001-DEZMAN

EDVARD DEŽMAN, PREJEMNIK GLAZARJEVE NAGRADE 2021 ZA ŽIVLJENJSKO DELO

Veliko Glazerjevo nagrado za življenjsko delo na področju umetnosti je Odbor za podeljevanje Glazarjevih nagrad, ki ga sestavljajo dr. Karmen Teržan Kopecky, Klemen Brvar, Mateja Emeršič Dover, Irena Gajser, Branislav Rajić, Janez Ujčič, Jelka Vrečko, Jure Žnidaršič in dr. Miran Štuhec – predsednik, podelil Ediju Dežmanu, dolgoletnemu članu baletnega ansambla Slovenskega narodnega gledališča Maribor, ki je s svojim delom močno zaznamoval slovenski baletni prostor in vplival na razvoj slovenske plesne umetnosti. » Edi Dežman je v različnih vlogah baletnega solista, baletnega pedagoga, koreografa ter umetniškega vodje mariborskega in ljubljanskega baleta dal ključni prispevek k dvigu profesionalne ravni slovenske baletne umetnosti, ki je tako postala mednarodno primerljiva«, med drugim piše v obrazložitvi nagrade.

Edi Dežman (rojen 1944) se je po začetnem baletnem pouku v Mariboru šolal in diplomiral leta 1968 na Srednji baletni šoli v Ljubljani v razredu prof. Lidije Wisiakove. Še pred koncem baletnega šolanja se je vključil v ljubljanski baletni ansambel, kjer je začel dobivati prve solistične vloge. V sezoni 1971/72 ga je angažirala mariborska Opera kot baletnega solista in tako se je vrnil spet tja, kjer je začel svoje prve plesne korake. Kot baletni solist je odplesal vrsto vidnejših vlog in s svojo osebnostjo in baletnim znanjem predstavljal mejnik v razvoju mariborskega moškega baleta. Njegove vidnejše kreacije so bile v baletih, ki se jih sam najraje spominja: Franz (Coppelia), Prvi toreador (Don Kihot), James (La Sylphide), Albrecht (Giselle), Fant (Nevsakdanji dan), Adam (Stvarjenje sveta), Peter Klepec (Peter Klepec), Nurali (Bahčisarajska fontana), Mercutio (Romeo in Julija) in drugih. Edi Dežman je v plesni karieri odplesal preko 45 solističnih vlog.

Poleg poletnega šolanja v Franciji – Cannesu (štipendist Kulturne skupnosti Ljubljana), kjer je specializiral klasični balet pri baletnih mojstrih Hightower, Dolin, Ferran, Gilpin, Franchetti, je študiral tudi na Leningrajskem koreografskem akademskem učilišču (študij pedagogike in metodike klasičnega baleta, karakternih plesov, stilnih plesov in duetnega plesa), kjer je diplomiral leta 1985 v razredu Irine Trafimove in si pridobil naziv baletnega pedagoga.

Po vrnitvi iz takratne Sovjetske zveze v Maribor je prevzel vodstvo mariborskega baleta, ki ga je vodil vse do upokojitve leta 1993. V tem času in še prej je deloval tudi kot baletni pedagog in asistent gostujočim koreografom sam pa je leta 1986 v baletnem večeru koreografiral ”Drugo suito za godala” M. Lipovška. Kot umetniški vodja obeh slovenskih baletov je k sodelovanju povabil znane slovenske koreografe (Neubauer, Sevnik, Dedovič, Kosi, Meglič) in koreografe iz tujine (Orlikowsky, van Schayk, Lopez, Bogdanić in druge).

V delo Mariborske baletne šole in pozneje Srednje baletne šole se je vključil že leta 1971 in od tedaj naprej je skoraj nepretrgoma vzgajal mlade plesalce vse do danes; njegovi učenci so na tekmovanjih mladih baletnih plesalcev posegali po najvišjih priznanjih), zato mu je Srednja glasbena in baletna šola v Mariboru leta 2003 podelila Listino za pomembne uspehe na področju baletnega izobraževanja.

V letih 1988/89 so ga kot gosta pedagoga povabili v Maastricht na Nizozemskem na baletno šolo Rijkshogeschool, kjer je koreografiral Štiri letne čase Aleksandra Glazunova in na Akademijo za igralsko umetnost Toneelacademie, kjer je predaval gib študentom dramske igre. V sezonah 1994/95 in 1995/96 pa je bil umetniški vodja ljubljanskega baletnega ansambla, kjer je pripravil balete Matiček se ženi, Don Kihot, baletni večer Toer Van Scayka, Giselle in obnovitveno predstavo Hrestač. Po predstavi Don Kihot, ki je bila velika uspešnica ljubljanskega baleta, sta mu nestorja slovenskega baleta Pina in Pio Mlakar napisala naslednje: ” Odkritosrčna hvaležnost nama narekuje naslednje vrstice: občudujeva vaš umetniški instinkt, ustvarjalno plesalčevo vero, vašo hrabrost in prizadevnost, vse kar je tako odrešujoče poseglo v nered in bolno malodušje ljubljanskega baletnega gledališča. Hvala!”

Poleg poučevanja na baletni šoli je deset let poučeval klasiko in karakterne plese na Plesnem centru Maribor – Plesni izbi. Poleg tega udejstvovanja je vodil tudi poletne plesne seminarje doma in na tujem (poletne plesne šole v Mariboru, Rušah, Rovinju) in deloval kot učitelj v plesnem studiu SNG Maribor.

Edi Dežman je v funkcijah baletnega solista, baletnega pedagoga, asistenta in vodje baleta prispeval k dvigu ravni slovenskega baleta. S kreacijami zahtevnih klasičnih vlog je vedno predstavljal zgled ostalim kolegom in mlajšim, ki so prihajali za njim. S pedagoškim delom se je uveljavil tako doma kot v tujini in poučeval številne generacije mladih plesalcev predvsem na mariborski Baletni šoli; plesalce, ki so aktivni v mariborskem kulturnem prostoru in širše. S svojim delom kot umetniški vodja obeh nacionalnih baletov pa je prispeval k razvoju baletne umetnosti pri nas, še posebej v Mariboru, kjer je s prevzemom umetniškega vodstva na stežaj odprl mariborsko baletno hišo svežim in novim idejam, vabil mednarodno priznane koreografe ter dal možnost ustvarjanja mladim koreografom in plesalcem, ki danes predstavljajo pomemben del slovenske baletnega prostora.

Zaradi vsega navedenega, ga je naše stanovsko baletno društvo leta 2004 nagradilo s prestižno nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo.

Iz istih razlogov ga predlagamo za Glazerjevo nagrado Mestne občine Maribor za leto 2018, ki si jo nedvomno zasluži za njegovo delo v dobrobit mariborskega ter slovenskega baleta; umetniško delovanje Edija Dežmana je pustilo neizbrisni pečat v mariborskem   kulturnem prostoru.

 

SOLISTIČNI NASTOPI EDIJA DEŽMANA V BALETIH NA MARIBORSKEM ODRU

  1. A. Mozart LES PETIT RIENS, 1961/62
  2. Delibes COPPELIA, 1971/72
  3. Prokofjev ROMEO IN JULIJA, 1972/73
  4. Otrin BALETNI ČEVELJČKI PRIPOVEDUJEJO, 1972/73 (75/76) (Solistične vloge:  Les petit riens, Giselle, Trepak, Navihanka, Hoe down, Spectre de la rose, Zeleni Jurij)
  5. Otrin PROMETEJ 73, 1973/74
  6. Minkus DON KIHOT, 1974/75
  7. Lajovic NEVSAKDANJI DAN, 1975/76
  8. Loevenskjoeld LA SYLPHIDE, 1975/76
  9. Hristič OHRIDSKA LEGENDA, 1976/77
  10. Otrin E = MC2, 1976/77
  11. Petrov STVARJENJE SVETA, 1977/78
  12. Škerl OPOJNO POLETJE, 1978/79
  13. Cipci PIKA NOGAVIČKA, 1978/79
  14. Adam GISELLE, 1979/80
  15. Škerl PETER KLEPEC, 1980/81
  16. I. Čajkovski HRESTAČ, 1981/82
  17. Minkus DON KIHOT, 1982/83
  18. Cipci POHUJŠANJE V DOLINI, 1983/84
  19. Ipavec SERENADA, 1985/86
  20. Ravel BOLERO, 1985/86
  21. Ipavec SERENADA, 1986/87
  22. Ravel BOLERO, 1986/87
  23. V. Asafjev BAHČISARAJSKA FONTANA, 1987/88
  24. Grieg PEER GYNT, 1989/90
  25. I. Čajkovski HRESTAČ, 1989/90
  26. Grieg PEER GYNT, 1990/91
  27. Grieg PEER GYNT, 1991/92

SOLISTIČNI NASTOPI EDIJA DEŽMANA V OPERNIH VLOŽKIH NA MARIBORSKEM ODRU

  1. Orff PREMETENKA 1971/72
  2. Verdi MOČ USODE 1971/72
  3. Smetana PRODANA NEVESTA 1972/73
  4. Verdi TRAVIATA 1972/73
  5. Foerster GORENJSKI SLAVČEK 1973/74
  6. Bizet LOVCI BISEROV 1973/74
  7. Ponchielli GIOCONDA 1974/75
  8. Lortzing CAR IN TESAR 1975/76
  9. Verdi TRAVIATA 1976/77
  10. Parma ZLATOROG 1977/78
  11. Bizet CARMEN 1977/78
  12. Švara SLOVO OD MLADOSTI 1978/79
  13. Gershwin PORGY IN BESS 1981/82
  14. Gounod FAUST 1982/83
  15. Gotovac ERO Z ONEGA SVETA 1982/83
  16. Bizet CARMEN                                                 1983/84
  17. Humperdinck JANKO IN METKA 1985/86
  18. Strauss NETOPIR 1986/87

NASTOPI V BALETNEM ZBORU IN SOLISTIČNI NASTOPI EDIJA DEŽMANA V BALETIH LJUBLJANSKE OPERE

  1. Švara NINA 1963/64
  2. I.F. Stravinski OGNJENA PTICA 1963/64
  3. I. Čajkovski TRNJULČICA 1964/65
  4. Dutilleux VOLK 1965/66
  5. Berlioz FANTASTIČNA SIMFONIJA 1965/66
  6. Lipovšek FESTIVAL 1965/66
  7. Ukmar GODEC 1965/66
  8. Ciglič OBREŽJE PLESALK 1965/66
  9. Adam GISELLE 1966/67
  10. Ipavec SERENADA 1967/68
  11. Auric SOBA 1967/68
  12. I. Čajkovski ČLOVEK IN USODA 1967/68
  13. Prokofjev ROMEO IN JULIJA 1967/68
  14. Bartok ČUDEŽNI MANDARIN 1968/69
  15. Fribec VIBRACIJE 1968/69
  16. Francaix GOLI CESAR 1968/69
  17. Anonimus NAVIHANKA 1968/69
  18. Lalo SUITA V BELEM 1970/71
  19. V. Asafjev BAHČISARAJSKA FONTANA 1970/71
  20. Egg JOAN IZ ZARISSE 1970/71
  21. von Einem RONDO O ZLATEM TELETU (TV film) 1971
  22. Hačaturjan SPARTAK (k.g.) 1971/72
  23. I. Čajkovski ROMEO IN JULIJA (k.g. – Mercutio) 1981/82

NASTOPI EDIJA DEŽMANA V OPERNIH VLOŽKIH NA LJUBLJANSKEM ODRU

  1. Borodin KNEZ IGOR 1965
  2. Gotovac ERO Z ONEGA SVETA 1966
  3. Verdi PLES V MASKAH 1966
  4. Smetana PRODANA NEVESTA 1966
  5. Verdi RIGOLETTO 1966
  6. Massenet THAIS 1966
  7. P. Musorgski SOROČINSKI SEJEM 1967
  8. W. Gluck ORFEJ IN EVRIDIKA 1967
  9. Foerster GORENJSKI SLAVČEK 1967
  10. Verdi AIDA 1967
  11. I. Čajkovski PIKOVA DAMA 1970
  12. Božič ARES – EROS 1971
  13. Bizet CARMEN 1971

GOSTOVANJA EDIJA DEŽMANA V SLOVENIJI

  1. Koncert jugoslovanskih baletnih umetnikov Ljubljana 1974 v sklopu Mednarodnega festivala Ljubljana (pas de deux iz baleta Navihanka)
  2. Mednarodni festival Ljubljana (Peter Klepec) 1981
  3. Mednarodni festival Ljubljana (Don Kihot) 1982
  4. Mednarodni festival Ljubljana (Spectre de la rose)                                      
  5. Srečanje jugoslovanskih umetnikov baleta 1982 (Varšavski koncert)

GOSTOVANJA EDIJA DEŽMANA V TUJINI

Trst; Bologna; Reggio Emilia; Treviso; Modena; Parma; Brescia; Monfalcone; Gradec; Praga; Titove Užice; Osijek; Novi Sad; Varaždin…

SODELOVANJE S TUJIMI IN DOMAČIMI KOREOGRAFI

Anton Dolin; Sergej Lifar; Aleksandra Balašova; Irina Lukašova; Toer Van Schayk; Dinko Bogdanič; Vaczslav Orlikowsky; Vasile Solomon

Henrik Neubauer; Iko Otrin; Metod Jeras, Majna Sevnik, Štefan Suhi, Vlasto Dedovič, Ivo Kosi, Janez Meglič; Slavko Eržen, Črt Škodlar, Lydia Wisiak, Dragan Živadinov

NEKAJ STROKOVNIH KRITIK EDIJA DEŽMANA KOT BALETNEGA SOLISTA IN KOREOGRAFA

”Tehnično in plesno najboljši par sta bila Etka Klinčeva ter Edi Dežman.” Pretnar, Delo, 1968 (Silvestrska oddaja, Dobro leto voščimo, RTV Ljubljana)

”Od baletnih solistov je na premierski predstavi močno, skoraj premočno prerastel ostale z odlično kreacijo mladi, prav letos na novo v mariborski balet presajeni plesalec E. Dežman. S prekipevajočo plesno energijo in zanesljivim občutkom za tehnične prvine je z vsakim nastopom prognoziral še dolgo vzpenjajočo se krivuljo svojega talenta.” Dolski, Večer, 1971 (Coppelia)

”Mariborski ansambel optimistično zaznamuje prehod ljubljanskega plesalca Edija Dežmana v svoj okvir. Z njim pa prihajanje ljubljanske tradicije, ki jo ustvarjajo solisti v ansamblu z daljšo in srečnejšo kontinuiteto. Če torej čutimo za Franzem, ki ga pleše Dežman na mariborskem baletnem odru, neposredni vzgled prvega plesalca ljubljanskega ansambla Janeza Mejača, je to vsekakor treba pozdraviti.” Vogelnik, Delo, 1971 (Coppelia)

”Visoko umetniško točkovanje pa velja vsekakor E. Dežmanu, ki je vlogo tako znamenitega, v prizmatičnih pramenih obsežnega baletnega lika odplesal in tudi izražal v najbrž tudi zanj do zdaj največji prepričljivosti.” Dolski, Večer, 1972 (Romeo in Julija)

”Poleg nosilcev glavnih vlog moram posebej omeniti še E. Dežmana. Brez dvoma je od mariborskih plesalcev on tisti, ki je pokazal največ baletno – tehničnega znanja in hkrati plesalec, ki s svojim žarom potegne za seboj ansambel, pri gledalcih pa izzove aplavz na odprti sceni.” Tauber, Delo, 1972 (Romeo In Julija)

”E. Dežman je realiziral silno zanimiv koncept Mercutia. Njegov predsmrtni plesni monolog mi bo ostal v spominu kot resničen igralski dosežek izven običajnih solzavih šablon. Dežman je rajši poudaril mladeniško vihravost in neopredeljenost do fenomena smrti.” Goršič, Večer, 1973 (Romeo in Julija)

Od tega živo občutljivega živca izvedbe gre posebej omeniti predvsem E. Dežmana v sliki Razvrat. Izraz, ki je zelo po njegovi meri in to smo se že nekajkrat prepričali. povzeto iz kritike; F. Dolski, Večer, 1973 (Prometej 73)

”Prepad med baletno tehničnimi zmogljivostmi na eni strani in med pripovednostjo na drugi je med V. Butorac in ansamblom prevelik. Edini plesalec, ki je zgradil most nad tem prepadom je E. Dežman. Ta plesalec združuje zelo solidno baletno znanje in izraznost svojega telesa.” Tauber, Delo, 1973 (Prometej 73)

”Izvedbeno je kolaž baleta več pasoven. V njem je dominanten sodobni sproščeno elementaren ples, ki v njem sodeluje in se izživlja zlasti moški del ansambla z E. Dežmanom na čelu.” Vogelnik, Dnevnik, 1973 (Prometej 73)

”E. Dežman je bil enakovreden solist gostoma iz HNK Zagreb.” Frelih, Večer, 1973 (Prometej 73)

”Plesalec E. Dežman, ki se je razvil v plesalca visoke profesionalnosti in izredne dinamike, je poosebljenje španskega plesnega elementa, omenjam, da je s svojim španskim plesom izzval prave ovacije ploskanja.” Vogelnik, Dnevnik, 1974 (Don Kihot)

”E. Dežman je vlogo prvega toreadorja in solista v fandangu odplesal s takšno iskrivostjo in baletno eksaktnostjo, da mu lahko samo čestitamo.” Tauber, Delo, 1974 (Don Kihot)

”Prvi plesni par Silfide – O. Ilić in škotskega plemiča Jamesa – E. Dežmana, dveh plesalcev, ki vseskozi nosita vredno svojo plesno odgovornost, obdaja ansambel s solisti v cizelirani baletni dekorativnosti vseskozi pripovedne baletne pravljice.” Vogelnik, Dnevnik, 1975 (La Sylphide)

”E. Dežman nas je kot mlad škotski plemič navduševal s svojo zelo dobro baletno tehniko” Tauber, Delo, 1975 (La Sylphide)

[…] Pohvali pa tudi neprisiljeno disciplino in sproščenost v izvajanju baleta La Sylphide z O. Ilić, E. Dežmanom, R. Teglaši, J. Žmavec, I. Otrinom in drugimi. povzeto iz kritike; Vlado Golov, Večer, 1975 (La Sylphide)

”Zelo spretno je bil postavljen moški del janičarjev z iskrivim E. Dežmanom.” Učakar, Večer, 1976 (Ohridska legenda)

”Mariborski solist E. Dežman je z velikim znanjem in umetniškim žarom plesal vodjo janičarjev, bobnarja in je vodilni plesalec v skoraj vseh skupinskih plesih.” Tauber, Delo, 1976 (Ohridska legenda)

”E. Dežman, ki ima centralno mobilizatorsko vlogo v dogajanju kot janičar in kot plesalec-bobnar in se razvija v svojskega dinamičnega plesalca mariborske baletne scene.” Vogelnik, Naši razgledi, 1977 (Ohridska legenda)

”… To je že nekaj let najboljši plesalec v Mariboru, ki ga tudi njegove soplesalke težko dohitevajo v čistosti gibov in plesni izraznosti telesa.” Tauber, Delo, 1977 (Stvarjenje sveta)

”Edi Dežman in Ruža Teglaši sta nosila svoj greh lepo, sinhrono in s precej odprtega prostora za izpovedno kakovost. Posebno ob prebujanju prve ljubezni z vsemi prilastki postopnega odkrivanja biološkega razkrivanja bioloških razlik med spoloma.” Učakar, Večer, 1977 (Stvarjenje sveta)

”V vlogi Hudiča je nastopil D. Novak. Boljši v igri, toda tehnično šibkejši je podal lik, ki je ob nastopu E. Dežmana kot Adama in R. Teglaši kot Eve – prvih plesalcev mariborskega baleta, skoraj zbledel.” Šrot, Dnevnik. 1977 (Stvarjenje sveta)

”Ob nastopu Edija Dežmana kot Adama in Ruže Teglaši kot Eve – prvih plesalcev mariborskega baleta, so drugi liki zbledeli. Njun balet je bil nežno čuteče gibanje, čistih linij in zrele izpovednosti.” Šrot, Dnevnik, 1977 (Stvarjenje sveta)

”E. Dežman v vlogi Jureta, vaškega prenapeteža, je tudi v tej vlogi ustvaril opazno kreacijo in je po svoji plesni naravi plesalec elegantnih in svežih barv.” Učakar, Večer, 1978 (Opojno poletje)

”Posebej velja omeniti E. Dežmana kot Jureta, ki je bil tudi tokrat, kot vedno, zelo soliden.” Šrot, Dnevnik, 1978 (Opojno poletje)

”Od naših solistov naj posebej omenim O. Ilić in E. Dežmana. Dežman je v solističnem nastopu nadplesal svojo soplesalko, medtem ko sta bila v podržki oba zlita v celoto in najboljša prav v zadnjem delu.” Šrot, Dnevnik, 1979 (Giselle)

”E. Dežman je s čisto baletno tehniko odplesal vlogo v težkem duetu kmečkega para.” Tauber, Delo, 1979 (Giselle)

”Lepo je izdelan ansambelski ples žanjcev in žanjic v I. dejanju, ter posamezne solistične interpretacije ”veterana” mariborskega baleta E. Dežmana v vlogi Petra Klepca. Njegov pas de deux z Dobro vilo – O. Ilić še posebno ugaja.” Šrot, Dnevnik, 1981 (Peter Klepec)

”Naslovno vlogo je plesal E. Dežman, plesalec, ki mu ta vloga zares ustreza. Pokazal je svoje dobro baletno znanje, plastičnost baletnih gibov in odrsko izkušenost.” Tauber, Delo, 1981 (Peter Klepec) 

”Klarin princ iz sanj, E. Dežman … Vsak njegov korak je izveden do kraja, spušča se v čiste baletne poze in daje videz nezmotljivosti. Zaradi svoje nepovršnosti je verjetno tudi dober pedagog v baletni šoli.” Tauber, Delo, 1981 (Hrestač)

”Vlogo Hrestača je pisal Edi Dežman in spet pokazal svojo radoživo plesno naravo in zanesljivo odrsko nastopanje.” Učakar, Večer, 1981 (Hrestač)

”… vloge Župana z zelo karakterno izpeljavo E. Dežmana,…” Učakar, Večer, 1983 (Pohujšanje v dolini…)

”… zanesljivi E. Dežman v vlogi Župana.” Šrot, Dnevnik, 1984 (Pohujšanje v dolini…)

”V baletni kompoziciji (Serenada), pravšnji za preizkus mladih v baletni klasiki in obvladovanju stilov…E. Dežman pa je s svojim solom vsem njim in publiki pokazal, da ga v baletnem znanju mlajši še niso dohiteli.” Tauber, Delo, 1986 (Serenada)

”E. Dežman pa je s svojim solom vsem njim in publiki dokazal, da ga v baletnem znanju mlajši še niso prehiteli”. Tauber, Delo, 1986 (Bolero)

”Kljub temu, da je predvsem pri ansambelskih plesih Dežman še vedno moral tehnične plesne elemente prilagajati znanju plesalk in plesalcev, sta Largetto v izvedbi B. Polič in M. Bajca ter Presto v izvedbi T. Baronik in istega partnerja stvaritvi, ki so zelo blizu tistemu, kar je umetnik želel povedati.” Šrot – Feguš, Dnevnik, 1987 (Druga suita za godala, koreografija E. Dežman)

”… zasedba glavnih vlog je odlična… v blisku meča oster kot britev E. Dežman,…” Učakar, Večer, 1987 (Bahčisarajska fontana)

”V vlogi Nuralija je bil imeniten Edi Dežman, ki je ob tej premieri praznoval 25. obletnico umetniškega delovanja; zrel in izkušen plesalec.” Šrot, Dnevnik, 1987 (Bahčisarajska fontana)

”Že nekaj let je vodja mariborskega baleta Edi Dežman, znan in odličen baletnik.” Höller, Ballet Journal, 1988 

 

NEKAJ POMEMBNIH KOREOGRAFIJ IN ASISTENC EDIJA DEŽMANA

 

KOREOGRAFIJE

  1. Brecht ŽIVLJENJE GALILEA Drama, 1972
  2. Donizetti LJUBAVNI NAPOJ 1972
  3. Lipovšek DRUGA SUITA ZA GODALA 1985
  4. Rossini SEVILJSKI BRIVEC 1986
  5. Hercigonja HLAPEC JERNEJ 1988
  6. Glazunov BALETNI VEČER, Maastricht 1988
  7. Offenbach TROMB’ – AL – CAZAR,
  8. Fest In Hellbrunn, Salzburg 1992
  9. PRODUKCIJE BALETNE ŠOLE MARIBOR IN PLESNE IZBE MARIBOR 1971-2003

ASISTENCE

  1. I. Čajkovski ROMEO IN JULIJA 1972
  2. Minkus DON KIHOT 1974
  3. Kantušer FLAMSKA LEGENDA 1985
  4. Štuhec POESIES 1985
  5. Ipavec SERENADA 1986
  6. Šivic ZORENJE 1986
  7. Ravel BOLERO 1986
  8. Grieg PEER GYNT 1980
  9. Asafjev BAHČISARAJSKA FONTANA 1987
  10. Workman LUNA NAD MISSISIPIJEM 1992

NEKAJ NASTOPOV NA TELEVIZIJI

  1. I. Čajkovski HRESTAČ 1967
  2. Jeras UJETNIŠKO TABORIŠČE (TV balet) 1968
  3. Lanner VALČEK 1967
  4. Osterc MASKA RDEČE SMERTI 1967
  5. Č. Škodlar SALON ZA SMEH 1967
  6. Sevnik TIK-TAK KARNEVAL (TV balet) 1968
  7. Otrin MOŽ S KOLESOM 1970
  8. von Einem RONDO O ZLATEM TELETU 1971

 

STROKOVNA – PEDAGOŠKA DEJAVNOST

  1. Učitelj baleta na Srednji glasbeni in baletni šoli Maribor 1971-2003
  2. Učitelj baleta na nižji Glasbeni šoli Ptuj
  3. Učitelj baleta na nižji Glasbeni šoli Slovenska Bistrica
  4. Učitelj baleta na Rijkshogeschool in na Akademiji za igralsko umetnost Toneelacademie Maastricht, Nizozemska
  5. Organizacija in izvedba gostujočih učnih ur ”Prerez skozi zgodovino baleta” v sklopu Društva baletnih umetnikov Slovenije
  6. Član maturitetne komisije Republike Slovenije za področje baleta
  7. Član komisije Tekmovanja mladih baletnih plesalcev Slovenije
  8. Leta 2002 sodeloval pri oblikovanju programa višjega strokovnega izobraževanja za baletne pedagoge in pripravil katalog znanj za predmete:
  • osnove duetnega plesa
  • hospitacije
  • praktično pedagoško delo

 

NAGRADE

1999     Priznanje za dolgoletno delovanje v korist slovenske baletne umetnosti ob 80. obletnici    slovenskega baleta, DBUS

2002     Priznanje in iskrena zahvala župana Mestne občine Maribor za uspešno delo z mladimi

2003     Listina Dr. Romana Klasinca za pomembne uspehe na vzgojno-izobraževalnem področju,            Srednja glasbena in baletna šola Maribor

2004     Nagrada Lydie Wisiakove za življenjsko delo, DBUS

 

ZAPISI V KNJIGAH

ENCIKLOPEDIJA SLOVENIJE, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1988

SLOVENSKI KDO JE KDO, Drago Bajt, Nova revija, Ljubljana, 1999

DAS KLASSICHE BALLET – MEIN LEBEN, Waclaw Orlikowsky, Christa Höller, Edition Strahalm, Graz, 1998

LEGENDA MARIBORSKEGA BALETA, Iko Otrin, Debora, Ljubljana, 2006