ALENKA RIBIČ: Ohranjanje lepote in vzdrževanje popolnosti

V svetu baleta je vzpostavljena izjemno stroga hiearhija, na vrhu katere sedi mesto koreografa. Od Petipaja, pa vse do Balanchina, vsi poznamo te izjemno kreativne ljudi, ki so s svojim neverjetnim umom postavili balet v sam vrh gledališčnih umetnosti. Pri čaščenju teh izjemnih ljudi in njihove kreativnosti pa (tako umetniki kot občinstvo) velikokrat pozabimo na gledališčni poklic, ki je odgovoren za vse manj glamurozne, vsakdanje dele umetniškega poklica. Baletni mojster/-ica (prevedeno iz francoščine maître de ballet) je v gledališču pozicija, ki sega v same začetke modernega klasičnega baleta. Naziv se je sprva nanašal na pozicijo premier maître de ballet en chef (Glavni baletni mojster), ki je bil zaslužen za ustvarjanje baletov, naročanje novih glasbenih del in vodenje baletnega ansambla, podobno kot umetniški direktor in koreograf. Dandanes, je baletni/-a mojster/-ica, v baletnem ansamblu odgovoren/-na za kreiranje vsakdanjega jutranjega treninga plesalcev, kakor tudi za vzdrževanje, predajanje in učenje muzikalnih in koreografskih aspektov baletnih predstav, ki jih določeno gledališče drži na svojem repertoarju.
Ena najbolj znanih baletnih mojstric na Slovenskem področju, je neprimerljiva umetnica Alenka Ribič, ki je po upokojitvi od svoje legendarne plesne kariere, prevzela mesto prve stalne baletne mojstrice v Slovenskem Narodnem Gledališču v Mariboru. Njen perfekcionizem, predanost delu in zahtevanje odličnosti so očitni komurkoli, ki je kadarkoli delal z njo ali jo uspel opazovati pri delu. Alenko poznam že od šolskih dni, ko sem z njo sprva delal pri pripravah na baletna tekmovanja. In vsakič me znova preseneti, koliko truda in energije vloži, ne le v svoje delo, ampak tudi v samega plesalca/-ko, s katerim/-o dela. Najboljše, da pa kar njej prepustim besedo, da nam več pove o svojih izkušnjah v tem izjemnem (in po mojem mnenju premalo čaščenem) poklicu, kakor tudi o svoji izjemni karieri. 

Kaj vam, po vseh letih dela in dosežkih, balet predstavlja?

Kakor mnogim, ki se profesionalno ukvarjajo z baletom, mi ta umetnost predstavlja zelo specifičen način življenja, ki je po vseh teh letih postal del mene in popolnoma vraščen v moj vsakdan. Verjamem pa, da moraš imeti zraven te umetnosti v življenju še nekaj drugega, čemur lahko nameniš pozornost, izven gledališkega sveta.

·       Se je skozi vašo kariero ta pomen kaj spreminjal?
Balet je bil v mojem srcu in glavi vedno na prvem mestu. Vsaj dokler nisem imela družine. In še takrat ga nisem mogla postaviti na stranski tir. Lahko sem le popredalčkala svojo pozornost in se soočala z vsako situacijo (pa naj bo to v gledališču ali doma) posebej. Za poklic kot je balet, je to nepogrešljivo. Vedno pa sem imela dom, kamor sem se lahko vrnila in družino, ki me je vedno podpirala, za kar sem bila vedno hvaležna.
Brez sposobnosti osredotočenja na trenutni problem in zavedanja svoje lastne odgovornosti, nista v baletu možna ne napredek, ne uspeh. Pa še do poškodb lahko pride, zaradi pomanjkanja pozornosti.
 
Vas je od nekdaj zanimalo pedagoško delo s plesalci?
Kadarkoli sem se spraševala, kaj si v življenju želim in kaj me čaka, sem si vedno predstavljala, da bom po zaključku svoje plesne kariere, svoje znanje in izkušnje predajala mlajšim.

·       Kaj je vzpodbudilo vaš prehod iz plesnega v pedagoški del?
Še pred upokojitvijo so me koreografi pogosto sami prosili za pomoč. Delo me je seveda izjemno zanimalo in z veseljem sem s svojim znanjem pomagala mlajšim. Prava tranzicija se je zame zgodila v sezoni 2012/13, ko sem se zaradi obsežne poškodbe stopala, morala upokojiti in je bila odločitev tako rekoč bila sprejeta zame. Morala sem iti dalje. Tako me je, dva dni po operaciji, oče pripeljal do gledališča, kjer so me v baletni dvorani čakali kavica in dva stola (en zame in drugi za mojo poškodovano nogo), da sem lahko prevzela vaje baleta Giselle. Balet (kakor tudi življenje) se ne ustavi za nikogar in lahko bi rekli, da se je prehod zame zgodil preko ene same noči (ali v tem primeru dveh).

Še pogrešate ples ali vas trenutno delo dovolj izpopolnjuje?
Po 26 letih plesanja vodilnih vlog, lahko rečem, da sem odplesala, vse kar bi si lahko želela. Seveda še obstajajo predstave, ki me privlačijo, še posebno v bolj neoklasičnem repertoarju, ki jih v mojem času še ni bilo v Mariboru. Če bi se možnost plesanja spet pojavila, bi bila sicer izjemno vesela, ne morem pa reči da čutim kakršnokoli obžalovanje ali željo po vrnitvi, ko na odru vidim druge, mlajše plesalce. Balet je zadeva mladih in tako je tudi prav.
Mislim da se določene stvari (še posebno tako prelomne kot je poškodba) v življenju zgodijo z razlogom. Potrebno je le oceniti svojo situacijo in iti dalje. Od nekdaj živim po tem principu in tako mi tudi ustreza.

So vaše izkušnje v pedagoški strani poklica kako spremenile vaš odnos z baletnim delom?
Rekla bi, da se je bolj spremenil moj pristop do dela in z leti postal veliko bolj sistematičen. Do moje poškodbe in upokojitve, Maribor ni imel stalnega baletnega mojstra, le menjujoče gostujoče pedagoge. Kar je za določene stvari zelo dobro, saj lahko dobiš več različnih pogledov in perspektiv. Istočasno, pa pedagog, ki pride samo za določen čas, ne pozna plesalcev in predstav določenega gledališča. Za razliko od stalnega pedagoga, ki pa je prav zadolžen za poznavanje in vzdrževanje predstav določenega gledališča. In prav ta osnova stvar nam je mnoga leta manjkala v Mariboru. Po drugi strani, pa lahko gostujoči pedagogi vidijo določene stvari, ki jih stalni pedagogi spregledamo, ker smo določene stvari videli že tolikokrat, da smo se na njih preprosto že navadili. Vse je v ravnovesju.
Vsakega umetnika/-co moramo jemati kot posameznika/-co, s svojimi prednostmi in šibkostmi in za vsakega ubrati drugačno pot do cilja. Potrebno je izbrati pristop, ki bo iz njih potegnil največ, da bodo lahko na odru nastopali sproščeno, brez strahu ali omahovanja.
So se vam kakšni baleti še posebej vtisnili v spomin?
Zame sta bila na prvem mestu vedno Labodje Jezero ter Bajadera. Giselle je sicer izjemno lepa predstava, ampak nisem imela občutka, da sem bila v njej res stoodstotno jaz. Sem jo sicer odplesala in vanjo vložila, kolikor sem lahko, ampak preprosto nisem imela občutka, da sem se lahko res povezala z vlogo tega mladega kmečkega dekleta.
Predstave kot so Labodje Jezero, Bajadera in Don Kihot, so mi vedno predstavljale določen izziv tako na tehnični, kakor tudi umetniški ravni. Vsaka od teh je tehnično izjemno zahtevna, istočasno pa predstavlja igralski izziv, saj moraš, v vsakem dejanju teh predstav, predstaviti popolnoma drugačne aspekte človeške psihe.

Se pritisk in odgovornost, ki ste ga nosili kot prvakinja toliko let, lahko primerja s pritiskom ki ga nosite zdaj, kot baletna mojstrica?
Ko sem še opravljala delo baletne prvakinje, sem bila odgovorna le zase. Točno sem vedela, kam stopiti in kako takoj popraviti, krivo situacijo na odru in znana sem bila po tem da nisem čutila treme pred predstavo. Kot baletna mojstrica pa sem odgovorna za veliko večje število drugih ljudi. Prav tako moč nadzora ni več le v mojih rokah, ampak v rokah ljudi, ki so takrat na odru. Skozi mnoga leta sem se naučila kako, med predstavo, spustiti svojo željo po nadzoru in zaupati umetnikom na odru ter delu ki smo ga opravili v baletni dvorani. Še vedno pa rada predstave, za katere sem zadolžena, gledam iz kulis, saj se tako počutim veliko bolj povezano s svojimi sodelavci in plesalci, istočasno pa lahko takoj priskočim na pomoč, če se karkoli zalomi. Tako bi rekla, da sta mesti preveč različni za primerjanje, vendar je delo baletne mojstrice, striktno v smislu odgovornosti in mentalne težine, zame definitivno bolj zahtevno.

Kaj vas v vašem poklicu vodi in vam daje moč kot baletna mojstrica?
Kadar nekdo naredi, to kar od njega zahtevaš. Prav tako je nekaj najlepšega, ko vidiš da plesalec/-ka zaupa tako tebi kot tvojim korekcijam (kakršnokoli vodenje ali profesionalno sodelovanje mora vključevati zaupanje iz obeh smeri). Ko vidim zadovoljstvo plesalcev na odru in aplavz publike po predstavi, čutim isto zadovoljstvo, ki sem ga doživljala, ko sem bila še sama na odru. To je definitivno nekaj, kar mi sproti daje moč, istočasno pa mi daje vedeti, da sem svoje delo dobro opravila.

Na kaj se radi najbolj skoncentrirate, ko pripravljate plesalce/-ke na baletno predstavo?
Odvisno, s kom delam. Ko delam z ansamblom, mi je na prvem mestu celotna slika dogajanja na odru. Od plesalcev raje vidim pravilno izvedeno koreografijo, tudi če je rahlo energetsko rahlo nižja, saj to pomeni da lahko kot ansambel lažje ostanejo skupaj (to še posebno velja za klasične predstave, kjer so ansambelski vložki najpomembnejši in najpogostejši deli predstave). Pri solistih je ravno obratno. Ker delaš s posamezniki, lahko od njih od samega začetka pričakuješ in zahtevaš več, pa tudi če s časom ugotoviš da je treba plesalca malo povleči nazaj. V vsakem primeru, je zame na prvem mestu definitivno tehnika, saj se plesalec/-ka na odru lahko sprosti šele ko je tehnična baza dovolj pokrita. Prav tako na odru raje vidim nekoga z manj piruetami in triki, ampak s čisto, prefinjeno in izpiljeno tehniko in prezenco.

Imate morda kakršnokoli sporočilo za mlajše plesalce, ki začenjajo svojo kariero?
Trenutno je tako v Sloveniji, kot po svetu ogromno govora o zaposlitvi in upokojevanju plesalcev. V mojem času, je bila zaposlitev za nedoločen čas, po prihodu v gledališče, nekaj normalnega. Dandanes pa takih pogodb gledališča ne ponujajo več in tudi življenjska pot plesalcev postaja vsak dan bolj vprašljiva. S tem se pojavi vprašanje: ”Kaj se bo, s časom, zgodilo z baletom, če se stvari ne izboljšajo?”.
Zato mladim polagam na srce. Baletna kariera ni le izjemno kratka, ampak tudi izjemno fragilna, še posebej v primeru v poškodb. Ravno zato je tudi izven-gledališka izobrazba za vsakega plesalca/-ko izjemno pomembna, iz dveh glavnih razlogov. Potrebuješ nekaj, na kar se lahko obrneš, ko je čas za (iz kakršnih koli razlogov) upokojitev, istočasno pa te naredi v boljšega/-o in bolj zaokroženega umetnika. Balet je panoga, v katero moraš vložiti sto odstotkov samega/-e sebe, drugače preprosto propadeš in vsak, ki se poda na to pot, se mora tega zavedati. Razumem pa tudi, koliko časa in energije balet zahteva in kako težko je to dejansko pridobiti, še posebej, ko se moraš soočiti z vsem delom, ki ga tako baletna kot splošna izobrazba zahtevata. Mladi plesalci so, v času izobraževanja, velikokrat postavljeni v zelo zahtevne položaje, ki od njih zahtevajo izjemno zrelost in mentalno moč, ki je veliko ljudi ne bo nikoli poznalo.
Da povzamem svoje misli; mladim bi definitivno rekla, naj se podajo na to pot, če jih veseli. Le konkretno naj razmislijo v kaj se spuščajo. Prav tako naj se osredotočijo na izobrazbo in stvari izven gledališča, ki jih bodo ne le veselile, ampak jim tudi prinesle vir dohodka, ko bo končno prišel čas, ko bodo morali obesiti svoje baletne copate in se posloviti od odrskih luči.