Na starem Japonskem je obstajala tradicija po imenu kintsugi, kjer so zlomljeno keramiko zlepili nazaj skupaj z zlatom, kar je poudarjalo lekcijo takratne filozofije o sprejemanju napak in kako nam lahko te obogatijo življenje. Kar dobra lekcija za povprečnega človeka, vendar velikokrat težko izvedljiva v praksi. Še posebno v poklicu, kjer je odkrivanje in popravljanje napak v ogledalu naše vsakodnevno delo. In vsak na tem planetu bije bitko z določenimi notranjimi ovirami, ki mu preprečujejo, da bi dejansko lahko užival v življenju ali v svojem poklicu. Občutki manjvrednosti in negotovosti v samega sebe. Kako se naj torej človek spopade z vsem tem, istočasno pa opravlja poklic, ki je odvisen od določene mere in standarda kritike? Je samozavest in vera v sebe nekaj, kar je možno morda razviti sčasoma?
Vsakodnevni pritisk, prisoten v baletnem poklicu, je izjemen. In to še posebej za ženske v baletu, ki se veliko bolj soočajo s konkurenčnim in estetskim pritiskom, preprosto zaradi velikega števila balerin v tej umetnosti. In redkokatera se uspe prebiti sploh do pogodbe, kaj šele do potencialnega solističnega statusa. Monja Obrul in Catarina de Meneses sta solistki SNG Maribor. In mislim, da nas njuni zgodbi veliko naučita o vztrajnosti in premagovanju notranjih ovir. Bom pa kar prepustil razlikam in podobnostim med tema izjemnima umetnicama, da spregovorijo svojo zgodbo v tem povzetku preobširnega dvournega pogovora.

Zakaj sta začeli plesati balet? Je bila bolj kriva notranja želja ali zunanje okoliščine (starši, prijatelji itd.)?

Catarina: Od mladih let sem imela neustavljivo željo po plesu in prirejanju nastopov za svoje starše. Kakor hitro sem zaslišala glasbo, sem želela plesati. Takrat sem bila še veliko manj sramežljiva. In ravno zaradi tega razloga mislim, da so me pri treh letih poslali v baletno šolo. In tako sem pristala v baletu.

Monja: Zase lahko rečem, da so me za balet navdušile prijateljice, s katerimi sem se želela družiti in so že hodile k uram baleta. Pri svojih štirih letih sem bila verjetno premlada, da bi začela iz drugih razlogov. Druženje s prijateljicami je bila zame izvrstna kombinacija.

Kdaj sta sprva začeli uživati v baletu? Se je zgodilo takoj ali je moralo preteči nekaj časa, preden sta našli užitek v trdem delu?

Monja: V plesu sem sicer uživala od nekdaj, vendar pa moram priznati, da sem na samem začetku veliko bolj uživala v pripravah na nastop (klasi – baletni treningi, vaje itd.). Sam nastop mi je predstavljal prevelik stres. Kot velik razlog za to vidim tudi premalo število nastopov in predstav. Med šolanjem postane zaključni nastop edina priložnost, kjer lahko pokažeš svoje celoletno delo. Šele kasneje, ko sem začela delati v gledališču in se navadila večjega števila predstav, sem našla pravi užitek v nastopanju na odru. Lahko bi rekli, da je bila zame samozavest tista mišica, ki sem jo morala razviti, da sem lahko na odru našla užitek.

Catarina: Se definitivno strinjam. Opazila sem tudi, da različne ljudi dejansko veselijo različne stvari. Kar je seveda razumljivo, ker smo vsi drugačni. Sama sem prav tako našla užitek zelo zgodaj, vendar je zame bilo prav nastopanje to, kar sem oboževala pri baletu. Kar nekaj časa je trajalo, da sem vzljubila proces priprave na nastop, zaradi veliko razlogov. Ves čas sem imela občutek, da sem trdo garala, ampak morda ta rezultat ni bil viden. Ko pa sem stopila na oder, je vse to odpadlo vstran in bilo je, kot da bi poletela. Šele par let kasneje sem našla užitek tudi v baletni dvorani in v samem procesu vaj.

Kdaj sta se sprva srečali z občutkom negotovosti v baletu? Je bil vzrok notranje ali bolj zunanje narave?

Monja: Odkar pomnim, sem vedno stremela k odličnosti, v vseh aspektih življenja, kar se je preneslo tudi na balet in še dodatno stopnjevalo, ko sem odšla v London. Iz relativno male baletne šole sem zdaj prišla v prostor, kjer je bil standard tako visok, da so se tudi moja pričakovanja do same sebe morala dvigniti. Tudi pričakovanja in zahteve učiteljev so mi včasih predstavljale stres, odvisno od posamezne situacije. Mislim, da je najti pravo ravnovesje v učiteljskem slogu za vsakega individualnega učenca eden največjih izzivov današnje učiteljske generacije. Rečem lahko, da so bili zame krivi tako zunanji kot notranji vzroki pritiska.

Catarina: Nisem še spoznala človeka, ki se s tem ne bi spopadal, prav zaradi izjemno perfekcionistične narave baleta. Konservatorij je bil zame kraj, kjer sem prvič naletela na te občutke, ko sem začela resneje trenirati balet. Nenadoma sem se znašla v novem okolju, kjer moj lastni pedagogi niso sprejeli mojega truda kot nekaj vrednega. Včasih si ljudje o tebi preprosto ustvarijo določeno idejo in težko jih je premakniti. Ampak bila sem še mlada in začela sem jim verjeti. Dejansko sem samo vesela, da me niso vrgli iz programa.
Kar nekaj časa je preteklo, preden sem našla učiteljico, ki je vzpodbujala in razumela moj način dela, s čimer se je začela popravljati moja samozavest. In z njo se je popravila tudi moja baletna tehnika. Iz zadnje vrste sem se prebila v sam vrh razreda. Takrat sem nekako doumela moč ne le samozavesti same, ampak tudi pravega sistema podpore na moj način in kvaliteto nastopanja na odru. Zato se mi zdi delo baletnega pedagoga tako pomembno in kompleksno, saj nosijo v svojih rokah izjemno količino moči, ki lahko istočasno zgradi ali uniči samopodobo določenega posameznika. Mislim pa, da se definitivno pomikamo v pravo smer, v iskanju ravnovesja v učiteljskem poklicu.

Kakšne okoliščine ali situacije v vaju sprožijo ta občutek manjvrednosti?

Catarina: Kadarkoli moramo imeti delavnico ali avdicijo za določen projekt. Zavedanje, da vsak moj korak naenkrat nosi večjo težo in da se bom morala postaviti v prvo vrsto (česar ne počnem rada), mi velikokrat povzroča veliko skrbi in premišljevanja. Vredno je tudi omeniti, da na avdicijah velikokrat preprosto ni dovolj časa za dovolj podrobno obravnavo koreografskega materiala, kar pa samo po sebi ustvari še bolj stresno okolje. Vse to se pri manjših projektih še dodatno stopnjuje, saj je zaradi manjšega števila nastopajočih v projektu možnost, da ne bom izbrana, še toliko večja. Vendar sem srečna, da lahko rečem, da večinoma pravočasno prepoznam, ko me kaj začne preveč skrbeti. Takrat se opomnim svojih moči in vrednosti in se lahko ponovno osredotočim na izziv.

Monja: Avdicije so zame najhujše. Vse je odvisno od ene priložnosti in v zraku se čuti velika napetost. In od toliko različnih faktorjev, tako zunanjih kot notranjih, je odvisen uspeh avdicije. To še posebej čutim pri sodobnih projektih, saj osebno potrebujem malo več časa, da se lahko poistovetim s plesnim slogom in vlogo, tako na telesni kot umski ravni.

Veliko plesalcev se počuti, kot da ne sodijo v ta poklic. Pa naj bo to, da niso dovolj dobri ali je nekaj fizičnega (predolg trup, prekratke noge itd.). Mislita, da hiperkritična narava baleta (ki se velikokrat osredotoča na destruktivne aspekte kritike (žaljenje, pikre pripombe, poniževanje itd.) k temu prispeva oz. situacijo še poslabša?

Catarina: Zagotovo. Vendar tudi mislim, da mora biti, saj drugače balet ne bi bil tako osupljiv, kot je. Malo je ljudi, ki se ne bi soočali s temi občutki, še posebej v baletu. Dandanes se bolj in bolj odmikamo stran od starih avtoritarnih metod, ko so še verjeli, da morajo z določenimi zastaranimi metodami učence ojačati. Določena količina negotovosti bo še vedno prisotna, ravno zaradi potrebne količine perfekcionizma v baletu. Že od zgodnjega otroštva dalje se moraš naučiti sprejemati informacije v obliki korekcij in jih uporabiti v prid svoje plesne tehnike. Je pa tvoja izbira, kaj boš naredil. Lahko samo delaš na površinskih stvareh, ki bodo dobile večji aplavz, ali pa se soočiš s svojimi pomanjkljivostmi in zrasteš kot umetnik. Ni pa vedno lahko, saj se delo preprosto ne ustavi, če imaš slab dan. To moraš razviti, sicer propadeš. Sčasoma najdeš prave metode in sistem podpore, ki ga potrebuješ. In z vsako premagano oviro se še bolj in bolj ojačaš. Rekla bi, da teh občutkov nisem nikoli zares izgubila, čeprav bi z veseljem našla način, kako jih predelati, saj so mi v življenju povzročili veliko negativnih posledic. Istočasno pa me nekako potiskajo naprej v nenehno izboljševanje in delanje na sebi, zato je celotna stvar tako kompleksna. Zase vem, da bi bil dan, ko pridem v baletno dvorano in si mislim, da sem popolna in da mi ni treba ničesar izboljšati, dan za upokojitev, saj vem, da v tistem trenutku ne morem več zrasti kot umetnica. Pot do ravnotežja je zame nekako najtežja, istočasno pa najpomembnejša.

Monja: Kar se tiče telesnega aspekta, je treba omeniti, da ima vsak stil baleta (angleški, ruski, ameriški itd.) svoje zakonitosti in da eno samo perfektno telo ne obstaja. Prav tako pa vsaka pozitivna estetska značilnost (raztegljivost, dobra stopala) nosi s seboj drugo plat medalje, ki se jo moramo naučiti nadzirati. Vse je odvisno od tega, ali si se pripravljen iskreno soočiti sam s sabo in se izboljšati. Ta proces se nikoli ne ustavi, saj se linija perfekcija vedno dviguje, kar je lahko motivacija za napredek in tako nikoli ne postane dolgočasno. Destruktivna kritika pa zame ni pozitivna motivacija.

Mislita, da je pritisk za doseganje perfekcije v baletu večji za ženske? Ali je vrsta pritiska za moške preprosto drugačna?

Catarina: Glede na število in moč konkurence bi definitivno rekla, da je pritisk večji za punce, saj je moških v baletu načeloma veliko manj, zlasti v manjših gledališčih in šolah. Pedagogi morajo z njimi delati drugače, saj jih ne smejo preveč utruditi, istočasno pa jih je premalo, da bi jih toliko primerjali med seboj, kot primerjajo punce. Še ko sem bila v šoli v Amsterdamu, sem to opazila. Niso jih nikoli pestovali, se je pa zagotovo videla razlika v tretiranju, še posebno s strani ženskih pedagogov. Veliko več poudarka se pri moških da na tehniko partneriranja. Za podvige, ki jih izvajamo v baletu, je močna tehnika duetnega plesa zelo pomembna, saj je ples v dvoje tako kočljiva stvar, da ne sme biti prisotnega niti malo omahovanja ali dvoma. Oba v paru morata v svojega partnerja položiti izjemno količino zaupanja. In naravno dobrih partnerjev je dejansko dokaj malo, je pa absolutno to spretnost, ki se jo da razviti. Dejansko ne moremo reči, da moški pritiska ne doživljajo ali da jim je lahko. Le drugačen tip pritiska, na drugačnih mestih.

Monja: Se popolnoma strinjam s Catarininimi opažanji. Pritisk za popolnost je večji pri ženskah zaradi večje konkurence. Moški plesalci doživljajo drugačno vrsto pritiska, ki je povezana bolj s fizično močjo in spretnostjo duetnega plesa, kar za nekatere predstavlja velik izziv. Tako tudi velikokrat naravno boljši partnerji lažje dobijo solistične vloge, četudi morda niso najboljši v baletni tehniki.

Sta na svoji poti razvili kakšne mehanizme, ki so vama pomagali s spopadanjem s čustvi, ki se pojavijo zaradi občutka negotovosti v baletu?

Catarina: Čeprav se pri večini ljudi to zgodi, ko gredo skozi kariero, je bil ta proces zame veliko bolj nameren. Pri svoji glavni vlogi sem ugotovila, kako živčna sem bila brez prave rutine in mentalnega zavedanja in zaradi tega tudi nisem mogla odplesati po najboljših močeh. Glavna stvar zame je zadosti časa, prostora in pa seveda pravo mentalno zavedanje same sebe. Kaj pojem čez dan, koliko časa potrebujem za pripravo pred predstavo; vsa ta rutina je zame ključna. Vse to zame služi minimiziranju potencialnih vzrokov živčnosti, ki bi me presenetili. In ko stopim na oder, vsa ta živčnost odplava stran, ravno zaradi vloženega dela. Taka sem tudi v zasebnem življenju. Velikokrat se od velikega kaosa umaknem v svoj mentalni prostor, svoj ”mehurček”, ki je zame izvor notranjega duševnega miru, ki ga potrebujem za premagovanje vseh ovir v našem poklicu.

Monja: Tudi zame je izjemno pomembna rutina, še posebej v času, ko imamo veliko predstav. Pri premierah je to malo lažje, saj začnemo z generalkami par dni prej in lahko vzpostavim določene mentalne vzorce, ki jim potem samo sledim in s tem zmanjšam možnost presenečenja. Velikokrat si tudi mentalno zapovem, da je glavna generalka zame glavni dan in s tem zmanjšam količino vsega pritiska in kaosa, ki je že tako prisoten na premierah.

Kaj bi svetovali vajinima mlajšima verzijama, ki ravno začenjata svojo poklicno pot?

Monja: Rekla bi si, naj ne zapravljam časa s primerjanjem z drugimi. Vsak plesalec je unikaten, ima svoje kvalitete in pomanjkljivosti, vsak bije svojo bitko. Da je moja pot samo moja in da tudi vsako okolje ne ustreza vsakomur. Preprosto samo delaj na sebi, imej pred sabo cilj, proti kateremu greš, in sčasoma boš zrasla v najboljšo možno verzijo same sebe. Zaupaj procesu, uživaj in ne jemlji življenja preveč resno.

Catarina: Tako dobre kot slabe izkušnje so pomembne za razvoj v osebo, v katero boš postala. In brez določenih slabih izkušenj tudi veliko dobrih ne boš mogla izkusiti. In pa seveda: »Samo plavaj dalje.« Ne glede na to, kako velika se zdi ovira, slej ko prej bo prišel dan, ko se boš ojačala in jo premagala. In z vsako premagano oviro bo tvoja samopodoba rasla in sčasoma boš videla, da dejansko nisi imela kaj za skrbeti. In da še nekako povzamem tako svoje kot Monjine misli: Mnenje ljudi z vrha je pomembno samo do te stopnje, da odločajo o vlogah, ki jih dobiš. Tudi oni sami so le ljudje z mnenji. In tudi če recimo pri avdiciji nisi prišla dovolj daleč, pomeni le, da so iskali drugačen tip plesalke. Ti le nadaljuj svojo pot truda in dela in spotoma boš našla izkušnje in priložnosti, ki bodo ustrezale prav tebi. Prav tako pa boš zgradila svojo samopodobo in zavest do te točke, da ti je ne bo mogel vzeti nihče na tem svetu.