Slovenski baletni portal

med

Ko tradicija sreča prihodnost: Navihanka z novo zasedbo v Portorožu

Poletje v Avditoriju Portorož je tudi letos postreglo z baletnim dogodkom, ki je občinstvu ponudil tisto, kar je v plesni umetnosti najdragocenejše: stik tradicije z živim, svežim odrskim trenutkom. Baletna predstava Navihanka je v novi zasedbi ponovno zaživela kot igriva, duhovita in hkrati tehnično zahtevna uprizoritev, ki s svojo jasno dramaturgijo in prepoznavno baletno govorico ostaja ena izmed tistih predstav, ki gledalca nagovorijo neposredno – ne glede na starost ali predhodno poznavanje baleta.

Tokratna izvedba je bila posebna predvsem zaradi nove zasedbe, v kateri je osrednjo vlogo Lise prevzela mlada plesalka Naja Kapun. Njena interpretacija je prinesla svežino in mladostno energijo, obenem pa pokazala, kako pomembno je, da mladi plesalci, ki so pred vrati profesionalne kariere, dobijo priložnost, da se preizkusijo v nosilnih vlogah. Lise ni zgolj tehnično zahtevna vloga, temveč je izrazito igralska: plesalka mora združiti klasično baletno natančnost z lahkotnostjo komičnega gledališča, z jasno karakterizacijo lika in s sposobnostjo, da predstavo drži v živem ritmu od začetka do konca. Prav v tej kombinaciji se pokaže razlika med “dobro plesalko” in plesalko, ki je pripravljena na profesionalni oder.

Pomemben del nove zasedbe so bili tudi drugi osrednji nosilci predstave. V vlogi Vdove Simone je nastopil Christopher Thompson, ki je s karakterno izraznostjo in gledališko prezenco ustvaril enega najbolj prepoznavnih in komičnih likov v predstavi. Vloga Vdove Simone je posebna baletna naloga, saj zahteva od plesalca izjemen občutek za humor, ritem in pantomimo ter sposobnost, da komični element ne zdrsne v karikaturo, temveč ostane del dramaturške logike baleta.

Kot Alain je nastopil Aleksander Trenevski, ki je v liku nerodnega, a dramaturško pomembnega snubca izrisal izrazit karakter. Alain je vloga, ki se pogosto izkaže kot preizkus plesalčeve igralske inteligence: gre za lik, ki mora biti hkrati komičen in psihološko utemeljen, saj ravno njegova prisotnost poganja napetost in odnose v zgodbi.

V vlogi Colasa je nastopil Armando Ferro, ki je s solistično jasnostjo in odrsko suverenostjo ustvaril močan kontrast Alainu ter vzpostavil prepričljivo ljubezensko os zgodbe. Colas ni zgolj romantični junak, temveč tudi nosilec plesne virtuoznosti in muzikalnosti, saj njegova vloga zahteva tehnično stabilnost, moško bravuro in partnersko zanesljivost v duetu z Lise.

Posebna vrednost tokratne izvedbe pa je bila tudi v ansambelski zasedbi, ki je predstavi dala mladostno energijo in občutek žive skupnosti. V Navihanki so sodelovali plesalci, med njimi tudi dijaki Konservatorija za glasbo in balet Maribor, kar je izjemno pomembno z vidika povezovanja izobraževalnega sistema s profesionalnim odrom. V predstavi so nastopili: Greta Hrestak, Tiana Dolenc, Pia Capl Škrinjar, Lana Galun, Varja Golec Horvat, Ela Sirk, Katarina Korpič in Jure Štandeker, ob njih pa še Marzia Ambrosanio, Maša Tušar, Maya Tihomirova Sichanova, Simone Carosso, Fadei Volianskyi in Bruno Monfregola. Takšna zasedba ni le “mladinska pomoč” ansamblu, temveč je dejanski umetniški prispevek, saj Navihanka kot balet temelji na kolektivni dinamiki, vaških prizorih in ansambelskih strukturah, ki ustvarjajo dramaturško ozračje predstave.

Ravno tu se razkrije ena ključnih dimenzij Navihanke: balet ni sestavljen zgolj iz solističnih vrhuncev, temveč iz natančno zgrajenega odrskega sveta, v katerem je vsak ansambelski element del ritma, humorja in zgodbe. Ko mladi plesalci dobijo možnost sodelovati v takšni produkciji, se učijo tistega, česar jim nobena učilnica ne more dati v celoti: odrske discipline, ansambelske odgovornosti in profesionalne orientacije v prostoru.

Navihanka je balet, ki s svojo vsebino in strukturo vedno znova dokazuje, da je klasična baletna tradicija lahko tudi izjemno sodobna – ne v smislu slogovne modernizacije, temveč v smislu komunikativnosti. Humor, karakterji, odnosi in odrska dinamika ustvarjajo predstavo, ki deluje kot gledališki dogodek v najširšem pomenu: ples, igra, glasba in ritem se združijo v celoto, ki gledalca vodi skozi zgodbo brez potrebe po dodatnih razlagah.

Za Avditorij Portorož je takšna predstava še posebej pomembna. Poletni programi pogosto ciljajo na široko občinstvo, vendar je prav balet tisti, ki lahko v turističnem in kulturnem okolju obmorskega prostora ponudi več kot le razvedrilo: ponudi kakovostno umetniško izkušnjo in hkrati omogoči, da se balet približa tudi tistim, ki ga morda sicer ne bi obiskali v klasičnem gledališkem okolju.

Nova zasedba Navihanke je v tem smislu delovala kot simbol širšega procesa, ki ga v slovenskem baletnem prostoru v zadnjih letih vse bolj prepoznavamo: vključevanje mladih plesalcev v resne repertoarne naloge in zavestno oblikovanje prehoda med izobraževalnim sistemom ter profesionalno prakso. Ko mladi plesalci dobijo priložnost za odrsko odgovornost, se začne njihova profesionalizacija na način, ki ga noben trening v studiu ne more v celoti nadomestiti. Oder namreč ni le prostor izvedbe, temveč je prostor preverjanja: preverjanja tehnične stabilnosti, muzikalnosti, interpretativne inteligence in psihološke zrelosti.

Občinstvo v Avditoriju Portorož je tako v Navihanki spremljalo več kot zgolj ponovno uprizoritev priljubljenega baleta. Spremljalo je proces, v katerem se oblikuje nova generacija slovenskih baletnih plesalk in plesalcev. Takšne predstave imajo zato dvojno vrednost: so umetniški dogodek in hkrati kulturna investicija v prihodnost baletne umetnosti.

Navihanka z novo zasedbo je pokazala, da balet kot zvrst ne živi zgolj v velikih nacionalnih institucijah, temveč lahko v poletnem gledališkem prostoru zaživi z enako umetniško močjo, če ima jasno dramaturgijo, dobro izvedbo in plesalce, ki vloge ne “odplešejo”, temveč jih resnično odigrajo in živijo. Poletna izvedba Navihanke v Avditoriju Portorož je tako potrdila, da je balet še vedno umetnost, ki nagovarja neposredno – skozi telo, glasbo in zgodbo – hkrati pa je ponudila tudi pomembno sporočilo: prihodnost baleta se ne začne jutri, temveč se začne v trenutku, ko mladi plesalci dobijo priložnost, da stopijo na oder kot nosilci predstave.