Šparemblekova dela pogosto delujejo kot plesno gledališče v celostnem smislu. Koreografija ni ločena od režije in dramaturgije, temveč postane uprizoritvena struktura.⁸ Plesalec v njegovih predstavah ni le izvajalec, temveč dramski subjekt. To pomeni, da je gib pri njem nosilec naracije ali vsaj dramaturške napetosti, tudi kadar predstava ni pripovedna v klasičnem smislu. Koreografija ne obstaja sama zase; obstaja kot gledališki dogodek.

Zaradi tega Šparemblekove poetike ni mogoče zvesti na oznake »neoklasično« ali »moderno«. Gre za avtorsko sintezo, v kateri se klasična disciplina, modernistična ekspresija in dramaturška logika stapljajo v prepoznaven jezik. Ta jezik ni sestavljen iz citatov, temveč iz notranje logike, ki je v vsakem delu na novo preverjena in potrjena. V tem se kaže njegova umetniška integriteta: Šparemblek ne ponavlja, temveč gradi, raziskuje, preoblikuje.

Pomembna značilnost Šparemblekovega ustvarjalnega procesa je intuicija. Vendar intuicija pri njem ni nasprotje strukture, temveč njen temelj. Koreografije so dramaturško dognane, a njihova logika se razkriva kot organska nujnost, ne kot zunanja konstrukcija.⁹ Intuicija v tem kontekstu pomeni sposobnost, da koreograf zazna notranjo resnico giba in jo oblikuje v strukturo, ki je hkrati disciplinirana in živa.

V plesni epistemologiji je intuicija pogosto razumljena kot oblika telesnega znanja: vednost, ki nastaja iz prakse, iz gibalnega spomina in iz psihofizične koncentracije. Šparemblek je primer ustvarjalca, ki je to vednost preoblikoval v koreografski sistem. Njegove koreografije niso le rezultat ideje, temveč rezultat telesne inteligence. To je eden od razlogov, da njegova dela učinkujejo prepričljivo: v njih ni razkoraka med konceptom in izvedbo, med mislijo in telesom.

Poseben interpretativni okvir Šparemblekovega opusa predstavlja metafora »izhoda iz labirinta«. Njegovo razumevanje baleta je mogoče brati skozi metaforo labirinta: modernost kot čas fragmentacije, pospešenosti in izgube orientacije. Balet v tem okviru ni pobeg, temveč način orientacije. Koreografija postane prostor, kjer se človek ponovno vzpostavi kot celota.

Šparemblekova koreografija deluje kot orientacijski sistem. Gib ni naključen, temveč je del kompozicije, ki ima notranjo logiko. Ta lastnost omogoča, da njegova dela ostajajo komunikativna: tudi kadar so kompleksna, niso hermetična.¹⁰ V tem smislu je Šparemblekova umetnost etični odgovor na sodobnost: ponuja red, ki ni prisila, temveč možnost smisla. Njegova koreografija ni ukaz telesu, temveč povabilo telesu, da ponovno postane človekov dom.

Šparemblek je deloval v več mednarodnih institucijah in sodeloval z ansambli najvišjega ranga. Njegov vpliv je bil dvojni: umetniški (koreografska dela) in institucionalni (vodenje ansamblov, standardi dela, repertoarne usmeritve).¹¹ Njegova mednarodna prisotnost je omogočila, da je razvil univerzalno koreografsko govorico, ki ni bila vezana na en nacionalni slog, temveč na širšo evropsko in svetovno plesno izkušnjo. Njegova dela so nastajala v prostoru, kjer so se križali različni baletni jeziki, kar je omogočilo, da je razvil izjemno občutljivost za razliko med šolo in avtorstvom, med tradicijo in inovacijo.

V slovenskem prostoru je Šparemblek deloval kot povezovalec: prinašal je mednarodne standarde, razširil repertoarno obzorje in vplival na razumevanje baleta kot sodobne umetnosti. Njegova dela v slovenskem prostoru niso bila zgolj »gostovanja«, temveč umetniški dogodki, ki so vplivali na ansambelsko prakso in na kulturni spomin. S tem je slovenski balet umestil v širši evropski kontekst ne kot periferijo, temveč kot prostor, sposoben visoke umetniške realizacije.

Pomemben segment njegovega opusa je povezan z delom v televizijskem in filmskem mediju. S tem je balet prestopil mejo gledališke institucije in vstopil v širši kulturni prostor. Šparemblek ni baleta »posnel«, temveč ga je preoblikoval v jezik kamere, kar zahteva drugačno dramaturgijo prostora in časa.¹² V tem je bil izjemno sodoben: razumel je, da balet ni vezan na eno formo recepcije, temveč lahko živi tudi kot medijski dogodek, kot arhiv, kot širitev občinstva.

Recepcija Šparemblekovega dela je bila praviloma dvojna. Na eni strani profesionalna, pri ansamblih, ki so njegove postavitve doživljali kot visoko zahtevne, a hkrati izjemno formativne. Na drugi strani javna, pri občinstvu, ki je v njegovih delih prepoznavalo gledališko moč, emocionalno napetost in umetniško celovitost. Šparemblekova dela so bila sprejeta kot zahtevna in hkrati komunikativna. To je pomembno, saj koreografi z izrazito avtorsko poetiko pogosto naletijo na razkorak med profesionalnim občudovanjem in občinstvenim nerazumevanjem. Pri Šparembleku je bila pogosto prisotna sinteza obeh dimenzij: tehnična zahtevnost in gledališka dostopnost.

Kritiška recepcija Šparembleka je pogosto izpostavljala dognanost koreografskih struktur, kompleksnost sporočil in prepoznavnost avtorstva. Njegove predstave so bile vrednotene kot pomembni repertoarni dogodki. Leta 2019 je Milko Šparemblek prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. To priznanje je institucionalno potrdilo njegov položaj v slovenski kulturi in poudarilo, da njegovo delo presega zgolj baletno stroko: predstavlja del nacionalne kulturne identitete.¹³