Zaprtost v gibalne mehanizme
Carmina Burana, v uprizoritvi SNG Maribor in koreografiji Edwarda Cluga, je glasbeno, scensko, plesni spektakel, ki udejanja zastavljeni koncept skladatelja Carla Orffa o povezavi vseh odrskih elementov v enovito zmes. Vsak del izzove drugega v dialoško razmerje in vsi skupaj ustvarjajo preplet tako glasbe kot petja in plesa. V Clugovi postavitvi je odrski prostor potegnjen še v parterni avditorij, v katerem so posejani pevci. Vizura gledalskega pogleda je usmerjena v vse tri odrske elemente, ki sodelujejo pri ustvarjanju celovitosti odrskega dogodka, saj sedijo gledalci v zgornjem delu avditorija, s čimer se jim odpira pogled na celoto.

Ker pa je uprizoritev primarno zastavljena kot plesna stvaritev, jo je treba brati skozi ta aspekt. Njena pozornost je namenjena konceptu plesnih relacij in razmerij do glasbene in vsebinske podlage. Clug v glasbeno-tekstovno predlogo Carmine Burane vstopi z lastnim pogledom na srednjeveško motiviko, ki jo predstavlja kot koncept življenja obče, v katerem ni časovnih omejitev skozi zgodovino, ampak le cikličnost toka življenja, s pogostimi rituali prehajanja in življenjskimi strastmi. Osnovni premisi, ki ju Clug razbere in izbere iz dane predloge, sta krog in ritem. Krog kot koncept zaključenega in večno ponavljajočega se življenja, v katerega Clug vpenja sekvenčni, ritualni ritem skozi 28 plesalcev, ki v repeticijah predstavljajo eno in včasih tudi posamično. Tudi scena izpostavlja krožnost – nad telesi plesalcev je nameščen velik obroč, ki se odziva in spreminja naklone, nekajkrat tudi zaobjame plesalce, ki ji sledijo in se odzivajo na z obročem ustvarjene omejitve. Predstava se začne v tišini, v njej sta kot osnova opredeljeni ritmičnost in zaporednost gest in gibov plesalcev v dokaj enostavnih, a vizualno učinkovitih kompozicijah, ki jih je Clug vedno znal vešče oblikovati. Nov fokus se razpre ob razpadu krožnosti dogajanja, ko se začneta izoblikovati človeška posamičnost in dvojina kot postulat novega posamičnega, ki se manifestira skozi različna duetna razmerja ali solo nastope in se konča kot telesna razgaljenost, odprtost ali celo uniformiranost, ko plesalci ostanejo v dresih kožne barve.

Clugov plesni idiom je že dodobra preverjen in prepoznaven, neizbrisno izhajajoč iz njegove osnove, baletne vertikale, ki je lahko zmehčana in premaknjena s prelomi, krožnimi linijami, impulzivnostjo in različnimi napetostmi ali v formi statična in zgolj dopolnjena s trzljaji in drobnimi premiki. Po navadi mu ne manjka občutka za kompozicijo in spretno naseljevanje odrskega prostora, a je to v tej predstavi nekoliko manj premišljeno in kljub vizualni privlačnosti pušča mrtve kote prostorskih zaobjetosti, kar zmanjša tudi pomensko jasnost tako gibanja kot gest in nenazadnje koreografije kot celote. V vsej spektakelski intenci in kljub natančno izvedenemu plesnemu materialu pa iz Carmine Burane veje tudi nekakšna neopredeljena hladnost, zaprtost vase in v svoje gibalno izvedbene mehanizme. V delu je čutiti pretirano spoliranost in umanjkanje konkretno mesenega, kar bi izzvalo občutja pri gledalcu in (z)možnost poistovetenja z življenjskimi cikli, ljubeznijo in erotiko, pivskim veseljačenjem ali moralistično satiro, ki so implicirani skozi péto besedilo. Navdušujoča natančnost in čistost izvedbe plesalcev ter zvočnega dela predstave, tako orkestra kot pevcev, zaokrožuje spektakelsko formo v zamisli Carla Orffa, a žal ostaja zgolj to.

Posnetek sem si ogledala v živo, to je omogočila Televizija Slovenija, za kar smo v teh razmerah verjetno vsi hvaležni, predvsem pa za možnost dogodka pred gledalci v dvorani, a je bil izbor kadrov in pogosto tudi pozicije kamere do plesne predstave precej neprizanesljiv, ker ji je pogosto odvzemal za gledalsko oko nujno kontinuiteto ali določene detajle.
