Amfiteater Avditorija Portorož je 11. julija 2026 gostil eno najuspešnejših baletnih predstav Narodnega gledališča v Beogradu – Kdo neki tam poje oziroma Ko to tamo peva. Gostovanje več kot tridesetčlanskega ansambla je potekalo v okviru 33. Primorskega poletnega festivala ter se končalo z navdušenimi stoječimi ovacijami občinstva.
Predstava je nastala po scenariju Dušana Kovačevića za istoimenski kultni jugoslovanski film režiserja Slobodana Šijana iz leta 1980. Koreograf in režiser Staša Zurovac je znamenito filmsko zgodbo prenesel v plesni jezik ter ustvaril uprizoritev, ki prepleta sodobni balet, gledališče, grotesko, črni humor, simbolizem in prepoznavno glasbo Vojislava Kostića.
FOTO: ZZELJKO JOVANOVICH
Zgodba spremlja pisano skupino naključnih potnikov, ki se 5. aprila 1941 z razmajanim avtobusom podjetja Krstić iz zakotne srbske vasi odpravi proti Beogradu. Nihče od potnikov še ne ve, da bo že naslednji dan Nemčija napadla in bombardirala Jugoslavijo. Njihova na videz vsakdanja in komična pot tako postopoma dobiva vse bolj temačen in tragičen pomen.
Med potniki se srečajo zelo različni značaji, družbeni sloji, interesi in predsodki. Skupaj oblikujejo duhovito, vendar tudi neusmiljeno podobo družbe, ujete med Vzhodom in Zahodom, preteklostjo in negotovo prihodnostjo. Avtobus tako ni le prevozno sredstvo, temveč prispodoba skupnosti, ki potuje proti katastrofi, ne da bi se zavedala, kako blizu je zgodovinski prelom.
Baletna predstava nima klasične delitve na glavne in stranske vloge. Njeno jedro predstavlja ansambel, razdeljen v več simbolnih skupin: potnike avtobusa, vojsko, svatbo in pogrebni sprevod. Nad dogajanjem se pojavljata tudi Smrt in Angel, ki zgodbo povezujeta z njeno neizogibno tragično razsežnostjo.
V skupini Avtobus so nastopili Nicola Bianco, Emanuele Frigo, Miloš Živanović, Miloš Kecman, Toma Križnar, Ryder Rickard, Branko Sarić, Ivan Ćosić in Teodora Spasić. Vojsko so upodobili Dušan Milosavljević, Đorđe Kalenić, Luka Pejčinović, Antonio Cublesan, Jerome Bates in Ian Gonzales.
V prizorih svatbe so plesale Jana Zimonjić, Valentina Grujičić, Natalija Tapić, Olga Olćan, Ada Raspor, Angelina Krstanović, Brankica Marijan, Kristina Kovačević, Dunja Anđelković in Sunčica Milanović. Pogrebni sprevod so sestavljali Maja Varićak Antić, Iva Ignjatović, Jovana Matić, Jelena Momirov, Kristina Nikolovski, Sanja Tomić, Željko Grozdanović in Serhii Aleksandrov. Vlogo Smrti je plesala Drina Pešić, vlogo Angela pa Nada Stamatović.
Koreografijo, režijo in oblikovanje svetlobe podpisuje Staša Zurovac, njegova asistentka je bila Olja Jovanović Zurovac. Scenografijo je oblikoval Žorž Draušnik, kostume pa Katarina Radošević Galić. Vizualna zasnova s številnimi odrskimi simboli ustvarja prostor med resničnostjo, spominom in kolektivno podzavestjo ter filmsko zgodbo spreminja v samostojno baletno izkušnjo.
Glasba Vojislava Kostića, ki je postala neločljivo povezana s filmom, ima v baletni različici posebno dramaturško vlogo. Ne spremlja zgolj dogajanja, temveč določa ritem potovanja in spreminjanje razpoloženja – od igrivosti in ljudskega humorja do tesnobe ter slutnje neizogibnega konca.
Predstava je premiero v Narodnem gledališču v Beogradu doživela decembra 2004 in se je v več kot dveh desetletjih razvila v eno njegovih največjih baletnih uspešnic. Na matičnem odru je bila izvedena že več kot dvestokrat, kar je za sodobno baletno produkcijo izjemen dosežek.
Uspeh predstave je že zdavnaj presegel meje Srbije. Ansambel je z njo gostoval v številnih kulturno in geografsko zelo različnih okoljih, med drugim v Rimu, Egiptu, Kanadi in Kolumbiji. Univerzalna zgodba o ljudeh na poti proti neznani prihodnosti se je izkazala za razumljivo tudi občinstvu, ki ne pozna filma ali zgodovinskega prostora nekdanje Jugoslavije.
Portoroška izvedba je znova potrdila, da lahko filmska pripoved učinkovito zaživi tudi brez besed. Plesalci so z gibom, telesno igro, ritmom in medsebojnimi odnosi izrisali značaje potnikov ter ustvarili občutek, da tudi gledalci sedijo v starem avtobusu in skupaj z njimi potujejo proti Beogradu.
Predstava je ob zgodovinskem ozadju dobila tudi izrazito sodoben pomen. Prisotnost vojakov in bližajoča se vojna sta zgodbo povezali z današnjim časom, ki ga ponovno zaznamujejo oboroženi konflikti, begunstvo, strah in negotovost. Vodja Primorskega poletnega festivala Neva Zajc je ob tem poudarila, da je uprizoritev nagovorila tudi mlajše občinstvo, ki kultnega filma najverjetneje še ni poznalo.
Gostovanje Kdo neki tam poje je bilo druga velika gostujoča produkcija 33. Primorskega poletnega festivala. Partnerja dogodka sta bila Društvo baletnih umetnikov Slovenije in Avditorij Portorož–Portorose.
Prisrčen sprejem in stoječe ovacije v portoroškem amfiteatru so presenetili in navdušili tudi beograjske ustvarjalce. Več kot dvajset let po premieri predstava tako še vedno ohranja svežino, odrsko moč in sposobnost, da občinstvo hkrati nasmeji, vznemiri in pretrese.
Portoroško gostovanje se je pridružilo več kot dvestotim izvedbam te izjemne baletne uspešnice ter pokazalo, da zgodba o razmajanem avtobusu, njegovih nenavadnih potnikih in družbi na robu zgodovinske katastrofe ostaja presenetljivo živa in aktualna.