Ali kako ne le priti do vrha, ampak se tam tudi ohraniti, ne da bi uničil samega sebe
Je očetovstvo spremenilo vaš pogled na delo v baletni dvorani?
Seveda. To je za vsakogar zelo velika prelomnica, ki v veliko pogledih popolnoma spremeni tvoj pogled na svet. Predvsem začneš čutiti veliko večjo odgovornost, ne le zase, ampak tudi za druge ljudi. Drugače začneš razmišljati o stvareh. Bolj pozitivno. Z leti in izkušnjami tako ali drugače pridobimo določeno modrost, ampak menim, da si kot človek bolj miren in z več nadzora tudi pristopaš k situacijam, ko postaneš oče. Z novo pridobljeno odgovornostjo začutiš veliko večjo željo po pomoči in podpori drugim. Od nekdaj sem bil ”pozitivček” in rad pomagal, ampak lahko rečem, da je očetovstvo to iz mene še dodatno izvabilo.
Kaj bi rekli, da je bila v zadnjih 30 letih, odkar ste začeli svojo pot v Sloveniji, vaša največja lekcija?
Spomnim se primera, ko sem plesal vlogo Rohtbarta v baletu Labodje jezero, ki ga je leta 2005 postavil Valerij Kovton, čez dve leti pa (določene dele predstave) prekoreografiral in posodobil postavitev g. Viktor Litvinov. In v celotnem delovnem postopku sem kot nekdo, ki mu balet zelo veliko pomeni, nasprotoval določenim koreografskim spremembam (za vlogo Rothbarta), za katere sem smatral, da so bile ne le nepotrebne, ampak tudi škodljive za celotno sliko predstave. In ker sva z g. Litvinovim že imela dolgoleten delovni odnos, osnovan na medosebnem spoštovanju, sem mu tudi povedal svoje zadržke. Povedal sem mu, da skozi trenutno koreografijo (še posebno v zadnjem dejanju), ne morem izraziti tega, kar bi moral, in predstavil tudi potencialne ideje za izboljšanje. Na srečo me je dobro razumel in sčasoma sva dosegla kompromis. Lahko bi rekli, da je bil slogan ”premisli, preden reagiraš” zame največja lekcija.
Skozi leta izkušenj sem seveda našel načine, kako lahko bolje nadziram in obvladujem sebe in svoje odzive na situacije v gledališču. Pogoltniti sem moral dejstvo, da moraš velikokrat preprosto sprejeti, kar ti koreograf daje, in se s tem sprijazniti. Seveda je zelo odvisno od vsakega posameznika. Določeni dopustijo več dialoga in osebnega prostora pri koreografiji, drugi spet manj. Razžalosti me edino, kadar je linija komunikacije popolnoma enostranska in kompromis ni možen. Na koncu koncev je tako iz plesalčeve kot koreografove perspektive treba videti širšo sliko, se prilagoditi situaciji (kar pomeni včasih tudi pogoltniti svoj ego) in s koreografom delati proti skupnemu cilju dobro izvedene predstave.
Za kaj ste, v zadnjih tridesetih letih, najbolj hvaležni?
Definitivno za svojo družino, za katero bi si drznil trditi, da je skozi leta najbolj prispevala k mojemu razvoju, tako v zasebnem življenju kot v baletni dvorani. Sem spadajo moja partnerka Tanja, moj sin in celotna širša družina v Sloveniji. Seveda štejem sem tudi svojo družino v Romuniji, s katerimi sem si še vedno blizu, vendar zaradi razdalje velikokrat ne vedo, kaj se dogaja z menoj. Družina, ki pa sem si jo ustvaril tu v Sloveniji, je z menoj vsak dan in skozi vsako oviro tega popotovanja. Vsakodnevno mi vnovič in znova vlivajo moč in dajejo podporo in zalet, potreben za soočanje z vsem kaosom, ki ga pozna vsak umetnik v gledališču.
V mladosti človeka samota ne moti. Začenjaš kariero, imaš prijatelje, se zabavaš, živiš svoje življenje in to je to. Ko pa si ustvariš družino, se začenjaš zavedati, kako močno si pogrešal imeti nekoga v svojem kotu. Na zunaj se sicer ne spremeni dosti. Še vedno moraš izpolnjevati svoje dolžnosti kot prej. Ampak zdaj imaš vsaj varno pristanišče, kamor se lahko vračaš, z ljudmi, ki ti vedno stojijo ob strani. Za katere veš, da bodo na tvoji strani in ti objektivno povedali, kaj so tvoje vrline in primanjkljaji. V mojem primeru to seže tudi na baletno področje, saj je moja partnerka Tanja Sergiu sama baletna solistka, ki mi vedno brez dlake na jeziku pove, kaj deluje in kaj ne. Tanja in najin sin sta name in moj ples vplivala bolj kot kdorkoli drug. Izmed vsega na tem svetu sem najbolj hvaležen prav za njiju.
Vidimo lahko torej, kako nam lahko vsakodnevna potrpežljivost in trud, prav tako pa polno življenje izven gledališča ne le olajša vsakodnevne mentalne in fizične napore, ampak nam potencialno celo podaljša našo kariero in nas sčasoma spremeni v boljšo verzijo nas samih. Podpora naših bližnjih je velikokrat tista, ki nam daje občutek, da na tem svetu nismo sami – tako v poklicu kot v času izven bliskajočih se odrskih žarometov. Čeprav morda ne more odstraniti vseh preprek, ki nam stojijo na poti (to na koncu koncev lahko storimo le mi sami), nam primeren podporni sistem lahko da moč in vsakdanji zalet za soočenje z vsako oviro, ki se nam pojavi v življenju, in tako poveča možnost dolge in uspešne umetniške kariere, brez (ponavadi obveznega) žrtvovanja svoje lastne sreče, zadovoljstva in zdravja.