Ples je prvinski, skoraj nagonski, je lahko ritual, ali izpoved osebnih čustev. Nekatere živalske vrste ga uporabljajocelo za dvorjenje. Nastal je v sožitju z glasbo, upal bi si trditi, da se je glasba začela razvijati zaradi plesa, ki je enaprvih, če ne celo prva umetnost človeštva. Zato je pomemben del vsake nacionalne kulture, tudi slovenske.
Kdor me vsaj malo pozna ve, da ne bom pisal zgolj ode plesu, temveč tudi žalostinko trenutni situciji na področju baleta pri nas.
Skrbi me, resnično me skrbi prihodnost slovenskega baleta, saj trenutna politična ureditev, od katere je odvisna tudi kultura, vodstvom obeh naših nacionalnih operno-baletnih hiš dovoljuje delo, ki ni ravno v prid ohranitve slovenskega baleta, kakršnega smo poznali v preteklosti, in ki bi tudi danes in v prihodnosti predstavljal prepoznaven segment nacionalne identitete. Tukaj so tudi mediji, ki ne prikazujejo realne slike, saj si ne vzamejo dovolj časa, da bi pogledali v zakulisje. In nenazadnje so tukaj tudi nekateri plesalci, ki se ukvarjajo predvsem sami s seboj, ob tem pa se premalo ali nič med seboj ne povezujejo, da bi lahko s skupnimi močmi rešili določene probleme, ki se jih še kako dobro zavedajo, in ki zadevajo predvsem njih same ter posledično prihodnje generacije baletnih plesalcev.
Tako politika kot vodstvi in plesalci se bodo morali začeti zavedati, da sta obe nacionalni operno baletni hiši ustanovljeni zaradi uresničevanja javnega in nacionalnega interesa za kulturo in nista le platformi za uresničevanje osebnih interesov posameznikov, predvsem vodstev. Javnosti bi morala ponujati širok spekter glasbeno plesnihpredstav iz svetovne in domače baletne zakladnice, vključno z domačimi, poudarjam, pravimi domačimi novitetami. Tega je žal dandanes v baletu vedno manj.
Vsem svojim kolegicam in kolegom polagam na srce sledeče, ko si sposojam malce prirejen citat treh mušketirjev: »Plešite vsi za enega in eden za vse« in prepričam sem, da bo potem prihodnost slovenskega baleta precej svetlejša.
Vaš Matjaž Marin