Cluster

Na Festivalu Ljubljana je mariborski ansambel letos predstavil Cluster Edvarda Cluga. Predstava iz štirih krajših baletov je prvotno nastala za Nizozemsko plesno gledališče (NDT). Clug se je v njej kot avtor vrnil k bolj abstraktnemu plesu in raziskovanju svoje gibalne poetike. 

Prvi del večera je bil balet Proof s šestimi plesalci. Za ta del je Clug dobil navdih v glasbi skupine RadioHead, ki mu je tudi sicer precej ljuba in se dobro navezuje na njegovo gibalno vizijo. 
Drugi del je kratek balet s štirimi plesalci Mutual comfort, kjer dva para plesalcev raziskujeta svoj odnos z repeticijo enostavnih gibov in medsebojne privlačnosti na glasbo Milka Lazarja. 
Tretje delo večera je bil Handman, ki je ponovno abstraktno raziskoval gib na tolkalno glasbo Milka Lazarja. 
Zadnji del baletnega večera je bil Cluster, prav tako na glasbo Milka Lazarja. Cluster je vseboval gibalne vzorce, iz katerih so plesalci izhajali, se včasih umaknili iz njih in se ponovno združevali v skupino in na koncu našli drugačen način, kako biti v clustru. 
Nekateri plesalci so plesali v več delih, ampak v vsakem od štirih delov je plesala Asami Nakashima; to ni bil majhen plesni zalogaj in Asami je bila zanimiva in karizmatična, še posebej v Proof in Mutual comfort. 

Težko je napisati nekaj zelo novega o Clugovih koreografijah, ker gib ostaja vedno precej podoben z včasih bolj, včasih manj posrečenim raziskovanjem gibov, včasih avtor ostaja pri abstraktnih baletih, včasih pa se spusti v kakšno literarno delo. Slovensko občinstvo precej dobro pozna Clugove balete, njegove predstave so izjemno kvalitetne in narejene z veliko izkušnjami in znanja. Mariborskim plesalcem je njegov gib domač, imajo ga v telesu, njegov gibalni način je videtidobro in ansambel ga dobro pooseblja. Clugova najbolj originalna dela nastanejo v povezavi z literarno podlago in njegovo interpretacijo odnosa do likov in pripovednosti, zato je večer iz štirih kratkih med seboj podobnih baletov deloval malce kot koreografski laboratorij, kjer avtor raziskuje gibalni material, ki bi ga morda lahko v prihodnosti vključil v kakšno novo predstavo. Vsak znani koreograf ima svoj gibalni način, svojo poetiko, ki ga kot rdeča nit spremlja v vseh delih, vendar tudi abstraktna dela potrebujejo malo bolj gledljiv kontekst in notranjo vsebino, motivacijo. V dvajsetem stoletju in še dandanes smo videli in se nagledali veliko različnih abstraktnih plesnih predstav, zato zdaj to ne deluje več sveže. Vemo, da največji del interpretacije doda gledalec sam, vendar v paradigmi današnjega življenja, ko več raziskujemo, ‘kopljemo’ znotraj sebe, iščemo razloge in vzroke ter se včasih kar malo preveč osredinjamo nase, dobro dene iti malo izven sebe in razmisliti o drugačnih smislih in motivacijah, ki jih lahko ponudi predstava. Včasih je dobrodošlo, če nam koreograf ponudi kakšno originalno idejo interpretacije (podprto s kvalitetnim gibom), da gremo lahko gledalci malo ven iz sebe, da ni vse na nas. Včasih deluje, kakor da se koreografi bojijo eksplicitnih vsebin. Morda jih je strah, da bodo delovali manj intelektualno, če gledalcem ‘postrežejo’ vsebino? Proces kreacije je pogosto spontan in se zgodi v povezavi koreografa in osebnosti plesalca, ki ga lahko navdihne za ustvarjanje ali pa nasprotno. Vendar se v procesu dela običajno pokaže, v katero smer gre predstava ali določen del predstave, in to je dobro izkoristiti brez skrivanja za odprto formo interpretacije. 

Clugove koreografije so nedvomno dobre in kvalitetne, mojstrsko narejene, vendar lahko včasih delujejo prazno, morda kot vaje za nekaj drugega. Osebnosti plesalcev ne zapolnijo vedno pomanjkanja vsebine.