Svet in človek v njem že vekomaj tvorita v vsakem obdobju nek svoj miselni tok. Vsako obdobje vodi določena misel in s tem se ustvarja duh tistega časa. Določena doba se ustvari, ko se zgodi prelom v času, in traja vse do doseženega ekstrema, ki se mora zrušiti, da se ustvari začetek nove dobe. Tako si sledijo dobe ena za drugo in ustvarjajo se zgodovina, človekova misel, umetnost, način življenja. Vsako obdobje je zaznamovano s strani umetnosti in filozofije. In v tem tudi balet sledi toku, v katerem se določen hip znajde. Pred nami se skupaj z vsakim obdobjem odpre nov način čutenja, dojemanja in videnje plesa in s tem tudi telesa. Telo in ples sta neizbežno povezana s predstavitvijo gledalcu. Konec koncev brez gledalcev gledališke umetnosti pravzaprav ne bi bilo. In tisto, kar se predstavi, torej se gledalcu postavi predenj, je odraz časa in pokazatelj dogajanja v svetu. Pri tem je neizbežno dejstvo, da je umetnost zares ogledalo časa in sveta.
Najbrž velik del ljudi pomisli ob besedni zvezi klasični balet prav na tutu. Tutu je s tem zagotovo eden izmed elementov, ki je prva miselna povezava ob misli na balet. Seveda je dandanes kostumografija veliko bolj razvita, ima večje razsežnosti, prav tako si na določen način upa presegati meje in ima možnost uporabe iz zgodovine. Prav to se je dogajalo tudi v preteklosti, kjer se je baletni kostum iz obdobja v obdobje razvijal in nastajal skupaj s časom.
Na samem začetku moramo pogledati izvor besede, o kateri govorita dve teoriji, čeprav ju nihče z gotovostjo ne more potrditi. Prva razlaga temelji na tem, da je beseda tutu francoskega izvora, ki se je skozi leta razvila. Izvor tiči v besedi cul,kar pomeni zadnjica, iz tega se je razvil cucu in kasneje je nastala beseda zaradi podobne izgovorjave – tutu. Druga razlaga pa izhaja iz vrste materiala tulle – til. Glede na to, da je že prvi tutu veljal za škandaloznega v tistem času, zaradi odrezanega krila, kjer je balerina pokazala gležnje, ob tem pa so bili vsi tutuji iz tila, sta obe razlagi možni. Čeprav dobesednega prevoda za besedo tutu nimamo.
Prvič v zgodovini so našli zapisano besedo tutu leta 1881. Kostum, narejen iz tila, se je prvič pojavil na začetku 19. stoletja. Ena izmed prvih poznanih balerin, ki ga je oblekla, je bila zagotovo Maria Taglioni, ki se je zapisala v baletno zgodovino kot ena izmed balerin, ki so naredile glavni preboj v baletnem svetu. Marie Taglioni, rojena na Švedskem leta 1804, je svoje življenje prepustila baletu. Večino znanja je dobila od svojega očeta – Filippa Taglionija. Prav v njegovem baletu je leta 1822 na Dunaju odplesala glavno vlogo v baletu La Sylphide in 10 let pozneje še v pariški Operi. Prav ta romantični balet velja za prelomnico v svetu baleta. Kajti po tem je baletna tehnika začela slediti novemu slogu, ki je želel doseči breztežnost, lebdenje, lahkoto. Tako so nastali skoki, ki so jih hoteli prikazati kot neskončnost, ujeto v zraku. Pa različne poze, ki so hotele zaustaviti čas. Med vsemi temi pozami se je pojavila tudi arabesqua. In poleg vse tehnike gibov se je takrat pričela tudi tehnika en pointe. Prav v baletu La Sylphide je M. Taglioni prvič zaplesala na špicah, temu pa je sledilo tudi to, da je bilo občinstvo prvič priča obleki iz več plasti blaga. Prav ta kostum je bil posledica časa in seveda modnih smernic, ki so obveljale v tistem obdobju. Čeprav je bilo krilo, kjer je balerina pokazala gležnje, za tisti čas precej nenavadno, je ves ta til omogočal navidezno lebdenje. Vsak premik, ki se je zgodil pri plesalki, je s seboj odnesel še krilo, ki je dajalo občutek breztežnosti. Seveda so bile prav tako špice tiste, ki naj bi tudi pripomogle k občutku letenja. Zanimivo je, da v tistem času tovrstni kostum še ni imel imena, kot ga poznamo danes. Poleg tega pa, če so bili kostumi pred tem narejeni iz težke svile, so bili ti narejeni ne samo iz tila, temveč tudi iz določene vrste gaze in muslina (redko tkan bombaž, ki omogoča, da zrak prodre skozenj), preko katerih so nanesli koruzni škrob. Vse to skupaj je ustvarilo takšne plasti blaga, da so ob premikanju zares delovale, kot da lebdijo.
Obdobje romantike je počasi usihalo. Giselle, La Sylphide sta počasi odšli bolj v spomin. In v ospredje je prišel balet, ki je hrepenel po doseganju ekstremov s telesom. Telo je želelo presegati meje zmožnega. Skoki so bili višji, noge so se dvigovale višje in hitreje v zrak (večji poudarek na razvoju petit allegra), vrtenja so stremela k čim večjemu številu obratov. Roke so se spremenile iz pozicij, ki so bile prej bližje telesu, v pozicije rok, ki silijo v prostor. In prav s tem se je spremenil tudi kostum. Govorimo o razcvetu baleta po vsem svetu, tudi v Rusiji. Odvijati se je začel čas Mariusa Petipaja, Čajkovskega in drugih. In prav takrat so se začeli spreminjati tutuji. Spreminjali so se predvsem s krajšanjem krila. Poleg dolžine pa so kostumi sledili klasicizmu tudi v nasičenosti. Tako so postajali vse bogatejše okrašeni. Uporabljali so različne barve blaga, svetleče kamne … In nekje 100 let po prvem romantičnem tutuju so bili skrajšani na dolžino, ki je segala nad kolena in ta je skupaj z barvitostjo izpostavila telo. S tem je kostum omogočal, da se razkrije in pokaže vse telesne zmožnosti. Obenem pa so še vedno plasti tila stremele k lahkoti. V klasicizmu se je sprva razvil tutu, ki je imel obliko zvončka, torej je bil še vedno usmerjen rahlo navzdol. Kasneje pa se je razvil tutu, ki so ga na angleško govorečem področju naslovili kar »pancake«, torej palačinka. Govorimo o krilu, ki je postavljeno popolnoma navpično, kar spet prikazuje to, kako so hoteli doseči največjo izpostavljenost telesa skupaj s krilom, ki je bilo v tem trenutku nekako na 90 stopinjah in je prekrivalo minimalno površino telesa. V tem kostumu se je razkrilo celotno plesalkino telo. Tehnika pa se je ves čas nadgrajevala in vsakič znova presegala meje zmožnega.
Minevala so leta. Obdobje klasičnih baletov (Labodje jezero, Hrestač, Paquita, Faraonova hči, Gusar …) je počasi usihalo. Čeprav je umetnost teh baletov ostala vse do danes, tako kot tudi večina romantičnih baletov, so umetniki 20. stoletja zopet hoteli prelom. Prelom s tradicijo in tako so določeni začeli opuščati stilizirane gibe baleta. Opuščali so vse, kar je spominjalo nanj. Tako se je razvila pot sodobnega plesa, ki ni več hotela srečanja z obleko in obutvijo klasičnega baleta. V ospredju je bil posameznik, njegova bit, njegova osebnost. Ob tem pa so se začeli bolj posvečati tudi samim čustvom. Za kar pa je bilo treba zminimalizirati vse, kar je prekrivalo osebnost. Kar tutu zagotovo do določene mere stori.
V tem času so seveda umetniki prav tako nadaljevali z baletom, se vračali v različna obdobja, skušali najti različne sloge. V na primer skupini Ruski baleti so iskali povsem drugačna videnja baleta in so ga hoteli povezati skupaj z mitologijo, kjer so posledično postali tudi kostumi novi umetniški akti. S sodelovanjem znanih modnih oblikovalcev (na primer Yves Saint Laurent za kostumografijo, pa Pablo Picasso za scenografijo) so skušali povezovati različne umetnostne smeri in smeri, ki so narekovale potek časa tedanjega sveta. Če so se koreografi in plesalci, kot je Nižinski, ukvarjali z osebnostjo in čustvi na odru, so nekoliko kasneje koreografi, kot je Balanchine, hoteli ponovno izpostaviti telo in balet, kakršen je bil nekoč. In prav on je ustvaril koreografijo Jewels, ki se zagotovo posveti vsem tutujem, nastalim v času zgodovine baleta. Kostumografinja Barbara Karinska je leta 1967 zanj ustvarila kostume, kjer obleke iz časa Giselle predstavljajo smaragde, rubini so oblečeni v preprosta kratka krila, ki močno izpostavijo delo nog, rok in nasploh celotno figuro telesa. In na koncu sledi še diamant, ki je predstavljen s kostumom iz obdobja klasicizma, torej tutu, ki je bil najbolj privzdignjen. Pa vendar ob tem prefinjen. Kar je zanimivo, je morda tudi to, da je hotel Balanchine prav v tej predstavi izpostaviti določeno državo in določen čas. Prvi kostumi naj bi spominjali na romantiko in Francijo, drugi na Ameriko in vzpon Hollywooda, tretji pa na obdobje klasicizma in Rusijo.
Če je Balanchine uporabljal kostume kot združitev različnih zgodovinskih obdobij, mu je v razvoju in pomenu tutuja sledil še danes živeči koreograf – William Forsythe. Njegovo videnje baleta je predvsem v popolnosti in pravilih giba. Gib, ki mora biti izčiščen, vendar ob tem dosega maksimum. Noge morajo biti čim višje in daljše, prav tako roke. Telo se mora upenjati v prostor. In v njegovih predstavah se pojavljajo tudi tutuji, ki sledijo popolni izčiščenosti. Torej brez pretiravanja v dodajanju plasti tila, brez prenasičenosti barv, brez kakršnega koli občutka teže. Zgolj rahlo blago, ki je vpeto v kovinski obroč in tako omogoča občutek baletnega tutuja. Vendar v novem slogu izpostavi telo v vsej pravilnosti.
V današnjem času lahko veliko govorimo o baletu figur, o baletu, kjer so v ospredju zagotovo najprej telo, njegove zmožnosti, njegove oblike, njegove napake. Temu pa sledi tudi kostumografija, kot so Forsythovi tutuji ali pa kostum, kjer govori zares samo telo.
Svet se je razvijal, se razvija in se bo razvijal tudi naprej. Temu sledijo znanost, umetnost, misel in človek sam. Znotraj vsega tega pa tudi balet. Ob vsem tem je balet kot živa umetnost, ki nam daje možnost, da nas popelje v vsa zgodovinska obdobja. Torej vse od romantike do danes. In morda je ravno to ključ njegove večnosti. Je kot knjiga, ki z živo formo ohranja odtenke stoletij nazaj. In morda bo ravno to ohranilo naš čas čez mnogo let, ko bodo časi popolnoma drugačni, kot so sedaj.