Slovenski baletni portal

med

BANNER---GISELLE

Zločin in (zanj primerna) kazen

Analiza likov Albrechta in Hilariona ter motivov odpuščanja in pogube v baletu Giselle

Eden od najzanimivejših aspektov človeške psihe vsakega posameznika na tem planetu je naše subjektivno dojemanje in odziv na umetniška dela, ki jih sprejemamo. Dve osebi bosta na isto delo lahko imeli popolnoma drugačen pogled. Na primer, balet Giselle je eden izmed mojih najljubših umetniških del romantičnega baleta, toda ko sem s svojo mamo razpravljal o predstavi, je imela popolnoma drugačno mnenje od mojega. Predstava ji je bila izjemno všeč z umetniške perspektive, čutila pa je izjemno pomanjkanje kaznovanja (smrti) za lika grofa Albrechta, natančneje zaradi načina njegove upodobitve v prvem dejanju. Kar mi je dalo misliti. Ali lahko način igranja določenega lika spremeni ali celo poruši sporočilo določene zgodbe? Si Albrecht, v svetu zgodbe, sploh zasluži preživeti? Si Hilarion zasluži umreti? Vsa ta vprašanja so se prevesila v rahlo obsesijo in dramaturško raziskovanje, ki sta služila kot povod za nastanek tega članka, v katerem nameravam skozi literarno in psihološko analizo likov Albrechta in Hilariona pokazati, kaj nam avtor zgodbe v baletu želi pravzaprav sporočiti o tematiki odpuščanja in pogube. Preden pa nanja podam kakršen koli odgovor, moramo oditi nazaj v širši okvir zgodbe, v 19. stoletje, natančneje v obdobje romantike.


C. David: Wanderer on the Sea of Fog. 1818, eden najbolj znanih primerov romantične umetnosti

Toda kaj pravzaprav je romantika? Ko govorimo o romantiki v kontekstu 19. stoletja, mislimo na umetniško gibanje, ki se je iz književnosti razširilo na vse ostale umetniške zvrsti (slikarstvo, glasba, moda, balet itd.). Bila je odziv ne le na hladen in intelektualen način pristopa v življenju, ki ga je prejšnje stoletje spodbujalo, ampak tudi na ciljno publiko umetniškega ustvarjanja. Po padcu Bastilije v francoski revoluciji je umetnost ponovno postala last ljudstva. Če so se prej zgodbe koncentrirale na življenje plemičev in božanstev, so zdaj pozornost prevzeli normalni ljudje (umetniki) in njihovi vsakdanji problemi. Burna čustva, želja po vračanju v naravo, predvsem pa obsedenost s smrtjo in preteklostjo so zelo intenzivno zaznamovali to umetniško obdobje in tematike, s katerimi so se predstavniki, kot so Goethe, Keats, Byron itd., ukvarjali.


Neznan avtor, Litograf, Carlotta Grisi kot Giselle, 1841

V tem času je tudi balet začel dobivati podobo, ki se je ohranila do danes, zlasti zaradi dogodkov, kot sta izum baletnih špic in splošna preusmeritev fokusa z moškega na žensko (iluzija popolne feminilnosti). Če je bil v klasični glasbi opažen ‘kult skladatelja’, se je v baletu prikazalo to v pojavu, imenovanem ‘kult romantičnih balerin’. Marie Taglioni, Carlotta Grisi in mnoge druge so s svojimi izjemnimi tehničnimi in umetniškimi sposobnostmi navdihnile večino romantičnih baletov, ki so se ohranili vse do danes na repertoarjih različnih baletnih gledališč. Marie Taglioni je svojemu očetu služila kot navdih za postavitev baleta La Sylphide, medtem ko je Carlotta Grisi s svojo lahkotnostjo svojemu partnerju Julesu Perrotu služila za navdih postavitve baleta Giselle. In ta pristop k ženskim likom (ženska kot nedotakljivo onostransko bitje, gledana skozi moške oči), prav tako pa želja po pobegu v naravo in smrt so močno zaznamovali obdobje baleta in širšega umetniškega ustvarjanja v 19. stoletju. Motivi smrti, pobega v naravo (podeželje) so močno prisotni v baletu Giselle. Še posebno pa se občutijo v likih Hilariona in Albrechta. Dva lika, ki sta si navidezno zelo nasprotna, vendar si delita veliko skupnih osebnostnih značilnosti. Da pa lahko razumemo njuno povezanost s sporočilom zgodbe, ju je treba najprej obdelati. In ker se v predstavi pojavi prvi, začnimo kar s Hilarionom.

J. Devant, E. Tucci kot Hilarion

Hilarion je lovski čuvaj, ki zgodbo začne na vrhu družbene lestvice v mali vasici, v kateri se zgodba odvija. In ta status – napuh in upravičenost do statusnih simbolov – motivira večino njegovih dejanj skozi prvo dejanje baleta. Ni mu mar, kakšna so Gisellina čustva, ve le, da mu je všeč, to je edino, kar je pomembno. Svojega tekmeca in svojo ‘ljubljeno’ je pripravljen ponižati, če bo to pomenilo, da bo dobil, kar hoče. Kar pa je na nek način razumljivo, ko pogledamo stvari z njegove perspektive in sistema družbe v svetu zgodbe. Kot vaški lovec nosi na svojih plečih toliko bremena in tveganja, da je razumljivo, da potemtakem misli, da mu vse ostalo pripada. Kar sicer ne opravičuje njegovih dejanj, pojasni pa vzroke zanja. Hilarion pri vseh svojih značilnostih ustreza arhetipu senčne strani bojevnika, ki sta ga definirala R. Moore in D. Gillette v svoji knjigi Kralj, bojevnik, čarovnik in ljubimec. Tendenca po nepotrebnem nasilju in agresiji, napuh, nezdrava želja po moči in vplivu so vsi atributi, ki definirajo njegov značaj. In kar naredi celotno situacijo iz tragične v absurdno smešno, je, da dejansko sam povzroči lasten propad in svojo smrt, Albrechta pa prisili v vlogo heroja. Če nikoli ne bi razkril prevare, bi Albrecht slej ko prej moral priznati laž, se moral raziti z Giselle in Hilarion ne bi nikoli zašel sredi noči v gozd, kjer je doživel svoj bridek konec.

Bert, Vaslav Nijinski kot Albrecht

Tako kot Hilarion tudi grof Albrecht začne na vrhu družbene lestvice. Vendar zaradi veliko višjega položaja in posledično nekakšne nedolžnosti na pritiske družbe odreagira popolnoma drugače. Pred svojimi problemi raje pobegne v svet iluzij o kmečkem življenju, ki jih potem projicira na Giselle. Vidi jo (vsaj sprva) bolj kot način spopadanja s svojimi problemi kot pa dejansko osebo, s katero bi lahko imel pristen odrasel odnos. Kar pa mu ne oprosti veliko številko grehov v prvem dejanju. Laganje, izraba neizkušenosti, manipulacija itd. Za te grehe tudi krvavo plača, in čeprav preživi, zanj to ni srečen konec. Kakor Jevgenij Onjegin v istoimenskem ruskem romanu Albrecht ostane sam, v veliki negotovosti, kaj se z njim zgodi po koncu baleta. Dejansko je Albrechtov celoten karakter nekakšno združenje značilnosti likov Vladimirja Lenskega in Jevgenija Onjegina. Impulzivnost, naveličanje svojega položaja, manipulacija, istočasno pa nedolžnost, nezrelost in izjemna sposobnost čustvovanja so vsi atributi, ki Albrechta zaznamujejo skozi balet. 

J. G. Nova; T. K. Hudernik kot Giselle in M. Marin kot Albrecht, 2010

Kaj lahko torej razberemo iz vse toksičnosti, ki je prisotna še pri likih, za katere bi naj navijali? Kako lahko jasno določimo kazen, ki bi v svetu zgodbe ustrezala zločinu? Tako, da smo pozorni ne le na dejanja in originalne namene likov, ampak kaj so pripravljeni narediti, da dobijo to, kar hočejo. Greh obeh je bil sebičnost, vendar sta za dosego svojih ciljev ubrala zelo drugačno pot.

Kot sem že omenil, Albrecht zagreši veliko resnih grehov skozi prvo dejanje, toda za dejanji samimi se ne skriva nikakršen slab namen, saj se potencialnih posledic za svoja dejanja niti ne zaveda. In kar je še najpomembneje, Albrecht je v svoj odnos z Giselle vložil čas in trud, ki se je na koncu obrestoval, saj je na koncu koncev ravno zaradi tega imel v drugem dejanju zaveznico, ki ga je zaščitila pred grenkim koncem življenja.

Hilarion je, po drugi plati, ravnal iz gole prepričanosti, da mu Giselle pripada zaradi njegovega statusa. In za to je bil, brez pomisleka na čustva kogarkoli drugega, pripravljen ponižati pred vsemi tako svojega tekmeca kot tudi dekle, za katerega je trdil, da mu pomeni vse na svetu. Vidimo lahko, koliko krvoločnosti se skriva za njegovimi dejanji. In ravno zaradi tega mu po staropisemski tradiciji in po pravilih časa, v katerem se zgodba dogaja, pripada ustrezna kazen. Oko za oko. Ker je sam zadal krvni udarec, mora tudi po logiki zgodbe plačati krivico s svojim življenjem in umreti.

J. Devant; Vladimir Tsal in Friedemann Vogel v vlogah Hilariona in Albrechta

Zato tudi zgodba in posledično sporočilo celotnega baleta ne delujeta, če plesalec Albrechta igra preveč zrelo v prvem dejanju. Mislim na igro, kot da se cel čas zaveda svojih dejanj in aktivno manipulira z Giselle. V tem primeru je potem popolnoma vključen v svoja zla dejanja, namesto da bi ta dejanja bila posledica mladostne nepremišljenosti in osebnostnih napak. V tem primeru postane isti kot Hilarion in si po pravilih zgodbe ne zasluži preživetja. In kar je še posebno pomembno, zgodba izgubi svoje sporočilo in smisel. Namesto da bi ljudje navijali za Albrechta kot romantičnega junaka zgodbe, zapustimo gledališče s kislim priokusom v ustih in se sprašujemo, zakaj ni Giselle Albrechta preprosto pustila umreti.

T. Kenton; Marianela Nunez in Vladimir Muntagirov v glavnih vlogah

Glede na to, da se približujemo koncu zgodbe, pa je treba poudariti še zadnjo stvar. Vse razpredanje o tem, kdo si zasluži smrt in kdo ne, deluje le v malem svetu zgodbe. Resnični svet ni deljen na dobre in slabe, zaslužne smrti in ne. Naša dejanja in način, kako bomo prišli do želenega cilja, so tisti, ki bodo odločali o naši usodi (v mejah normale, seveda). Tako Albrecht kot Hilarion sta taka, kot sta, zaradi okoliščin njunih vlog v družbi in sistemu, v katerih živita. Njuna dejanja in posledice njunih dejanj služijo za namene podajanja sporočila, ki so si ga avtorji libreta, Theophile Gautier, Jules -Henri Vernoy de Saint-Georges[PB1]  in Jean Coralli zamislili. Dejansko je zelo zanimivo, da so tako zgodaj v zgodovini baleta lahko podali tako kompleksno sporočilo na tako preprost način.

Mogoče so ravno zato ti baleti še dandanes tako priljubljeni. Lahko sicer služijo za pobeg pred realnostjo v svet, kjer zlikovci hudo poplačajo za svoje krivice, kjer ljubezen preživi hladno roko smrti, lahko pa služijo za način učenja ljudi o tem, kako ravnati z ljudmi okoli sebe. Morda je subjektivnost doživljanja umetnosti celotna stvar in edino vprašanje. Enim daje priložnost pobega, drugim uteho, spet tretjim priložnost učenja. In najverjetneje daje tem umetniškim delom čar, ki polni gledališke sedeže že zadnjih 180 let.

Viri: