Nanine pesmi ali Rod rodu si roko podaja

Ob koncu napornega in nepredvidljivega leta 2020 je SNG Opera in balet Maribor uprizoril predstavo o čisti in nedolžni ljubezni dveh oseb, dedka in vnukinje. Univerzalna in obenem zelo osebna zgodba, spletena iz pesmi Frana Milčinskega Ježka, ki jo je napisal o svoji vnukinji Nani Milčinski in hkrati zanjo. Nana preko igre in pesmi predstavlja samo sebe ob Bojanu Maroševiču kot Franu v režiji in koreografiji Valentine Turcu ob baletnem ansamblu.

Pesmi razkrivajo mikrokozmos odnosa dveh oseb z veliko razliko v starosti in življenjskih izkušnjah, kjer je dedek sposoben vživljanja v svet male vnukinje, vendar s svojimi izkušnjami uspešno vodi in opogumlja deklico, da doživlja svet v pestrejših barvah in premaguje svoje strahove.

Dramaturgija predstave teče v veselem in enakomernem ritmu, kjer vsaka pesem in vezno besedilo predstavljata del Naninega sveta. Prizor nočne more, ki jo sanja Nana, na dober način malce razbije ustaljeni ritem veselih dogodkov in malce osladnih ljubečih oseb.

Pričakovano ali nepričakovano pa smo ob koncu predstave soočeni z delom življenja, o katerem neradi govorimo: s smrtjo. Ježek opiše sebe kot zimo in Nano kot pomlad, tako kot se vsaka zima konča, tudi vsak človek umre. Dedkov pogled na smrt je realističen, poetičen in podan na način, ki ga je deklica zmožna razumeti. Trenutek zavesti, da dedka ni več, je tudi najbolj ganljiv del predstave. Je najboljši možni zaključek predstave, ki je bila sprva videti malce osladna in idealizirana, vendar ves ta začetni sladkor pomaga povzdigniti zaključek življenja ene osebe in omogočiti drugi, da gre naprej. Pusti grenko-sladek okus in se efektivno dotakne emocij gledalca.

Baletni ansambel je tako realna kot tudi imaginarna komponenta vesolja, skozi katerega potujeta dedek in vnukinja. Ema Perić predstavlja Nano na konicah prstov in preko govorice plesa izraža misel ter okoliščine poezije Milčinskega. Mlada balerina je bila soočena z znatnim izzivom in ga je precej dobro premostila. Ob Emini Nani je tudi gibalni Ježek, ki ga interpretira Tiberiu Marta. Plesni dedek je spominjal na Drosselmeyerja iz baleta Hrestač, Nano je hudomušno spremljal v njenih doživetjih in ji pomagal premagovati strahove. Drugi plesalci so ustvarjali dobrohotno, včasih nagajivo, ampak vedno ljubečo atmosfero in kuliso Naninih doživetij v predstavi.

Nanine pesmi je bila prvotno zamišljena kot mladinska predstava, kar potrjuje kratkost in zaokroženost na dolžino šolske ure, vendar je lahko zanimiva tudi odraslim gledalcem, saj ponuja odmik od naših resnih in zahtevnih življenj. Kakor ogled starih družinskih fotografij omogoča obisk sveta, ki je že davno minil, svet, ki je poln ljudi, ki se imajo radi, in v katerem ni nepremagljivih ovir, so samo nove dogodivščine.

Frane Milčinski je omogočil Nani doživljati svet barviteje skozi besedne igre in modrost, ki jo prinesejo leta, Nana je dedku podarila podoživljanje sveta skozi otroške oči, ko se vse dogaja prvič in ko je vse strašno vznemirljivo, dobrosrčno in pravljično. Valentinina predstava pa uteleša vso enostavnost iskrene, nesebične ljubezni dveh oseb popolnoma različnih generacij in s tem gledalcu omogoča globok izdih od turbulence in izzivov, ki jih je prineslo leto 2020.