Leti 2020 in 2021 nam bosta vsem ostali v spominu. A kako dolgo? Kako dolgo se bomo spominjali nenavadnih stvari, ki jih je kot plaz sprožil virus? Desetletje, dve desetletji, petdeset let? Kako dolgo bodo njegove posledice ostale z nami ali pa jih bomo morali sprejeti kot del nove realnosti? Mislim, da je pomembno, da se zavedamo vseh majhnih in velikih sprememb, ki jih nismo pričakovali, a zdaj živimo z njimi in upamo, da bodo nekoč izginile. Toda ali so vse spremembe samo slabe? Bomo videli …
Balet se je kakor večina poklicev premaknil v intimo domačih zidov. Kuhinjski pulti, stoli in mize so postali drogovi, družbena omrežja pa so nadomestila korepetitorja in pedagoga, da plesalci ne bi izgubili možnosti vsakodnevnega treninga. Kljub takšnim omejitvam je bila ena od posledic pravzaprav pozitivna, saj so nekateri veliki in znani baletni ansambli začeli predvajati svoje klase na spletu in plesalci po vsem svetu so dobili posredno možnost delati s pedagogi teh ansamblov.
Že pred pojavom pandemije so med plesalci postale priljubljene različne oblike dodatnega treninga, od kondicijskih do prilagojenih vadb, katerih cilj je razvijanje specifičnih vaj za potrebe krepitve ali mobilnosti določenega dela telesa. Ker plesalci niso želeli izgubiti forme telesa, so se še bolj zatekli k podobnim vsebinam. Na omrežju YouTube je mogoče najti veliko takšnih video vadb.
Nekateri plesalci, kot je recimo solistka Mariinskega teatra Maria Khoreva, so celo začeli razvijati in objavljati svoje kratke in ciljane vadbe. Po drugi strani so plesalci in ansambli pričeli v nostalgiji po odru objavljati delčke predstav, v katerih so nastopali. Nekateri baletni ansambli pa so objavljali kar celotne predstave, kar je bilo izredno zanimivo, saj jih je spremljalo občinstvo po celem svetu. Tisto občinstvo, ki tudi brez socialne izolacije ne bi moglo gledati njihovih predstav v živo, je tako dobilo možnost uživati v njih na posreden način.
Življenje v letu 2020 in naprej spominja na nemirno tihožitje, žanr v slikarstvu, ki se v angleščini imenuje still life, v romanskih jezikih pa nature morte (kar se mi zdi primernejše ime za tematiko tega članka). Ime nature morte je malce ironično in izzivalno, ko z njim poskusimo primerjati plesalce v karanteni. Plesalec, ki ne pleše na odru, je še vedno plesalec, ampak izvajanje vaj doma postavlja vprašanje, ali je performativna umetnost še vedno umetnost, če je ne spremljajo gledalci? Kdaj postane balet umetnost? Je pogojen in podrejen pogledu gledalca?
Ob začetku množičnega zapiranja javnega življenja se je pojavilo veliko video kolažev plesalcev, ki izvajajo koreografije iz klasičnih baletov doma ali na javnih površinah, torej izven prostorov gledališča. Odločenost plesalcev, da ne obupajo kljub razmeram, je bila spodbudna, vendar težko bo trajala večno. Ena oseba ne more odplesati velikega klasičnega baleta v omejenem okviru svojega doma. Žive baletne predstave so »umrle« ali pa zaspale kot Trnuljčica (sicer upam, da ne za sto let), vendar za zdaj ni princa, ki bi jih s poljubom vrnil v življenje.
Kdaj torej postane balet umetnost? S tem vprašanjem mislim na realnost in fizičnost vaj v dvorani v nasprotju odrske realnosti in prisotnosti gledalca. Je vadba doma umetnost? Ali pa je zgolj fizična aktivnost, ki lahko pripelje do umetnosti? V kolikšni meri živi gledalci doprinesejo baletni predstavi? Plesalci v ansamblih so navajeni utečenega postopka, ki pelje od vaj v dvorani preko odrskih vaj do predstav. Občutek plesa pred praznim avditorijem ni enak kot v zatemnjenem avditoriju, kjer nekaj parov oči spremlja dogajanje na odru.
Balet je amalgam več zvrsti umetnosti: glasbene, vizualne in performativne – vsaka od njih mora biti doživeta. Pravzaprav mora biti vsaka vrsta umetnosti za svojo izpolnitev percipirana (prebrana, pogledana, poslušana). Je umetnost lahko umetnost, če je nihče ne percipira? Vsa ta vprašanja vodijo v eno preprosto vprašanje. Ali lahko zares obstajamo, če nihče ne ve, da obstajamo?
Seveda, balet ni kar izginil, ampak se je začasno preselil na spletne platforme in v improvizirane domače dvorane. V času, ko doživljamo svet realnejše preko ekranov kot v živo, je postal balet kakor nature morte, osamljena meditacija na glasbo z YouTuba ob robu mize ali kuhinjskega pulta. Slikarji v 17. stoletju so na svoje nature morte radi slikali, poleg različnih predmetov in alegorije minljivosti le-teh so včasih tudi dodali ekspliciten napis: Omnia mors aequat (Smrt nas naredi enake).
Smo v istem čolnu, kot se rado ponavlja v medijih, hkrati pa nismo. Ples je le še odmev samega sebe. Estetska telovadba pa je najboljše, kar v teh razmerah lahko plesalci naredijo doma.
Nature morte je imel v zgodovini značilen podžanr – vanity (nečimrnost), ki je upodabljal predmete kot statusne simbole, na primer dragocen nakit, glasbene instrumente, nenavadne ali redke predmete.
Uporabniki družbenih omrežij pogosto postavljamo na ogled sami sebe, nehote se objektificiramo. Vendar ni vsaka objektifikacija slaba, s tem mislim na telo kot na objekt, ki proizvaja umetnost, kakor je instrument za glasbenika. Morda plesalci pripomorejo k malo večji prepoznavnosti baleta zdaj, ko so doma in več objavljajo na spletu. Morda tudi ne, saj so omrežja prenatrpana z vsakovrstno vsebino, vendar s hitrejšimi informacijami je tudi več možnosti za stik z baletom. Vsaj gledalec na tak način ne izgubi stika z baletom. Plesalec na društvenih omrežjih lahko pogostokrat postane estetski objekt, izključen iz konteksta predstave.
Drug problem pojavljanja na družbenih omrežjih je ta, da so generatorji vsebin prilagojeni okusu uporabnika. Če nekdo ni nikoli v iskalnik vtipkal besede balet, se baletne vsebine ne bodo pojavile med priporočili. To implicira, da plesalci na društvenih omrežjih gledajo druge plesalce in s tem gledajo tudi same sebe, plesalci gledajo torej drug drugega, baletne vsebine pa ne pridejo do širšega občinstva. Obenem pa je lahko to tudi odgovor na vprašanje, ali balet obstaja, če se splošna populacija ljudi ne zaveda, da obstaja na dejanski način. Morda balet in baletni plesalci obstajamo drug za drugega in zaradi drug drugega. Malo ljudi brez predznanja o baletu prihaja na baletne predstave. S tem mislim, da splošna populacija ljudi ve, da balet obstaja, kakor se tudi zaveda, da obstaja na primer astrofizika. Vemo, da obstaja astrofizika, ampak koliko ljudi se je kdaj poglobilo v to področje?
In vendar mislim, da balet obstaja, dokler obstajajo plesalci. Kaj bi se zgodilo v hipotetični situaciji, če bi nenadoma vsi plesalci prenehali plesati in bi se vsi baletni ansambli zaprli? Ne vem in upam, da odgovora na to vprašanje ne bomo dobili nikoli, čeprav je realnost pandemije povzročila razmislek na to temo.
Kakšen pa mora biti balet, da obstane tudi zunaj okvira l’art pour l’art? Podobno kakor glasba in sodobno slikarstvo je tudi balet precej abstraktna vrsta umetnosti, vendar za razliko od glasbe ga ljudje morda vseeno na videz težje dojamejo. Ljudje smo misleča bitja, ki radi razumemo stvari. Nedavno sem bila soočena s situacijo, v kateri sem skušala razložiti bistvo in na neki način duhovni smisel baleta osebi, ki je bila zelo zainteresirana za to, vendar ni nikoli plesala. Ne morem reči, da je ta podvig popolnoma uspel. Težko je soočiti potencialnega gledalca z mnogoterostjo baletne umetnosti. Balet najverjetneje nikoli ne bo masovna umetnost, ki bi jo ljudje z lahkoto sprejeli. Vendar mogoče je dovolj tudi le ena percepcija, percepcija akterja samega, zavest plesalca, da pleše, da čuti gib v sebi, tudi ko ni gledalca za to, da balet obstane.
Ljudje smo ogledala drug drugemu in samim sebi, vendar ogledalo mora imeti pred seboj nekaj, kar obstaja, da ustvari odsev. Torej je Descartes imel prav; mislim, torej sem, ker mi vemo, da obstajamo, torej obstajamo. Zavedam se, da ima Descartesov citat mnogo pomenov in interpretacij, jaz pa sem izbrala najbolj dobesedno razlago, vendar mislim, da je v kontekstu tega članka legitimna. Žal se malo ljudi izven baleta zaveda, da balet obstaja (ne samo kot astrofizika), brez prehodnega stika z nekom ali nečim, kar jih uvede v svet baleta. Balet za povprečno osebo nima neposredne koristi, posredno pa lahko veliko da, če bi si le ljudje dopustili biti uvedeni v nekaj nepoznanega, vendar ne v trenutni obliki mrtve narave. Baletno tihožitje obstaja zgolj zato, da bi balet preživel obdobje samoizolacije, dokler ne stopi znova na odre in intima zatemnjene italijanske škatle znova dovoli gledalcem vstop v živi organizem predstave.