Kako doživljate preplet svetov klasične in sodobnejših plesnih tehnik v svojem telesu in kaj vas je spodbudilo k ustvarjanju vaše prve avtorske koreografije Catch, s katero ste se zelo uspešno predstavili na Mednarodnem baletnem tekmovanju Slavenska v Zagrebu?
Veliko bolje se počutim v klasičnih, še zlasti pa v neoklasičnih baletnih stvaritvah, ki od plesalca zahtevajo tako tehnično dovršenost plesne izvedbe kakor tudi prožnost v izražanju in iskanju najnaravnejšega podajanja določenega lika. V plesnih stvaritvah našega časa se svetova klasičnega in sodobnega plesa med seboj resnično močno prepletata. Naloga plesalcev pa je, da ugotovimo, s katero od sodobnih plesnih prvin lahko obogatimo ali izboljšamo našo izvedbo v klasičnem baletnem slogu in s katero iz klasične baletne tehnike lahko nadgradimo resnične ali navidezne zgodbe, ki jih naša telesa pripovedujejo s pomočjo sodobnejših plesnih govoric. Spričo dejstva, da sem bil takrat že član baletnega ansambla ljubljanske Opere, sem se tekmovanja v Zagrebu udeležil z namenom, da se še zlasti v delu, posvečenem izvedbi v sodobnejšem plesnem izrazu, kot poklicni plesalec, ki dobro pozna svoje telo in njegove zmožnosti, predstavim s koreografijo, ki je nalagala drugačen in izviren slog gibanja. In tako je v resnici nastala moja prva koreografija v neoklasičnem slogu Catch, ki sem jo zaplesal v duetu z Marin Ino.
Širšo prepoznavnost med občinstvom ste si prislužili tudi s svojim malček provokativnim televizijskim nastopom v hrvaških in slovenskih »Talentih«. Potem je vašo nepozabno podobo v čevljih z visoko peto pri pripovedovanju svoje baletne zgodbe o Velikem Gatsbyju spretno izkoristil še koreograf Leo Mujić. Je tudi on eden tistih koreografov, sodelovanja s katerim se zavoljo obzorij, ki vam jih odstira, lotevate s posebnim navdušenjem?
Zame v tem nastopu ni bilo prav nič spornega, čeravno sem se kot moški na odru pojavil v visokih petah, ki naj bi, če smo občutljivi na stereotipe, pripadale le ženskam. Kar je bilo v tej točki najzanimiveje, je bila vznemirljiva drugačnost gibanja moškega telesa v zanj nevsakdanjih obuvalih. Zaradi mene pa bi lahko plesal tudi na baletnih špicah ali v holandskih coklah. Mujić mi je ponudil priložnost, da vlogo v njegovem baletu odplešem tako, da jo bodo lahko gledalci sprejeli brez pretiranega razmišljanja o predsodkih. Vse skupaj bi lahko seveda izzvenelo kot homoseksualni prizor ali pa tudi ne, saj so bili gledalci navsezadnje priča umetniški stvaritvi, ki je nastala v okviru produkcije za osrednje nacionalno gledališče. Tudi v prihodnje si želim čim več priložnosti za sodelovanje v neoklasičnih baletnih stvaritvah, v katerih resnično uživam in kakršne v tem prostoru z velikim uspehom ustvarja tudi koreograf Leo Mujić.
V tem pogovoru preprosto ne moreva mimo vašega vseh pohval in občudovanja vrednega nastopa na Pesmi Evrovizije, ki ga je za vsestransko umetnico in velikokrat tudi vašo kolegico na opernem odru Raiven osmislil koreograf Lukas Zuschlag. Ali lahko svoje občutke ob takšni izkušnji sploh strnete v nekaj stavkov?
V Malmöju se mi je uresničila dolgoletna želja, saj sem bil že od nekdaj velik oboževalec tega bleščečega mednarodnega spektakla. Nastopa ob Raiven (Sari Briški Cirman – op. p.), Mateji Železnik, Marin Ino, Matteu Morettu ter Lukasu Baremanu v pesmi Veronika na ogromnem evrovizijskem odru si nisem mogel predstavljati niti v najdrznejših sanjah. Poleg tega, da sem spoznal kopico svojih dolgoletnih idolov, sem se lahko družil tudi z množico drugih izvajalcev, koreografov, kostumografov, vizažistov iz vse Evrope. Pri tej naravnost nori izkušnji me je še posebej navdušila neverjetno učinkovita organizacija – urniki, razporedi vaj, ličenje, preverjanje zvoka, snemanje vaj, režija … – prav vse je bilo načrtovano in izpeljano do sekunde natančno. Zato nam nastopati na tem ogromnem odru, pred toliko kamerami in tako številčno množico, sploh ni bilo težko. Osredotočeni na ples, se množice oči, ki nas je opazovala, niti nismo zavedali, vse do zadnje note, ko smo v slušalkah, ki smo jih nosili, da bi lahko sploh slišali našo glasbo, zaznali njeno kričanje. In šele takrat me je v resnici zares spreletela kurja polt.
Imam prav, da bo sodeč po zanimivih posnetkih, ki jih naredite iz zaodrja ter pogosto delite na družbenih omrežjih, fotografija nekoč morda zasenčila vašo željo po plesu, koreografiranju ali predajanju znanja generacijam mlajših plesalcev?
Ples je moje življenje, del tistega, kar v resnici sem … Vsekakor bi se v njem hotel še dokazovati in še naprej trdo garati vse do naslova prvaka. Veliko je tudi vlog, ki si jih še želim odplesati, in koreografov, s katerimi bi hotel sodelovati … Tudi koreografiranja se ne bi branil, še zlasti če bi imel na voljo dovolj časa za poglobljeno ustvarjanje. Morda v okviru kakšnega zanimivega projekta ali večera, posvečenega stvaritvam mladih koreografov v našem gledališču. Mika pa me tudi kariera baletnega mojstra v ansamblu, saj vem, da bi lahko s svojimi izkušnjami mlajšim kolegom pomagal, da izpopolnijo svojo plesno tehniko in poiščejo pot do izvajanja gibov, ki bo najbolje ustrezala njihovim telesom in značajem. Fotografija je prav tako nekaj, kar me zelo privlači in kar bi lahko ob dodatni izobrazbi počel nekoč, ko se bom na vrhuncu kariere poslovil od odra. Še najbolj me seveda zanima baletna fotografija, še zlasti pogled na ples soplesalcev in soplesalk od strani, ko v kateri od stranskih ulic na odru tudi sam čakam na svoj nastop … Ta drugi, drugačni zorni kot, ki je očem gledalcev najpogosteje skrit, ponuja veliko vznemirljivih in zame še bolj navdušujočih trenutkov iz našega baletnega vsakdana.