Ohranjen ruski repertoar klasičnih baletnih predstav iz 19. stoletja je imel veliko vlogo pri razvoju baleta, na katerega je vplival s pomočjo klasičnih baletov, ki so sčasoma postali izvajalska tradicija na repertoarjih mnogih baletnih hiš po svetu. Kljub močni raznolikosti klasičnih baletnih predstav so danes ohranjene le nekatere, kot so Labodje jezero, Don Kihot, Esmeralda itd.
Trnuljčica, ki je mnogim zelo dobro poznana kot zgodba iz otroške pravljice francoskega pisatelja Charlesa Perraulta iz leta 1697, je v baletnem svetu znana kot eden izmed najpreciznejših in gracioznih baletov, za katerega velja, da spada med tradicionalne klasične baletne predstave. Čarobnost pripovedi o prekletstvu zlobne vile, ki uspava kraljestvo in njegovo princeso, se je dotaknila številnih src, med njimi tudi znanega ruskega skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega in francosko-ruskega plesalca, koreografa in pedagoga Mariusa Petipaja, ki sta magičnost zgodbe prikazala s pomočjo štiriurne baletne uprizoritve na odru Mariinskega gledališča v Sankt Peterburgu leta 1890. Balet Trnuljčica je bil v osnovi zamisel ruskega dramatika, esteta in frankofila Ivana Vsevoložskega, ki je znan kot stvaritelj njegovega libreta in oblikovalec elegantnih barvnih kostumov. Kot vsaka oblika umetnosti imajo tudi baletne predstave svoje namene, s katerimi tiho na način plesa vplivajo na družbo, v kateri so bile ustvarjene, zato lahko predpostavimo, da ideja Vsevoložskega za stvaritev baleta ni bila naključna, temveč izjemno taktično premišljena. Ruski dramatik je uporabil Perraultovo zgodbo in njeno različico, ki sta jo napisala brata Grimm leta 1812 z originalnim naslovom “Little Briar Rose,” ter vključil druge književne like tako iz Perraultovih zgodbic za otroke (Obuti maček, Rdeča kapica, Pepelka itd.) kot iz pripovedi francoske literature (Lepotica in zver, Zlatolaska, Sinji ptič itd.) za ustanovitev močne povezave med Rusijo in Francijo. V mnogih pogledih je Trnuljčica zagotovila kulturni most med zgoraj omenjenima državama in utelešenje frankofilije Ivana Vsevoložskega, ki je zaslužen za nastanek mnogih baletov s francosko tematiko v času njegovega mandata režiranja ruskih imperialnih gledališč.
Ko je bila osnovna ideja v popolnoma dokončana, sta glavno vlogo prevzela koreograf Marius Petipa in skladatelj Peter Iljič Čajkovski, ki sta vzpostavila odličen delovni odnos, kar ju je posledično peljalo do izjemnega končnega rezultata uspeha predstave. Struktura Trnuljčice je precej tipična za klasične pripovedne balete, saj se začne s tradicionalnim prologom, v katerem je mala princesa Aurora krščena in blagoslovljena s strani dobrih vil, predstavljenih z znanim Grand Pas de six. Po dramatičnem prihodu zlobne vile Carabosse se praznovanje prekine z mimično sceno, ki pelje gledalce v prihodnost na praznovanje Aurorinega 16. rojstnega dne v prvo dejanje predstave, najbolj znano po dveh najslavnejših baletnih točkah – Garland Waltz in Rose Adagio, v kateri se štirje snubci neuspešno potegujejo za roko princese (znana po težkih ravnotežjih na konicah prstov). V drugem dejanju zaznamo tipično sceno vizije, v kateri dobra vila Lilac sto let po tragičnem vbodu princese in uspavanju celotnega kraljestva princu Désiréju pokaže vizijo Aurore, v hipu se zaljubi in prosi vilo, naj ga odpelje tja, kjer princesa spi. Eden najzanimivejših trenutkov v tem delu baleta, ki nakazuje Petipajev razvoj in naklon stran od tipične romantične iluzije lahkotnosti, je ravnotežje Aurore na konicah prstov z oprijemom soplesalca za konice dlani in nogo v pozi attitude nazaj, kar je referenca na Botticellijevo Rojstvo Venere. Posnema namreč Venero, ki stoji na robu školjke, lovi ravnotežje z eno nogo rahlo pokrčeno, poleg nje pa je Hora pomladi, katere telo je v podobni pozi kot prinčevo. Najrazkošnejši del predstave je tretje dejanje, v katerem sledimo poroki princa Désiréja in princese Aurore, ki jo je iz spanca zbudil poljub prave ljubezni, ter spoznavamo literarne like otroških francoskih pravljic skozi grand divertissement (kratki plesi več različnih posameznikov ali skupin, dodani za popestritev klasičnih baletov), iz katerega izhaja zelo znan modro obarvani pas de deux Modre ptice in tradicionalen Grand Pas de deux neveste ter njenega ženina.
Ob premieri prve uprizoritve baletne predstave je ta doživela velik uspeh s strani občinstva, vendar so bile prve znane kritike baletnih strokovnjakov zelo različnega mnenja, saj so za ruski klasični balet v tistem zgodovinskem obdobju bili značilni melodramatični baleti, ki so predstavljali odsev takratne družbe, Trnuljčica pa je bila popolno nasprotje z vsebino pravljice, postavljeno v Franciji, ki spominja na dogajanje na francoskem dvoru Ludvika XIV. Baletni kritiki so se zaskrbljeno spraševali o verodostojnosti baleta in njegovi koreografiji, ki je bila po večinskem mnenju izredno zanemarjena in tako močno oddaljena od baletne tehnike Imperialnega baleta, da so menili, da takšne predstave ne morejo poimenovati balet.
A vendar kljub nezadovoljstvu kritikov ruskega Imperialnega baleta so takšne oblike baletov, kot je Trnuljčica, postajale izredno priljubljene med gledalci in še danes nosijo bogato tradicionalno vrednost. Oblika baleta (izum 18. stoletja), ki skozi gibe, glasbo in vizualne elemente pripoveduje zgodbo, je bila poimenovana pripovedni balet, katere glavna fokusna točka je uporaba koreografije, kostumov in odrske scene za posredovanje drame, čustev, razvoja značaja ipd., medtem ko se klasični baleti pretežno osredotočajo na samo izvedbo korakov baletne tehnike. Specifika, ki omogoči občinstvu dostop do plesalcev na odru, je uporaba pantomime, mimike in neverbalnih kretenj, kar pomaga izboljšati vidik pripovedovanja zgodbe za gledalce. Poleg vidnih elementov ima ključno vlogo za razumevanje pripovednih baletov tudi glasba, saj določa ton, razpoloženje in tempo predstave z uporabo melodij, ritmov in dinamike. Glasba je skrito orodje, ki vodi ne le plesalce na odru, temveč tudi občinstvu doda globino in kompleksnost ter poveča splošni učinek predstave. Danes je meja med pripovednimi in klasičnimi baleti nekoliko zabrisana, kar je najverjetneje posledica obdobja romantike v 19. stoletju, v katerem so pripovedni baleti postali nova klasika. Če osredotočimo svojo pozornost na repertoarje današnjih baletnih hiš po svetu, lahko opazimo, da so pripovedni baleti bistveni za obstoj baletnih kompanij, saj ustvarijo najvišjo prodajo vstopnic in privabijo največje število gledalcev za ogled baletnih predstav.
Balet Trnuljčica se je skozi zgodovino veliko spreminjal in bil pod vplivom različnih kultur narodov, ki so ga s pomočjo področja svojega znanja preoblikovali v sebi in svoji družbi všečno predstavo. V času Sovjetske zveze (20. stoletje) je balet doživel drastično opustitev prizorov mimike, kar je povzročilo spremembo dobre vile Lilac v izrazito plesno vlogo in dodatek dveh solo variacij princa in princese Aurore v drugem dejanju. Na zahodu so skozi 19. stoletje nastajale nove različice baleta od 48-minutne verzije, v kateri je glavno vlogo imela Anna Pavlova, oblečena v nepraktične hlače s čevlji s peto in visoko lasuljo, do prvih celovečernih predstav pod vodstvom Sergeja Pavloviča Djagilevega. Danes je kljub tradicionalni vrednosti balet še zmeraj v toku razvijanja vsebine in dodajanja novih ali opuščanja starih plesnih korakov.
Zanimivo je, da se balet po tako velikem časovnem obdobju od nastanka še vedno ne samo ohranja na repertoarjih, temveč tudi neprestano spreminja, ne stagnira. Osebno menim, da je Trnuljčica izredno pomembna za obstoj klasičnega baleta, za katerega lahko rečemo, da počasi izumira oz. postaja obstojen samo v fluidnem soglasju z drugimi vrstami plesa. Zgodovinsko obarvani baleti, ki so naredili svoj pečat v času, so ključna odskočna deska za ustvarjanje današnjih koreografij, saj se ob neuspehih bolj kompleksnega vedno lahko vrnemo na osnove, ki so jih postavili naši predniki. Cikličnost vračanja starim izumom je v sedanjosti zelo priljubljena na vseh področjih našega življenja, zelo dobro vidimo to v modi, prav tako pa velja tudi za balet, kjer pripovedni baleti znova postajajo samostojni, ločeni od klasike, zato menim, da je izredno pomembno za baletne hiše ohranjanje tradicije, a hkrati pokazati svežino in novost. Ljudje, ki si pridejo ogledat baletne predstave v operne hiše, želijo premor od svojega vsakdanjika, tako da ob plesu sledijo življenju izmišljenih oseb in pozabijo na realnost, zato so pripovedni baleti tako priljubljeni med vsemi starostnimi generacijami. Magičnost, ki jo doživimo, ko sedimo v gledališču, opazujemo dogajanje na odru in čutimo, kar čutijo plesalci, je tako neprimerljiva in nenadomestljiva, kot je dolga zgodovina in lepota baleta Trnuljčica.
Viri in literatura:
Narrative Ballet – Definition & Detailed Explanation – Dance Theory Glossary. Sfconservatoryofdance.org. Na spletu.(Dostop: 29. 7. 2024)
The Sleeping Beauty. The Marius Petipa Society. Na spletu. (Dostop: 30. 7. 2024)
Tim Scholl, 2004: “Sleeping Beauty,” a legend in progress. New Haven: Yale University Press. Na spletu. (Dostop: 28. 7. 2024)
