Tijuana Križman Hudernik, solistka Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, izjemno nadarjena in že od prvih vidnejših plesnih korakov na poklicnem odru opevana balerina, se v zadnjem času vse bolj uspešno uveljavlja tudi v vlogi asistentke mednarodno proslavljenega sodobnega koreografskega vizionarja Edwarda Cluga. Kot da vse to ne bi bilo dovolj, se predano posveča tudi vlogam soproge in matere dveh sinov ter vodje še ene svojih ljubezni – butika plesnih izdelkov Tijuana. Za pogovor smo jo ujeli ob koncu napornega delovnega obdobja, ko sta v ljubljanskem in mariborskem baletnih ansamblih istočasno nastajali dve Clugovi stvaritvi Ssss… in Faust. V eni je bila »le« asistentka koreografa, v drugi pa je poleg tega še plesala. Tako se je prvo vprašanje v najinem pogovoru zastavilo kar samo od sebe:

Le kako vam vse to uspeva?

Vsemu smo lahko kos, če si tega iskreno želimo. »Organizacija dela« ni bila nikoli moja posebna vrlina, a sem se pri vseh svojih obveznostih preprosto morala »vzeti v roke«. Pri predstavi Ssss… sem se kot asistentka koreografa prvič spopadla tudi s koreografijo, v kateri nisem nikoli plesala, saj je bila izvirno postavljena za Stuttgartski balet. Tako sem jo najprej morala do potankosti naštudirati s pomočjo video posnetka in nato prenesti na ljubljanske plesalce. Pri Faustu pa sem plesala še v vlogah Angelčka in Boginje. Enkrat se je zgodilo tudi to, da sem si prvo dejanje kot asistentka ogledala iz dvorane, v drugem pa sem že »letela« na oder, kjer sem se prelevila v plesalko. Med krmarjenjem med Mariborom in Ljubljano je v moji glavi zaradi obilice informacij v nekem trenutku nastala precejšnja zmešnjava, a potem je vse skupaj le nekako steklo, saj sem se stvari lotevala postopoma in jih potem eno za drugo tudi »odkljukala«. Življenje bi bilo idealno, če bi se po njem vozili gladko kot po avtocesti, a se kdaj pa kdaj znajdemo tudi na makadamu. Najpomembneje je, da veš, kaj te osrečuje in da slediš svojim ciljem in željam, ne glede na postavljena pravila. Pred seboj moram očitno vedno imeti kakšen trd oreh, ki ga je treba streti. A vse, kar počnem, mora biti v sorazmerju. V trenutku, ko je vsega preveč, se ravnovesje poruši in takrat se v življenju največkrat tudi zatakne. 

V baletnem poklicu se za bleščavostjo odrskih luči, pod sijem katerih gledalci občudujemo bravure izurjenih teles plesalk in plesalcev, skriva tudi ogromno odrekanja,  fizičnih in psihičnih bolečin ter premagovanja na videz nepremagljivih ovir. Kako ste se vsa ta leta obdržali na baletnem »piedestalu«? Kako ste se spopadali z ovirami na poklicni poti in se  v tem nestanovitnem poklicu navsezadnje realizirali tudi v vlogi ljubeče soproge in matere?

V poklicu, stkanem iz vsako sezono obetajočih se mamljivih in vedno drugačnih izzivov – vlog, premier, predstav, dogodkov in gostovanj – odločitev o materinstvu nikakor ni lahka. A o vsem tem nisem dolgo premišljevala, saj sem poleg svoje velike ljubezni baleta potrebovala tudi ljubezen in podporo družine ter seveda svoja čudovita otroka, Etiana in Natana. Zato družino, ki je zame najpomembnejši temelj življenja, skrbno negujem in »zalivam«, da raste in se razvija. Imam veliko srečo – moža, ki je moj najmočnejši steber, na katerega se lahko naslonim tudi takrat, ko moram odpotovati na gostovanja in asistence v tujini ali pri vodenju butika, dejavnosti, za katero je sprva kazalo, da bo le moj nesojeni poklic. Čeravno sem v tem našem baletnem svetu poleg lepih uspehov doživljala tudi t.i.»padce« in odnose z ljudmi, ki so mi hoteli škodovati, je prečudovit in ga ne bi zamenjala za nič na svetu. Za vse slabo se na koncu izkaže, da je bilo za nekaj dobro. Ko sem se po prvem otroku vrnila v službo (za razliko od mnogih balerin po svetu sem imela privilegij dvanajstmesečnega porodniškega dopusta), sem doživela prvo hujšo krizo. Ob zavedanju, da nisem v idealni telesni formi, za katero potrebujem določen čas, sem dobila občutek, da so moje mesto prevzele druge balerine in da me nekateri ljudje v gledališču sprašujejo: »Pa kaj ti tu sploh iščeš?« V tistih sila ranljivih trenutkih življenja, sem se počutila kot bi se bilo vse, kar sem do tedaj naredila na odru, spremenilo v nič. Kar naenkrat zame ni bilo več nobenih predstav. V takšnih trenutkih ti seveda najbolj manjka človeška podpora, ki pa je takrat v gledališču žal ni bilo. Namesto, da sem za vedno zaloputnila vrata vadbene dvorane, sem se odločila, da potrpežljivo počakam na svojo priložnost. In kmalu sem res bila spet »v igri«. Po drugi  nosečnosti pa se je kljub pričakovanjem zgodilo ravno nasprotno. Čeprav sploh še nisem bila dobro fizično pripravljena, me je Bernice Coppieters, asistentka iz gledališča Ballet de Monte-Carlo, po uspešno opravljeni avdiciji izbrala za glavno vlogo v baletu Pepelka. 

Na plesalce preži veliko pasti tudi v procesu ustvarjanja predstav, ko se poleg novega in velikokrat tudi zelo zahtevnega gibalnega materiala soočajo še s sila različnimi in lahko bi celo rekli spornimi delovnimi pristopi ustvarjalcev ali prenašalcev plesnih kreacij. Kako kot plesalka in sedaj tudi kot asistentka, ki v tej vlogi sodeluje s svojimi kolegi, razmišljate o tovrstnih izzivih?  

Zame so veliki tisti ljudje, ki so srečni in se v svojih življenjih in poklicih čutijo izpolnjene. S seboj nosijo čudovito znanje, izkušnje in notranji mir, ki ga prenašajo tudi na nas plesalce, ki jim lahko le tako ponudimo svoj maksimum. Žal pa so med ustvarjalci tudi takšni, ki imajo težave sami s seboj in se potem nad nami znašajo, nas žalijo, kritizirajo, dajejo v nič in s tem seveda prestopajo vse meje osnovne olikanosti. Tudi to spada med temnejše plati našega poklica. Oborožena z različnimi izkušnjami s tega področja, pa sama še iščem popolni recept sobivanja s plesalci v kreativnem procesu. Poleg tega, da moram koreografijo, ki jo predajam, poznati do najmanjše potankosti, saj je navsezadnje moja poglavitna naloga, da plesalce na pravi način usmerim v Edwardov gib, moram imeti tudi občutek za njihove želje, čustva, fizično zmogljivost, stanje duha in ega. Vsak od nas se na delo odziva drugače. Da se v dvorani in na odru lahko ustvari harmonično vzdušje, ki bo vsem po dobro opravljenem delu ostalo v lepem spominu in k čemur vsekakor tudi stremim, se mora zgoditi veliko stvari. Tudi to, da v dvorani, čeravno ne vem ali je to zame dobro ali ne,  vselej pustim tudi ogromen del sebe.

Pravzaprav v tem pogovoru niti ne moreva mimo dejstva, da je ključno vlogo v vaši karieri baletne plesalke, ki je sedaj, pri vaših štiridesetih letih, nekako tudi na vrhuncu, s svojo neustavljivo, kipečo ustvarjalnostjo odigral prav Edward Clug. Kakšne občutke imate ob pogledu na tiste čase, ko ste se v njegovi Radio&Juliet kot meteor zavihteli med baletne zvezde? Kakšni izzivi so vas kot plesalko čakali v njegovih nenadkriljivih stvaritvah in kakšen pečat so vtisnili v vaš um, čustva, telo …?  

Na svojih okroglih štirideset let, ki sem jih dopolnila letos in na vse, kar sem v svojem poklicu ustvarila doslej, sem seveda kljub temu, da so to za balerino pregovorno »kritična« leta, zelo ponosna. In, ja, čeravno je od tega minilo že kar nekaj let, se še sedaj živo spominjam vzdušja v dvorani pri nastajanju Clugovega Tanga. Pravzaprav sem odplesala skoraj vse njegove koreografije in predstave. In zelo dolgo časa sva bila tudi soplesalca, tudi v predstavi Radio&Juliet. Njegov stiliziran, hiter in s posebnimi finesami začinjen gib, ki zahteva zelo močno klasično podlago, se mi je morda tudi zaradi moje netipično baletne, kompaktne telesne zgradbe, v telo vlil povsem naravno. Spominjam se, da so to takoj opazili tudi drugi. Ko smo skupaj z ljubljanskimi kolegi plesali v njegovi Arhitekturi tišine, mi je Bojana Nenadović Otrin zatrdila, da mi je njegov gib pisan na kožo. Vloga Juliet, ki me je resnično močno zaznamovala in se naravnost zakoreninila v mojem DNK-ju, je v moje življenje vdrla kot strela z jasnega. To je hkrati tudi vloga, s katero sem se najmočneje identificirala in ki sem jo doslej tudi največkrat in z največjim veseljem odplesala. Še vedno jo plešem in se z njo ob vsaki izvedbi, ki ji vedno dodam kaj novega, spreminjam in še naprej razvijam. Nanjo so vezani tudi najlepši spomini na gostovanja, kraje, ki smo jih obiskali, saj je zaživela na ogromno odrih po vsem svetu. Ob tem, ko smo se spoznavali z Edwardom in sledili razvoju njegovega koreografskega stila, smo rasli tudi mi, plesalci v njegovih kreacijah. Vsakič znova me je očaral s svojim pogumom, drznostjo in resnično genialnostjo samosvojega ustvarjalca.  In neverjetno sposobnostjo vizualiziranja stvari ob njihovem nastajanju. Velik privilegij zame so tudi vsi pogovori z njim, skozi katere se nam razpirajo viri njegovih neizčrpnih navdihov in zamisli v koreografijah, ki se pred nami odstirajo   v sliki, ki zaobjame vseh 360 stopinjah in tako dobijo svoj smisel in namen. Pri sodelovanju z gostujočimi koreografi je seveda povsem drugače, saj svoje že postavljene stvaritve preprosto prenesejo na nas. Proces nastajanja koreografije je pri Edwardu za nas povsem drugačen in prav zato smo tudi plesalke in plesalci našega gledališča veliko bogatejši za tovrstne izkušnje, ko so predstave, ki nastajajo iz točke nič, rezultat specifične izmenjave energij in medsebojnega sodelovanja.

Kot vsestransko plesalko so vas prav gotovo zaznamovale tudi stvaritve številnih drugih koreografov. V katerih ste se še posebej našli ali v sebi morda odkrili tudi neko drugačno plat? In kako ste se kot inštrument v rokah koreografskih magov odzivali na različne sloge plesa, v katerih so ustvarjali?

Hvaležna sem prav za vsako plesno izkušnjo – klasično, neoklasično, sodobno ali pa tudi kakšen »koktajl« vseh teh! Imela sem veliko srečo, da sem se lahko že na začetku kariere preizkusila v klasični beli baletni pravljici Trnuljčica, ki jo je koreografiral Dinko Bogdanić. Čeravno sem bila za zahtevno vlogo Aurore še premlada, »bambi« balerina, sem dala vse od sebe in s hvaležnostjo sprejela priložnost, da se skozi to vlogo tehnično izpopolnim in napredujem. Ena od vlog, ki mi je odprla nova obzorja, je bila prav gotovo Giselle, v kateri sem sodelovala s koreografom Rafaelom Avnikjanom. Za razliko od mnogih klasičnih baletnih vlog, v katerih se z gibom resnično namučiš in si kljub vsemu v njih na odru le za dekoracijo in da ustvariš določen efekt, ti vloga Giselle ponuja možnost, da globoko v sebi poiščeš celo paleto čustev, ki jih moraš izraziti, da bi gledalcu približal njeno zgodbo. Ena močnih dramskih zgodb, ki se me je dotaknila in sem v njej prav gotovo našla tudi delček sebe, je vloga Olge v predstavi Jevgenij Onjegin, koreografinje Valentine Turcu. Takšna je bila tudi vloga Cecile v baletu Nevarna razmerja Valentine Turcu in Lea Mujića. Sicer pa se na odru najpogosteje prelevim v lepa, pozitivna in harmonična mlada dekleta. Ko dolga leta sodelujemo z istimi koreografi, nas vidijo le v enem, morda celo prestrogo določenem tipu vlog. Pri gostujočih koreografih pa tu in tam vskočimo v zase netipične vloge, da lahko v sebi poiščemo nove, še ne raziskane plasti naših osebnosti in značajev. Veliko je teh prelepih trenutkov v našem poklicu, ko te kot interpreta na odru nenadoma prešine misel: to je to, to je ta umetnost, ta lepota, zaradi katere je vredno dati vse od sebe in vložiti toliko truda.   

Kako pa sebe vidite v prihodnosti in ali bo morda dragocena izkušnja asistiranja enemu najbolj ustvarjalnih koreografov našega časa k samostojnemu koreografskemu ustvarjanju nekoč spodbudila tudi vas?