V torek, 26. avgusta 2020 je v 88. letu starosti za vselej prenehalo biti srce slovenske plesalke in plusen pedagogiske, članice Društva baletnih umetnikov Slovenije, LOJZKE ŽERDIN.
V 88. letu je danes preminila slovenska plesalka in plesna pedagoginja Lojzka Žerdin. Rodila se je v Ljubljani, Študirala pa je pri Mary Wigman v Berlinu in leta 1968 diplomirala iz umetniškega plesa in plesne pedagogike. Svoje znanje je izpopolnjevala v Dresdnu, Moskvi, takratnem Leningradu, na Dunaju in v Gradcu. Kot plesna pedagoginja se je nato zaposlila v ljubljanskem Pionirskem domu in na Srednji glasbeni in baletni šoli, kar dvajset let je nato na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo poučevala umetnost giba in s plesno kulturo vplivala na več igralskih generacij. Delovala je v samostojnih nastopih in recitalih, kot koreografinja plesnih skupin na akademiji, v gledaliških predstavah ter pri televizijskih oddajah in na filmu. Kot plesalka sodobnega plesa in koreografinja je ustvarila samostojen slog v plesnem ekspresionizmu.
Plesalka, koreografinja in pedagoginja Lojzka Žerdin se je rodila l. 1933 v Ljubljani. Na Srednji vzgojiteljski šoli je maturirala l. 1954, absolvirala pedagogiko in psihologijo na Filozofski fakulteti, bila zaposlena v otroškem vrtcu Ajdovščina in kot plesni pedagog na Srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani. Zaradi pedagoškega in koreografskega dela ji je Prešernov sklad l. 1966 podelil štipendijo za študij umetniškega plesa na šoli Mary Wigman v Berlinu, ki ga je končala l. 1968 in si pridobila naziv diplomirani pedagog za umetniški ples. Diplomo je l. 1970 nostrificirala AGRFT, istega leta je Lojzka Žerdin prišla na AGRFT, l. 1984 pa je bila izvoljena v naziv izredne profesorice.
Njena življenjska pot in njene izkušnje so zanimive in pomembne, ker si je pridobila izvrstno poznavanje otroške in mladostniške psihologije, ki je bila stalen vir navdiha tako njej kot tudi študentom, plesalkam in plesalcem, s katerimi je delala. Zaradi njenega talenta, znanja in intuicije so nekateri njeni študentje (igralci, režiserji in dramaturgi) že po letu ali dveh ustvarili mala umetniška dela. To je bilo zelo pomembno za njihov razvoj. Še po štiridesetih letih njeni bivši študentje nastopajo na pomembnih gledaliških in plesnih festivalih doma in v tujini, npr.: Borštnikovo srečanje in Performa, Maribor; Gibanica, Ljubljana; BITEF, Beograd; Tanzquartier, Dunaj; Dance 10, München.
Lojzka Žerdin je pomemben člen „mehke gledališke revolucije“, ki se je zgodila v 70-ih letih v Ljubljani. Bila je koreografinja pri predstavah, kot so Ionescova Učna ura in Kralj umira (SNG Drama), Handkejev Kaspar (EG Glej), Jovanovićevi Norci (SLG Celje) in Štih-Jovanovićev Spomenik G (EG Glej). Njene koreografije so prispevale k bistveni spremembi slovenskega gledališča in igralca na odru. Z njeno pomočjo so igralci raziskovali sebe, kolektivno odzivnost na točki, na enem mestu, in prostor. Kaj so, kdo so, kako so, kako stojijo, kaj počnejo, kako se gibljejo, kako govorijo. Odprla jim je oči tudi za Merca Cunninghama, da so ga lahko razumeli in se od njega učili. Na srečanju akademij 1973 so jih drugi študentje gledali kot čudo. Tega niso poznali.
S študenti je delala tudi samostojne projekte (N. Skrbinšek, J. Avbelj, M. Kalezić, M. Blagovič). Vadili so pa, kjer je bil prostor. V baletni predavalnici na AGRFT-ju, v MGL-ju, na DIF-u, povabili so se celo k uram ge. Žive Kraiger. Vzgojila je pridne, uspešne, pa tudi svojeglave umetnike. Učila jih je iskanja, zaznavanja in preseganja lastnih meja, in kaj je za kakšno predstavo še primerno, naravno: »Plešemo tudi, če se ne vidi in se temu ne reče ples. Pojemo tudi, če se ne sliši in se temu ne reče petje. Igramo tudi, če se ne vidi in se temu ne reče igranje.« In še moto Marthe Graham: »Telo nikoli ne laže.« Mnogi njeni bivši študentje so zdaj vrhunski slovenski umetniki ali učitelji na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.
Umetniško in pedagoško delo Lojzke Žerdin je najbolj primerno definirala Marija Vogelnik ob njeni izvolitvi l. 1984: »Sistem, ki ga je našla in ga še izgrajuje Lojzka Žerdinova v svojem prostoru na AGRFT, in ‘umetnost giba’ sta trdna kljub stalnim spreminjanjem […] Če poskušam opredeliti specifični plesni stil, ki ga razvija Lojzka Žerdin pri nas, bi rekla, da svoja znanja osredotoča na naravna gibanja in elemente hoje, teka, skoka in kroženj ter na dihanje med napetostjo in sproščanjem. Zajeta so znanja iz evropske plesne tradicije (Mary Wigman), ki jim dodaja temelje sistema ameriške šole (Martha Graham) v razponu, ki koristi principe krčenja–raztezanja […] Prvotno prevladovanje talne tehnike se je danes […] umaknilo v širše razsežnosti ter odstopilo prostor srednjemu plesnemu prostoru. Frontalnost je dopolnilo krožno prostorsko gibanje. Znatno je prisotna tudi nota ljudskega melosa, ki ga zna vnašati na najbolj enostaven in neposreden način, pri čemer rabi svoje poznavanje naše folklore.«