Janez Mejač, eden najpomembnejših slovenskih baletnih umetnikov, 30. maja 2026 praznuje devetdeseti rojstni dan. Baletni solist, koreograf, režiser, pedagog in nekdanji umetniški vodja ljubljanskega baleta je v več kot štirih desetletjih ustvarjanja odločilno zaznamoval razvoj slovenske baletne in gledališke umetnosti druge polovice 20. stoletja.
Rodil se je 30. maja 1936 v Mokronogu, kjer je preživel otroštvo. Po preselitvi v Ljubljano ga je z baletno umetnostjo najprej seznanila ruska pedagoginja Nadežda Murašova, nato pa se je srečal tudi s Pio in Pinom Mlakarjem. Že leta 1948 je kot dvanajstletni deček prvič nastopil na odru ljubljanske Opere, in sicer kot eden od otrok v prvem dejanju Bizetove Carmen.
Po končani gimnaziji in Srednji baletni šoli v Ljubljani je leta 1954 postal član ljubljanskega baletnega ansambla. Sprva je nastopal v baletnem zboru, nato pa postopoma prevzemal vse pomembnejše solistične naloge. Leta 1962 je prejel naziv baletnega solista, leta 1970 pa je postal prvi solist ljubljanskega baleta.
V sezoni 1965/1966 je kot baletni solist deloval v gledališču Stora Teatern v Göteborgu, kar je bila za slovenskega plesalca v tistem obdobju pomembna mednarodna izkušnja. Osem poletij zapored se je izpopolnjeval tudi v Cannesu v Franciji.
V svoji izjemno obsežni plesni karieri je oblikoval 84 solističnih baletnih vlog in sodeloval s 26 domačimi in tujimi koreografi. Nastopal je v klasičnih in sodobnih delih, med drugim v baletih Giselle, Pepelka, Bahčisarajska fontana, Othello, Ognjena ptica, Razuzdančeva usoda, Vrag na vasi in številnih drugih. Posebej pri srcu mu je ostala vloga vojvode Albrechta v drugem dejanju Giselle, v kateri je plesal ob Tatjani Remškar in Maruši Berginc Vidmar.
Pino Mlakar ga je zaradi njegove odrske plemenitosti, elegance in izrazne prefinjenosti poimenoval »danseur noble«. Izraz, ki izvira iz tradicije pariške Opere, označuje plesalca plemenitih, junaških in prinčevskih vlog ter velja za eno najvišjih umetniških oznak klasičnega baletnega plesalca.
Mejačevo ustvarjanje je močno preseglo plesno interpretacijo. Postavil je 62 koreografij v opernih in poklicnih dramskih gledališčih ter še 67 koreografij v ljubiteljskih gledališčih. Nastopil je v približno 80 televizijskih oddajah in pripravil koreografije za okoli 20 televizijskih projektov.
Med letoma 1971 in 1973 je pripravil in organiziral 73 baletnih koncertov po Sloveniji in v zamejstvu. S tem je balet približal občinstvu zunaj velikih gledaliških središč ter pomembno prispeval k širjenju baletne kulture po vsej Sloveniji.
Dva mandata je vodil Balet SNG Opera in balet Ljubljana: prvič med letoma 1981 in 1984 ter drugič med letoma 1995 in 1998. Dvajset let je vodil baletno izobraževanje mladih v okviru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, na Akademiji za glasbo v Ljubljani pa je poučeval odrski gib in zgodovinske plese. Njegov vpliv se je tako nadaljeval tudi skozi generacije mladih plesalcev, igralcev in drugih odrskih ustvarjalcev.
Za svoje delo je prejel številna najvišja priznanja. Leta 1973 mu je bil podeljen naziv vrhunskega umetnika, za vlogo Razuzdanca v baletu Razuzdančeva usoda je prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2011 pa nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo. Istega leta je prejel tudi državno odlikovanje red za zasluge za vsestranski prispevek k slovenski baletni in gledališki umetnosti.
Leta 2018 mu je bila podeljena Prešernova nagrada za življenjsko delo, najvišje slovensko priznanje na področju umetnosti. Nagrada je počastila njegov obsežni plesni, koreografski, pedagoški in vodstveni opus, s katerim je pomembno obogatil zgodovino slovenskega baleta.
Slovenski gledališki muzej je njegovo umetniško pot predstavil z razstavo in monografijo Janez Mejač – Danseur noble. Ob devetdesetletnici pa je maja 2026 izšla še njegova avtobiografija Od blata do baleta: življenjsko-plesno popotovanje. Knjiga na 192 straneh pripoveduje zgodbo o poti dečka iz Mokronoga – od pastirja in skromnih začetkov do prvaka slovenskega baleta.
Devetdesetletnica Janeza Mejača ni bila le osebni jubilej velikega umetnika, temveč praznik celotne slovenske baletne umetnosti. Njegov opus, ki obsega 84 solističnih vlog, več kot sto koreografij, desetletja pedagoškega dela in vodenje nacionalnega baletnega ansambla, predstavlja enega najobsežnejših in najpomembnejših umetniških prispevkov v zgodovini slovenskega baleta.