Filippo Jorio ni le vsestransko nadarjeni plesalec, ki nas nenehno preseneča s sijajnimi in raznolikimi gibalno-igralskimi interpretacijami. Je tudi čuječi popotnik in opazovalec sveta, ki ga obdaja. Njegovo budno umetniško oko ne spregleda niti plesnih bravur soplesalk in soplesalcev, s katerimi se pogosto druži in izmenjuje mnenja o najrazličnejših temah, saj verjame, da jih to še bolj povezuje in jim odstira poglede na njihove raznolike človeške in umetniške plati.
Za pogovor sem vas ujela sredi priprav na ponovitve baletnega večera Bolero koreografov Edwarda Cluga in Renata Zanelle. Zakaj je bil za vas še posebej pomemben in kakšen je bil te dni videti vaš vsakdanji delovni utrip, ki se prične z obveznim, a tu in tam, verjamem, nič kaj dobrodošlim jutranjim klasom?
Tudi moj današnji delovni dan se je pričel z jutranjim klasom, ki ga je vodil naš baletni mojster Howard Quintero Lopez. Po njem smo se odpravili na oder, saj smo morali po včerajšnji prvi ponovitveni predstavi v našo izvedbo ob pomoči asistentov vnesti določene popravke. Ta hip sem doma in medtem ko se pogovarjava, pripravljam kosilo, zvečer pa bom seveda spet na odru in v svetu likov, ki jih plešem v tej predstavi … Redni jutranji trening je nujni del našega življenja, ki nas na nek način »spravi v red«, tako fizično kot mentalno. Že na baletni akademiji so nam vcepili v glave, da je neke vrste zdravilo, ki ga moramo jemati prav vsak dan. Ne morem pa skrivati dejstva, da poklicni plesalci za to svojo jutranjo »tableto« nismo vselej razpoloženi. Včasih te telo in noge bolijo tako zelo, da imaš občutek, da ne boš mogel niti vstati iz postelje, kaj šele izvajati obvezne vaje ob drogu ali sredi dvorane. A kar človek mora, pač mora … Tokrat sem bil še posebej vesel parta v Clugovi koreografiji Ssss…, ki sem ga odplesal prvič. Zanimivo je, da sem njeno premiero doživel že leta nazaj v izvedbi stuttgartskega baletnega ansambla. To je bila prva predstava, ki sem si jo ogledal ob vpisu na Baletno akademijo Johna Cranka. Zato se ob tem, ko sem lahko zaplesal v tej zares čudoviti stvaritvi, ne morem znebiti občutka, da sem sklenil še en krog na svoji poklicni baletni poti.
Kako pa je balet v resnici vstopil v vaše življenje in kdaj ste spoznali, da se mu želite posvetiti »za vedno«? Ali so k temu pripomogli tudi vaši starši ali kateri od vaših takratnih baletnih pedagogov?
Čeravno se nihče od mojih sorodnikov ni poklicno ukvarjal z umetnostjo, sem po maminih besedah zaplesal, še preden sem dobro shodil. Morda tudi na glasbo, ki jo je kot strasten ljubiteljski glasbenik izvajal moj oče in mi tako zagotovo privzgojil posluh in ljubezen do glasbe. Z baletom sem se bolj ali manj ljubiteljsko ukvarjal vse do petnajstega leta, ko mi je nekdo svetoval, naj se mu vendarle posvetim bolj resno. Takrat je v moje življenje vstopila Oksana Kičenko, plesalka in pedagoginja, diplomantka Baletne akademije gledališča Bolšoj. Povedala mi je, da moram, če bom ples izbral za svoj poklic, začeti od začetka in se vrniti k osnovam klasičnega baleta in tehnike Agripine Vaganove. Ta je plesalčev najmočnejši temelj in opora pri nadaljnjem grajenju poklicne baletne kariere. V vse to me je takrat še bolj prepričal poletni tečaj na Baletni akademiji v Moskvi.
Pa vendar se niste odločili za nadaljnje izobraževanje v Moskvi. Kako so vas zaznamovala leta študija v Stuttgartu in zakaj je bilo po vašem mnenju dobro, da ste v svet poklicnega baleta vstopili prav tam?
Leta 2012 sem bil sprejet tako na akademijo gledališča Bolšoj kot tudi na Crankovo akademijo. Pot v slednjo me je pripeljala iz različnih razlogov. Ker sem bil takrat še dijak na srednji šoli v Torinu, mi je bilo veliko lažje potovati v Stuttgart, kjer je bilo šolanje za nameček še brezplačno. Zdelo se mi je, da sta za rusko kulturo in navade značilni določena togost in strogost, zavoljo katerih me tam kot glasnega, živahnega in nagajivega Italijana ne bi sprejeli najbolj odprtih rok. Med študijem v Stuttgartu nismo toliko pilili baletne tehnike, kolikor smo se učili, kako naj jo uporabljamo. Zakaj je ta ali oni gib treba izvesti tako ali drugače, katere mišice na naših telesih nas bodo pri tem najbolj podprle itn. Ne vem, če imam prav, vendar menim, da v Moskvi bodoče baletnike bolj učijo, kako bi morali gibi izgledati, kot kako naj jih pravzaprav izvajajo. Sicer pa je bilo zame šolanje na akademiji svojevrstna šok terapija, saj sem se ob spoznanju, da za mnogimi kolegi v plesnem znanju zaostajam, boril s svojo negotovostjo in iskal načine, kako naj se svojega dela lotim ne le fizično, marveč in predvsem tudi psihično. Že takrat sem se moral veliko ukvarjati z umeščanjem svoje precej občutljive osebnosti in duševnosti v ta naš v tem pogledu kar okruten baletni svet. Navsezadnje pa se najbrž s tem tako ali drugače ukvarjamo prav vsi in skozi vse življenje.
Marsikateri trd oreh na poti do napredovanja v solista ste morali streti tudi v baletnem ansamblu ljubljanske Opere. Kako je sploh naneslo, da ste se odločili ostati prav pri nas in kako se spominjate sodelovanja s koreografi, ki so na nek način sooblikovali vaš sedaj že prepoznavni umetniški značaj?
Če sem iskren, sem po končani baletni akademiji povabilo k stalnemu sodelovanju prejel le od ljubljanske Opere. Do takrat sem se udeležil kopice avdicij v baletnih ansamblih po vsej Evropi. Prav po vsaki od njih so mi povedali, da bi potreboval več izkušenj ali da me bodo poklicali, če si bo kateri od mojih sprejetih kolegov premislil. Naj srečo poskusim še v Ljubljani, o kateri nisem vedel prav ničesar, mi je svetoval eden od pedagogov na plesni delavnici v Torinu. Ko sem čakal na odgovor iz ljubljanskega baletnega ansambla, sem prejel ponudbo iz Nemčije, vendar sem se na koncu le odločil ostati tam, kjer so me izbrali brez zadržkov. Prva leta v ansamblu sem se ukvarjal predvsem s spoznanjem, da naše delo od nas ne zahteva le bleščeče plesne tehnike, k vrhunskosti katere seveda vselej težimo, marveč tudi poglobljeno raziskovanje individualnega pristopa k načinu upodabljanja zelo specifične oblike umetnosti. Vse to pa je seveda terjalo tudi neskončno dolge ure težaškega dela. A to pot nabiranja izkušenj nikakor nisem doživljal kot nekaj slabega, saj sem medtem odplesal celo plejado zelo zanimivih vlog. Svojevrstno razodetje, kako naj se lotim vloge, ki mi je dodeljena, in pri tem poskrbim zase, sem doživel leta 2021 ob pripravah na premiero baleta Gusar, v kateri mi je José Carlos Martinez dodelil vlogo Lankedema. Izkušnja, ki se je bom najbrž spominjal vse življenje, pa je bilo sodelovanje z baletno mojstrico Agnès Letestu, s katero smo zavoljo zasedenosti omenjenega koreografa študirali njegovo različico baleta Giselle. Nisem in nisem se mogel načuditi njeni vrhunski baletni tehniki in strokovni podkovanosti. In sposobnosti, da je lahko prav vsakemu od nas do zadnje potankosti razložila in tudi pokazala, kako naj odplešemo in odigramo določeno vlogo, ter poiskala načine izvajanja gibov, ki so nam bili najbolj pisani na kožo. Ne vem, kako se s svojimi nalogami spopadajo drugi, a sam pri delu vselej zelo rad opazujem kolege, ki študirajo iste vloge kot jaz. Spominjam se, kako mi je Agnès razlagala, da večina plesalcev skuša Albrechta upodobiti kot odraslega in na nek način zlobnega moškega, ki zavestno prevara Giselle. Svetovala mi je, naj se vloge lotim drugače in jo bolj prilagodim svojemu značaju. Tako sem Albrechta doživel in upodobil kot mladeniča, ki se, vsem svojim zaobljubam navkljub, v Giselle zaljubi nehote, nezavedno in naivno.