Površinskost realizacije
Gnetljivost materiala o nesrečnih mladih ljubimcih iz Verone in njegova razprtost, z osrednjima temama ljubezni in družinskih razprtij, ki sta univerzalni in časovno nepripadajoči, omogočajo številna branja tekstualne predloge. Tako lahko v množici poskusov srečamo odrske in filmske realizacije, bolj klasičnih ali eksperimentalnih pristopov. Leta 2016 je bila na ljubljanskem operno-baletnem odru obnovljena različica Yourija Vamosa, postavljena leta 2006. Uspešna, izrazito sodobna predstava ni potrebovala ponovne preobleke, zato se zdi odločitev za novo verzijo nekoliko nenavadna.
Koreograf tokratne predstave, umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella, prav tako ubere pot sodobnejše različice, a z naslombo na že znane dogajalne vzorce starejših, strogo klasičnih različic. Skozi vizuro treh ženskih likov – emancipirane Julije, ki ne pristaja na dogovorjeno poroko, osvobojene ženske Rozalinde (dodani lik), ki se z moškimi poigrava, in promiskuitetne Lady Capulet z mlajšim ljubimcem Tybaltom – poizkuša razširiti fokus znanega narativa. Vendar vsi ti motivi, sicer vredni obravnave, nekako ostajajo v ozadju. Zanella se jih zgolj dotakne, v neposrečenem spoju s tradicijo jim manjkata tako dramaturška doslednost kot tudi premišljena in konsistentna režija, kar pripomore k razvlečenosti in razdrobljenosti uprizoritve namesto k željeni izpostavi ženskih tem in morebitni njihovi problematizaciji. Pogosto drsenje po robu razkazovanja veščin namesto giba v funkciji vsebine prav tako ne pripomore k jasneje razgrnjenim motivom, ravno nasprotno, še bolj jih potisne v ozadje. Uprizoritev je slogovni konglomerat, mešanica raznovrstnih koreografskih estetik, od klasičnih do sodobnih in sproščeno človeških (s čimer ni nič narobe, dokler je kontekstualno upravičeno) ter napaberkovanih kostumskih postopkov (Alexandra Burgstaller). V vizualni podobi plesalcev najdejo mesto klasične kostumske zasnove, oblačila, ki se nosijo na zabavi ali plesu v maniri belega baleta – dolgih tutujev ali pisana kratka krila in topi s sončnimi očali v slogu rejv zabav, klasične moške obleke, pa tudi obleka v duhu charlestona, ki jo s skoraj belo (danes trendovsko barvo) lasuljo, z vijolično pobarvanim robom, nosi Rozalinda. V tej kar precej kaotični množici različnih estetik brez pravega skupnega imenovalca pa je izstopajoča homogena prostorska opredelitev (scenograf Alessandro Camera) v obliki potiskanih zaves z nevsiljivimi, pomensko nabitimi premiki, ki razpirajo ali podpirajo dogajalne procese, z nepogrešljivo premičnima posteljo in balkonom in so ne samo dodana vrednost predstave, temveč se izkažejo kot uspešen primer učinkovitih uprizoritvenih rešitev. Zavese predstavljajo tudi horizont, za katerimi je zaradi epidemioloških ukrepov namesto v orkestrski jami nameščen orkester. Čeprav se pogosto zanaša na zaprašeno klasično gestualnost, v obilici prenapihnjenih znakov in površinskosti Zanella ne izpelje narativnih procesov dovolj natančno in logično, zato se gledalci izgubljamo v sosledju in jasnosti dogodkov, kljub temu da zgodbo poznamo. V ozadju, zgolj nakazani ali nejasno označeni, recimo ostajajo ključni trenutki: prvo srečanje Julije in Romea ali predaja uspavala in strupa.
Osrednje gonilo predstave tako ostajajo suvereni plesalci, njihova energičnost, zavezanost k izrazu in kolektivnosti, ki so, kolikor jim nehomogena vsebina omogoča, igralsko izjemno kreativni. Yaman Kelemet je v interpretaciji Julije sodobna slehernica, ki uveljavlja svojo voljo in ne pristaja na kompromise. Njena Julija tudi v paketu arhaičnih odzivov na zaplet ostaja z nogami na tleh in se ne zapelje v patetično romantiko. V plesni interpretaciji iskriva, natančna, in tehnično suverena postaja Kelemet izjemno dozorela plesalka, ki se znajde tako v klasičnih kot sodobnih koreografijah. Romeo Filipa Juriča je nekoliko bolj zadržan, ostaja v okvirih klasičnih manir, v čustvih pogosto neprepričljiv, v viharje strasti ga odnese zgolj na tragičnem koncu. Med množico številnih posamičnih likov, ki so bolj ali manj ključni, so izstopajoči: Lady Capulet Tasje Šarler, odločna, natančna v plesnem izrazu in izjemno spretna v niansiranju svojih nalog kot žena in ljubimka, tri žurerska dekleta Emilie Tassinari, Mariya Pavlyukova in Gabriela Mede (predvsem slednja premore izjemno prepričljivo igralsko mimiko obraza in telesa) ter pretkani Tybalt Kenta Yamamota, noseč v sebi zadržano jezo, ki izbruhne na koncu.
Romeo in Julija Renata Zanelle premore nekaj prepričljivih trenutkov in je na splošno očem privlačna predstava predvsem zaradi angažiranega plesnega kolektiva in kopice manjših vlog, ki dvigujejo atmosferski in vsebinski manko, v celoti pa ji manjka dosledna režijska in dramaturška izpeljava, ki bi utemeljila posege in dodatke v znani narativ in omogočila uprizoritvi prepričljivi realizacijski tok.
