SERGIU MOGA: Iskanje (ne)izgubljenega časa (Prvi del)

Baletna kariera je znana po svoji kratkosti. Odkar začneš, te opozarjajo, kako hitro minejo leta pred upokojitvijo in kako moraš vse doseči zelo hitro, da ti slučajno ne zmanjka časa. Kaj pa ljudje, ki temu ”pravilu” vidno kljubujejo leta in leta? Alicia Alonso in Maja Plisetskaja sta plesali daleč preko svojega 60. rojstnega dne. Barbra Streisand in Billy Joel kljubujeta vedno spreminjajočim se trendom že preko 40 let. Dada Kladenik, solistka opere SNG Maribor; Tanja Baronik, legendarna balerina SNG Maribor, in nenazadnje tudi Sergiu Moga (ki je tudi subjekt tega intervjuja) plešejo, pojejo in ustvarjajo na odrskih deskah SNG Maribor že preko 30 let. Vendar kako?
Prvič sem Sergia spoznal, ko mi je bilo 16 let in sem v srednji šoli začel sodelovati z gledališčem SNG Maribor. In še po vseh teh letih me vsakič znova presenetita njegov pristop k delu in izjemna količina sočutja, miline in samozavesti, ki jo vlije vsakemu plesalcu, ki z njim dela. Hotel sem videti, kje se skriva njegova skrivnost, istočasno pa počastiti svojega mentorja, za katerega mislim, da je v zgodovini slovenskega baleta pustil pečat, s katerim se lahko kosa le redkokateri umetnik. In tako sva se nekega sončnega dopoldneva usedla in pogovorila o njegovi dolgi in navdušujoči karieri, pa tudi o vsem, kar mu je omogočilo, da je prišel tako daleč, kot je, in da je tam tudi ostal in ohranil visok standard dela, ki ga pričakuješ, ko slišiš ime Sergiu Moga.

Kaj vas je sprva pritegnilo pri baletu?
Moram priznati, da mi ples ni bil pretirano pri srcu, ko sem sprva začel. Pred tem sem bil vratar pri nogometu in niti približno nisem razmišljal o tem, da bi zamenjal nogomet za balet. Moj oče pa je vedel, da je dolgoročno zame to boljša izbira poklica, saj je bil balet v tistih časih v Romuniji na zelo visoki ravni in me je k temu zelo vzpodbujal. Vendar je kar nekaj let preteklo, preden sem ga vzljubil. In čeprav se je na prvi pogled zdelo, da nimam primernih predispozicij za balet (imel sem zaprte kolke in bil sem rahlo debelušen), so pedagogi na baletni avdiciji videli več in z bratom sva bila skupaj sprejeta v baletno šolo. Včasih lahko drugi, za to usposobljeni ljudje vidijo tvoje vrline veliko bolje kot pa ti sam. Ne morem pa reči, da je bil sam začetek baletnih ur zabaven. Kot sem že povedal, nisem imel najboljših predispozicij (za razliko od brata, ki je imel vse, kar potrebuješ za uspeh v baletu), dodatno pa me je še potrlo to, da sem moral istočasno pustiti nogomet. V premorih med baletnimi urami sem tako neprestano igral nogomet, celotno telo me je bolelo od nenaravnih pozicij in še bi lahko našteval.
Sčasoma pa dozoriš in dobiš boljši pogled v širšo sliko baleta in kaj ti predstavlja. Kot veliko fantov sem z leti našel veselje tako v moški baletni tehniki (piruete, skoki itd.) kakor tudi v spremljanju baletnih idolov, kot sta Mukhamedov in Barišnikov. Oba sta mene in moje prijatelje tako navdušila, da sem še sam začel preizkušati različne baletne trike in eksperimentirati s svojo tehniko. Vztrajal sem in vztrajal, slej ko prej začel videti sadeže trdega dela in se, s pridobljeno samozavestjo, posledično zaljubil v balet. 

Kako bi opisali svoje baletno izobraževanje v Romuniji?
Kot nekaj, za kar bom vedno hvaležen, posebno zaradi izjemne pedagoške in strokovne ravni pedagogov. Moja prva učiteljica baleta je bila ena malce starejša gospa, ki je učila nižje razrede. Ne le da je bila prava strokovnjakinja za osnovno baletno tehniko, ampak je do vsakega učenca znala pristopiti na pravi pedagoški način in zgraditi močno klasično podlago, ki smo jo v kasnejših letih nadgradili v višjih razredih. Ko sem zaključil nižji del šole, sem dobil svojega stalnega pedagoga, s katerim sem ostal dobrih šest let, do konca šolanja. Le-ta je tudi poznal mojega očeta, saj sta bila včasih skupaj sodelavca v gledališču. Prav tako je bil izobražen kot pianist in kar pogosto je celo istočasno učil, medtem ko je igral za nas; kot mladi ”pubci” smo poskušali goljufati, saj smo mislili, da ne bo opazil, ker bo preveč osredotočen na igranje, kar pa seveda ni nikoli delovalo.
Imeli smo tudi izjemno korepetitorko, ki je do potankosti poznala tako naše kot svoje delo in pogosto podala kakšno korekcijo. Sčasoma nam je profesor postal kot nekakšen nadomestni oče, kar je zelo značilno za odnos pedagoga in učenca v baletu. Dal mi je veliko znanja, ki mi je služilo še dolgo po zaključku šolanja.
Napram določenim mladostniškim fintam (špricanje, namišljanje bolezni in bolečin itd.) lahko iskreno rečem, da se je vsak učenec v tistem razredu točno zavedal, zakaj je tam. Pedagog pa je seveda poskrbel, da smo v vsak klas vložili največ, kar smo lahko. To je tudi odražalo celoten pedagoški sistem, ki se je zgledoval po ruskih metodah učenja, vsaj kar se tiče strogosti in visokih standardov pedagogov.

Kakšen tip vlog vas najbolj privlači?
V šoli sem največkrat plesal klasične prinčevske vloge (Giselle, Labodje jezero itd.). To je za mladega plesalca čas odraščanja, ko moraš sprejeti in vzeti v zakup vse, kar ti prihaja naproti, tudi da ugotoviš, kaj ti ustreza in kaj ne. Povedati moram tudi, da sem (odkar pomnim) v vsako vlogo, ki sem jo odplesal, vložil sto odstotkov svoje moči, energije in fokusa.
Ko sem sprva začenjal svojo baletno kariero v Romuniji, sem plesal sicer večinoma v ansambelskih vložkih, ki so mi jih dodelili. Toda ni dolgo trajalo, preden sem spakiral kovčke in odšel v tujino. Po prihodu v SNG Maribor sem ponovno začel z vodilnimi klasičnimi vlogami (Hrestač), v katerih sem seveda užival. Toda ko pogledam nazaj, lahko zdaj rečem, da sem pravi užitek na odru začutil šele, ko sem začel plesati bolj karakterno močne, temperamentne in zahtevne like (ne le tehnično, ampak tudi igralsko). Preprosto sem vedel, da je tak tip vlog zame in da se želim v tem specializirati. Karakter, temperament in obilica drame. Tu mi je najbolj udobno in tu je moj dom.

Obstajajo morda v vaši karieri kakšne vloge, ki so se vam še posebej vtisnile v spomin?
Brez vprašanja, Rothbart. Nanj sem prvič naletel, ko je v Maribor prišel Valerij Kovtun, ki je takrat postavljal Labodje jezero. Ko smo sprva začeli z delovnim procesom, sem bil kar šokiranzmeden. Vendar sem s pomočjo g. Koftona, od katerega sem se ogromno naučil, premagal svoje lastne omejitve in uspešno odplesal vlogo. To je bila zame prva karakterna vloga, kjer sem res imel občutek, da sem skozi proces ne le zrastel kot plesalec in umetnik, ampak tudi premagal izjemno oviro na svoji poti.
Vloga Tibalta v baletu Romeo in Julija je name prav tako naredila izjemno močen vtis. Skozi Tibaltove oči sem na odru lahko izrazil vse, kar je bilo v meni, in posledično sem lahko dobro opravil svoj posel. Vloge, ki bi jih prav tako še posebej omenil, so bile tudi Spartak in Grk Zorba v istoimenskih baletih ter Zlati idol v baletu Bajadera.
Zdaj, ko sem starejši in sem z leti presedlal na rahlo drugačne vloge, moram omeniti tudi vlogo Lorda Capuleta v baletu Romeo in Julija, v koreografiji Valentine Turcu. S svojo partnerko Tanjo Baronik, ki v predstavi pleše vlogo Lady Capulet, izjemno uživava vsakič, ko skupaj stopiva na oder. In ravno to mi daje, še dandanes, največji zalet za vsako predstavo.