1. Kdo je Valentina Turcu kot ustvarjalka? Kaj vas definira in loči od podobnih ustvarjalcev na vašem področju?

Lepota ustvarjalnega opusa vsakega od nas, je v pristnem gledališkem rokopisu. Stil je tisti, ki nas določa.
Da utemeljim, ob dodelitvi Nagrade Prešernovega sklada so me 2018 definirali za mojstra perfekcionizma visoko estetskega koreografskega rokopisa, brezhibnega dramaturškega ritma, močne čustvene izraznosti in neprecenljive gledališke senzibilnosti. Strokovna kritika piše, da imajo naše predstave močno stališče, da so prodorne, avtentične ter avantgardne. Močno viden je stil, ki so ga imenovali – Valentinizem. Vem, da se nikoli ne kompromitiram pred samo seboj ter zmeraj naredim to, v kar verjamem, da je najboljše za predstavo. Izjemno pomembna mi je ustvarjalna svoboda, v vseobsegajočem pomenu te besede. Gledališče je vitalni del mojega življenja. Oder kot zrcalna podoba naše notranjosti je to, kar nas kot koreografe in režiserje vznemirja, navdihuje, pretrese, provocira, vodi in včasih tudi ustrahuje. Ne prenesem pretvarjanja in situacije zapakirane v celofan. Delam brez filtra – polnokrvno, versatilno, dinamično, fokusirano, precizno ter poglobljeno. Kreiram baletne, dramske in operne predstave. Zanima me resničen teater, esenca, ne nastop. Zavedam se, da imamo v tem času tik-toka, hitre prehrane, in lažnih novic še posebej veliko družbeno in umetniško odgovornost ter da gledališče dobiva popolnoma nove vrednote.

2. Kako poteka vaš raziskovalni proces?

Dolgotrajno. Studiozno. Kot raziskovanje v medicinskem laboratoriju, ki se po 9 mesecih študija literarnega, glasbenega, dramaturškega in režijskega gradiva, zaključi z ”laparoskopijo” telesa, ki ga precizno obdelam do skrajnosti ter prenesem, skozi svoj gib, na plesalca. Sem perfekcionistka. Visoka estetika ter virtuoznost plesalcev je zame – takoj za izborom naslova in glasbe – naš imperativ! Kreiram vsak lik posebej. Koreografiram neizrečeno. Včasih celo tišino samo. Zavedam se vsakega trenutka predstave, še preden dobi podobo. Do potankosti zrežiram vsako sekundo dogajanja na odru.
Vizija. Režija. Dramaturgija. Glasbeni koncept. Libretto. Vsi ti aspekti ustvarjanja živijo v meni hkrati, medtem ko ustvarjam avtorski projekt. Koreografija je obrt. Neprekinjeno delo na sebi.  Poslanstvo, ki zahteva celega človeka. Scela in zares.

3. Nam lahko zaupate nekaj o vašem izobraževanju v Lozani pod velikim Maurice Bejartom?

Maurice Béjart me je izbral med 600 plesalci za svojo plesno akademijo v Švici, zatem so me zaposlili med vrhunskimi plesalci v njegovi svetovno znani BÉJART BALLET LAUSANNE. To obdobje dela ob enem največjih mojstrov baletne umetnosti, z izjemno bogatim repertoarjem in približno 220 predstavami na leto ter gostovanji po Franciji, Nemčiji, Italiji, Grčiji, na Japonskem, Španiji, Belgiji, itd. je bilo zame zelo zahtevno. Naučila sem se biti celostna in prisotna z visoko dozo odgovornosti pri vsakem koraku, plesu, glasbi, na različnih odrih, v raznolikih vlogah, z različnimi plesalci. Veliko smo soustvarjali z Béjartom, raziskovali, koreografirali in improvizirali. Izbiral je zahteven repertoar, kreiral velike naslove, izzive, skozi katere nas je močno preizkušal in hkrati motiviral za naprej. Ob tovrstni svobodi izražanja in visoki kolektivni kulturi, ni bilo poti nazaj. Odprl je neslutena obzorja znotraj vsakega od nas in pri meni je bilo jasno, da bom šla v svoj avtentični jaz, da bom iskala načine da plešem, režiram in koreografiram – na svoj način. Naučil me je, da balet ni formalen, dopadljiv, dekorativen ali samo abstrakten nivo odrske estetike, ampak prostor interpretacije surovih čustev ter visoke duhovnosti, ki gledalca lahko odpre tako na fizičen kot metafizičen način. Gledališče je zanj bilo hram, v katerem s svojimi talenti služimo božanski lepoti, kot menihi. Trdil je, da velik problem v gledališču nastane takrat, ko noter vstopi oseba, ki misli da je – Bog.

4. Obstajajo v vašem dolgoletnem ustvarjanju določeni mejniki, ki vam še vedno ostajajo v spominu?

Spomina ni, je samo ena konstanta. Pot. Ustvarjalnost, ki jo živim. Dom moje ustvarjanosti je SNG Maribor. Tukaj baletni ansambel plemeniti svoje mesto, postavlja nove kriterije kot evropska plesna metropola, ter ustvarja slovenski ”brand”, ki se podpisuje tako na domačih kot na internacionalnih odrih. Po 141 premierah, ki sem jih ustvarila v številnih gledališčih, med katerimi je 42 dramskih ter 13 opernih projektov, je zagotovo nekaj dramskih pustilo močan pečat. Dante, Ibsen, Bulgakov, Goethe, Moliére, Shakespeare, Williams, Lorca in mnogi drugi avtorji tvorijo različne faze v mojem življenju. Prav tako me je zaznamovalo delo z spektakularnimi opernimi produkcijami, kot so La Boheme, Lakme, Netopir, Hoffmanove Pripovedke in seveda tudi baleti Carmen, Romeo in Julija, Evgenij Onjegin, Smrt v Benetkah (nenazadnje dramska predstava, ki sem jo režirala v hrvaškem narodnem gledališču – Tramvaj poželenje), zatem Dama s Kamelijami ter Gospa Bovary. To so predstave, ki so lansirale kreativni potencial onkraj mejnikov ter doživele senzacionalne kritike, prestižne mednarodne nagrade in ovacije.

 
5. V svoji karieri ste najbolj poznani po celovečernih priredbah klasičnih mojstrovin literature. Obstaja za vas morda tip oz., obdobje literarnih del ki vam je še posebej blizu?

Od nekdaj so me navdihovali skriti prostori v globinah človeške psihe, njihova stanja, tišine, močna, ranljiva in nepredvidljiva atmosfera. Zgodbe, ki so prepričljive, kjer so čustva pristna, konflikti resnični ter konkretni karakterji. Kompleksni liki s tehtno psihološko motivacijo, vsekakor zahteven gledališki in dramski material, ne glede ali spadajo v antiko, renesanso, barok, romantiko, klasiko ali bolj sodoben čas. Tekst je tisti, ki v meni prebudi avtorski in umetniški izziv.

6. Vas je kdaj zanimalo, da bi na oder postavili balet avtobiografske narave?

Absolutno ne.

7. Imate morda kakšnega skladatelja, ki v vas še posebej prebudi umetniški navdih? Obstaja morda kakšen, z glasbo katerega se ne morete poistovetiti?

Max Richter in Phillip Glass sta zame pogosto najljubši izvor idej. Zlitje koreografije s skladateljem kot je Gustav Mahler je zame bilo najzahtevnejše do sedaj. Čajkovski, Rahmaninov, Prokofjev, Bach, Vivaldi, Mozart, ter mnogi drugi tudi sodobni avtorji ustvarijo v meni navdih, ki ga z lahkoto začutim in se prepustim koreografiji, medtem ko z avtorji iz sredine 20. stoletja nimam toliko stika. Ne vem zakaj in tudi zaenkrat ni pomembno. Resnica je, da sem se močno izogibala Chopinu z neko neutemeljeno averzijo, dokler me predstava Madame Bovary ni dobesedno prisilila, da glasbo tega velikega skladatelja, odkrijem na novo. Zdaj si te predstave niti ne predstavljam brez Chopina in njemu skladnega Philipa Glassa. Ta bolana melanholija, ki se čuti v njuni glasbi, je nedvomno prava za Emmino vzdušje. Ta balet govori skoraj vse moje gledališke jezike in je ob tej glasbi lahko resničen, strasten, konflikten, surov, senzibilen, provokativen, skrajno erotičen, filmsko kadriran v natančnih odtenkih ter brez filtra.

8. Po vašem mnenju, kako se vaša Madame Bovary razlikuje od ostalih del v vašem bogatem repertoarju?

Madame Bovary je mejna, prelomna in drugačna predstava v mojem življenju. Nek nov žanr. Radikalen kontrast, nov val in nova forma. Povsem nov pristop, odnos, misel, ideja. Popotovanje skozi škandalozno literarno mojstrovino, delo z naelektrenim gradivom, znotraj surovega aktualnega realizma, delo ki ni pisano za baletni oder, ki nima ne baletnega libreta ali glasbe, niti dramaturške osnove za odrsko priredbo literarnih del, je absolutno veličasten koreografski in režijski izziv. Flaubertov ironični realizem, Emmina strast in Chopinov glasbeni opus so od mene zahtevali lucidnost, preciznost, teatralni ”ludus”, preboj v neznano in predvsem tveganje. Emmino življenje smo prenesli v sodoben trenutek,  v zrcalno podobo našega časa. Pustili smo jo drugačno, nenavadno in nepredvidljivo. Tudi časi so takšni. Živimo v nekakšni čustveni in mentalni anesteziji. Trenutek v katerem se nahajamo, je bistveno drugačen od trenutkov pred nekaj leti. Tudi gledalec je zamenjal percepcijo. Z ideologijo potrošništva smo razčlovečili in razvrednotili skoraj vse, kar se je dalo. Naša generacija ima popolnoma novo poslanstvo z baletno umetnostjo, ki je medij božanske lepote. Če ni ustvarjanja, ni življenja, ni evolucije. Pogosto se sprašujem – Kaj je umetnost, če je iz druge strani odra nihče ne gleda?