Poletni program Avditorija Portorož je tudi v letu 2025 dokazal, da balet v poletnem ambientu ni zgolj dopolnilo kulturnemu dogajanju, temveč lahko postane njegov osrednji vrhunec. Med predstavami, ki so občinstvo pritegnile s svojo intenzivnostjo, glasbeno prepoznavnostjo in izrazito gledališko močjo, je posebno mesto zavzela Carmen – balet, ki se vedno znova izkaže kot ena najmočnejših uprizoritvenih zgodb o svobodi, strasti in usodi.
Tokratna izvedba v Avditoriju Portorož je bila posebna zaradi nove zasedbe, ki je prinesla svež interpretativni poudarek in hkrati odprla pomembno vprašanje, ki je v sodobnem baletnem prostoru vedno bolj v ospredju: kako mladim plesalcem omogočiti pravočasno pridobivanje profesionalnih izkušenj, še posebej v vlogah, ki niso zgolj tehnične, temveč zahtevajo polno dramsko zrelost.
V naslovni vlogi je nastopila Greta Hrestak, mlada plesalka, ki se je v vlogi Carmen soočila z enim najzahtevnejših baletnih likov. Carmen namreč ni vloga, ki bi jo plesalka lahko “odplesala” zgolj z dobro tehniko. Njena moč je v tem, da mora plesalka v vsakem prizoru graditi notranjo dramaturgijo lika: Carmen ni dekorativna fatalka, temveč figura svobode, ki se zavestno odloča za lastno pot – tudi če jo ta vodi v tragedijo. V baletni interpretaciji to pomeni, da mora plesalka vlogo izrisati skozi natančno odmerjeno telesno govorico, skozi odnos do partnerjev in skozi sposobnost, da je na odru ves čas nosilka napetosti.
Kot Don José je nastopil Aleksander Trenevski, izkušen plesalec, ki je s svojo odrsko prezenco ustvaril močno protiutež Carmenini neukrotljivosti. Don José je lik, ki zahteva specifično interpretativno logiko: njegova pot je pot notranjega zloma, prehoda od discipline in reda v obsesijo in destrukcijo. Prav v tej vlogi se pokaže, kako pomembna je kombinacija tehnične stabilnosti in dramske zrelosti, saj mora plesalec v baletu brez besed ustvariti psihološko prepričljivo transformacijo. Partnerstvo med Carmen in Don Joséjem je tako postalo osrednje dramaturško jedro večera, v katerem se je oblikovala napetost med svobodo in posesivnostjo, med izbiro in usodo.
Posebno vrednost je imela tudi vloga Michaele, ki jo je plesala Pia Capl Škrinjar. Michaela je pogosto spregledan lik, vendar je v dramaturgiji Carmen ključna: predstavlja drugačno obliko ženskosti in drugačen tip moči – ne strastne, temveč tihe, zadržane, moralno stabilne. Za mlado plesalko je to vloga izjemne zahtevnosti, ker zahteva izraz brez teatralnosti: Michaela mora biti prisotna, notranje močna, vendar ne sme zdrsniti v melodramo. Prav zato je ta vloga dragocena kot profesionalna šola interpretacije.
Kot Escamillo je nastopil Armando Ferro, ki je v predstavo vnesel tisti specifični kontrast, brez katerega Carmen ne deluje v polni dramaturški napetosti. Escamillo je lik javnega triumfa, samozavesti, bleščeče karizme – figura, ki Carmen ne želi ujeti, temveč jo sprejme kot del lastnega sveta. V baletnem smislu je to vloga, ki zahteva moško bravuro, stabilnost, a tudi sposobnost odrske “lahkotnosti”: Escamillo mora delovati kot nekdo, ki obvladuje prostor in publiko.
Ena najpomembnejših razsežnosti portoroške Carmen 2025 pa je bila tudi ansambelska zasedba. V predstavi so sodelovali plesalci, med njimi tudi dijaki Konservatorija za glasbo in balet Maribor, kar daje projektu dodatno umetniško in pedagoško težo. Nastopili so: Ela Narat, Tiana Dolenc, Lana Galun, Varja Golec Horvat, Ela Sirk, Katarina Korpič in Jure Štandeker, ob njih pa še Marzia Ambrosanio, Maša Tušar, Maya Tihomirova Sichanova, Simone Carosso, Fadei Volianskyi in Bruno Monfregola.
Prisotnost mladih plesalcev v takšni predstavi ni zgolj simbolna. Carmen je balet, ki je močno ansambelsko strukturiran: ulični prizori, množični ritmi, skupinski kontrasti in socialna atmosfera niso le ozadje, temveč ključni del dramaturgije. V takem baletu ansambel ustvarja svet, v katerem se lahko odvije tragedija. Ko v ansambel vstopijo mladi plesalci, dobijo priložnost za resnično profesionalno izkušnjo: učenje odrske discipline, natančne prostorske orientacije, ritmične usklajenosti in odgovornosti do kolektivne strukture predstave.
V tem se skriva širša pomembnost portoroškega baletnega poletja: Avditorij Portorož ni le prizorišče poletnih gostovanj, temveč postaja prostor, kjer se vzpostavlja most med izobraževalnim sistemom in profesionalnim odrom. Takšne predstave omogočajo, da mladi plesalci ne čakajo na “prvi angažma”, temveč že prej dobijo tisto, kar je v baletu ključno: občutek profesionalne realnosti.
Carmen je v tem smislu idealna predstava za tak prehod. Zahteva tehniko, a še bolj zahteva interpretacijo. Zahteva ansambel, a še bolj zahteva odnose. Zahteva glasbo, a še bolj zahteva dramaturgijo telesa. V letu 2025 je portoroška izvedba pokazala, da lahko nova zasedba takemu baletu vdihne svežo energijo, ne da bi pri tem izgubila njegovo klasično težo.
Poletna Carmen v Avditoriju Portorož je tako delovala kot umetniški dogodek in kot kulturna investicija. Občinstvu je ponudila močno baletno dramo, slovenskim mladim plesalcem pa dragoceno izkušnjo, ki jo vstop v profesionalni svet naredi bolj stabilen, bolj varen in bolj zrel. In to je v baletu – umetnosti, ki je hkrati stroga disciplina in živo gledališče – morda najpomembnejše.