in da glasbo slišimo tako, kot jo sliši sam, dovolil, da koreografijo začutim po svoje, zato med njenim nastajanjem z njegove strani nisem zaznala nekega posebnega pritiska.  

Tasja Šarler Vogrin v baletu Hrestač – Božična zgoda, foto Darja Štravs Tisu, vir SNG Opera in balet Ljubljana

Kateri koreograf je v zadnjem času poleg Verbruggna v vas znal prepoznati zanimivo gibalko in morda iz vašega telesa priklicati nekaj, kar je presenetilo še vas? V katerih vaših dosedanjih vlogah ste se lahko še najbolj razvili kot plesalka?

Mislim, da je prav vsak koreograf, s katerim sem sodelovala doslej, v meni našel nekaj novega in razkril delček moje osebnosti. Prav vsi so v meni vzbudili novo zanimanje za raziskovanje giba in različnih smeri, v katerih se lahko razvijam kot plesalka. Verbruggen, Zanella, Peci, Mujič, Martinez … Vselej se zelo razveselim tudi sodelovanja z Lukasom Zuschlagom, ki me je pravzaprav na nek način izpostavil in pokazal drugim. Hvaležna sem mu, da me je videl kot plesalko, ki se lahko dobro znajde tudi v sodobnem plesu. Tako sem v njegovih Ljubezenskih valčkih dobila malo večjo vlogo od ostalih in v njej tudi resnično uživala. V pretekli sezoni je na oder postavil koreografijo v operi Dežela smehljaja, v kateri bi morala nastopiti, a se je vse zasukalo v drugo smer. Veselila sem se tudi sodelovanja s Clugom v njegovi koreografiji Ssss… in pripravljala na vlogo ženske v Zanellovem Boleru, za katero sem čutila, da mi je pisana na kožo. Všeč so mi vloge močnih žensk. V baletu Romeo in Julija, ki ga je za nas na oder prav tako postavil Renato Zanella, sem se prelevila tako v Rosalindo kot v Lady Capulet. Slednja mi je bila ravno zaradi neke posebne notranje moči in poudarjene izraznosti zelo ljuba, tudi veliko bližja od »afnice« Rosalinde, s katero pa sva se na koncu prav tako spoprijateljili in se skupaj veselili življenja. Sila nenavadni občutki so me prevevali v vlogi Pecijevega Angela. Čeprav sem bila na odru obkrožena z veliko soplesalkami in soplesalci, sem se tako kot umirajoča deklica, o kateri je zgodba pripovedovala, počutila zelo osamljeno. Peci je znal zelo dobro pojasniti in pokazati gib, ki si ga je za ta lik zamislil, obenem pa mi je pri interpretaciji omogočil veliko svobode, ki jo očitno pri iskanju pravega izraza v slehernem liku, ki ga uprizarjam, tudi potrebujem. Vanitas v projektu Ljubezen (kor. R. Zanella, op. p.) je bila prva velika solistična vloga, ki sem jo odplesala v prvi zasedbi. Tudi Zanella je zaupal mojim občutkom pri raziskovanju giba, s pomočjo katerega sem se lahko prelevila v ta zanimiv lik, za kar sem mu seveda zelo hvaležna. Morda je Vanitas tudi zato ena tistih vlog, ki mi bo zagotovo za vedno ostala v spominu. Hkrati mi je kot umetniški direktor baleta ponudil največ priložnosti, da se preizkusim in občinstvu tudi predstavim v večjih vlogah, saj je poskrbel za to, da smo lahko prav vsi plesalci odplesali vloge, ki so nam bile dodeljene v prvi ali drugi zasedbi. Obdobje njegovega umetniškega vodenja mi je kot plesalki prineslo največ, saj sem v tem času hkrati dozorela tudi kot oseba, zato sedaj nase prav gotovo gledam drugače kot na začetku. Morda me zato zdaj tudi koreografi lažje opazijo. Navsezadnje pa sem tako kot mnogi moji drugi kolegi in kolegice v tem obdobju tudi napredovala.

Tasja Šarler Vogrin v baletu Gusar, foto Darja Štravs Tisu, vir SNG Opera in balet Ljubljana

Kakšne vloge si še želite odplesati in morda tudi v koreografijah katerih od koreografov, ki krojijo podobo sodobnega baleta, bi se še želeli preizkusiti, ko se boste vrnili v baletni studio in seveda na oder?

Zelo lepo je bilo sodelovati z bratoma Bubeniček, ki sta za naš balet ustvarila zares čudovit pripovedni balet Doktor Živago, zato bi z veseljem zaplesala še v kakšni od njunih stvaritev. Vloga Julije v baletu Romeo in Julija, ki sem jo študirala še v Vamosovi različici, a se v njej žal občinstvu zaradi zaprtja med koronsko pandemijo, enim najdepresivnejših in najtežjih obdobij v moji karieri, še nisem predstavila, a je ostala ena izmed neuresničenih sanjskih vlog. Na mojem seznamu želja bi bil med klasičnimi baletnimi stvaritvami Don Kihot in vloga temperamentne Kitri, ki me zelo mika. Ta balet bo na odru ljubljanske Opere zaživel v prihajajoči sezoni, ko bom še na porodniškem dopustu. V neoklasičnem baletnem repertoarju pa bi se dela vsekakor z velikim navdušenjem lotila v kakšni od stvaritev baletnega pripovednega maga Williama Forsytha. V zadnjem času me je na posnetkih, ki jih spremljam na Instagramu, naravnost očaral gib mladega brazilskega koreografa in nekdanjega plesalca Nizozemskega plesnega gledališča (NDT) Juliana Nunesa.

Tasja Šarler Vogrin, foto Darja Štravs Tisu, vir SNG Opera in balet Ljubljana

Dejali ste, da je bil balet vaša odločitev za vse življenje. Se morda v njem v prihodnje vidite tudi v vlogi koreografinje, pedagoginje ali asistentke koreografa?

V času korone, ko smo, da bi se vsaj malo oddolžili občinstvu, pripravili spletni dogodek, sem sodelovala z Martino Zadro, ki je pela arijo Ave Maria. Za to točko, v kateri sem sama tudi plesala, sem pripravila koreografijo, in čeprav sem se tovrstnega dela razveselila, sem ugotovila, da je zame preveč stresno in da mi je veliko ljubše, ko mi nekdo pokaže korake, iz katerih lahko potem razvijem še kaj svojega, kot da moram ustvarjati in koreografijo sestavljati sama in čisto na novo. Zaenkrat se mi zdi, da bi mi vlogi pedagoginje in asistentke koreografa bolj ležali, a nikoli ne reci nikoli.