Slovenski baletni portal

BALET

med

VRSTICAMI

CRYSTAL-PITE-BANNER

Sodobnobaletne orkestracije teles Crystal Pite

Sodobni balet v težnjah po razvoju, odklonu ali premiku večstoletnega koda ubira najrazličnejše poti, od primika k abstraktnemu plesu ali dekonstrukciji vertikalnega težišča do spenjanja s sodobnoplesnimi tehnikami. Vse to spreminja tudi telo sodobnega baletnega plesalca in ga postavlja v trk z najrazličnejšimi telesnimi vadbami, ki ustvarjajo hiper inteligentno plesno telo, sposobno hitrega prilagajanja zahtevam sodobnih koreografov. Ta telesa plešejo na konicah prstov, v mehkih copatah ali bosa, spustijo se na tla, ki postanejo sogovornik vsem delom telesa in dovolijo, da jih koreografski postopki ženejo v telesne raztege v vse prostorske smeri. Ob uporabi vseh kapacitet telesa in novih koreografskih potezah sodobnih koreografov se brišejo ločnice med plesnimi zvrstmi, balet vse bolj posega v izraze sodobnega plesa in se izraža s sodobnoplesnimi idiomi. S spremembami težišča ali telesnimi distorzijami balet zajema bolj iz telesa samega kot iz določenih plesnih tehnik, kar njegovo vertikalo popolnoma preoblikuje. Za sodobno baletno umetnost so ključni tudi izstopi iz idealiziranih, pravljičnih tem klasičnega baleta, s čimer se preoblikujejo ustaljeni vzorci in poudarki družbenega, ki naredijo baletni medij bolj odziven na trenutni svet okoli sebe. Romantične teme ostajajo kot reminiscenca na neko drugo obdobje ali pa kot motiv za sodobnejši premislek dane teme. Univerzalni motivi se spenjajo z današnjimi etično estetskimi principi in ustvarjajo nekakšen odmev ali kritični odziv na izbrano motiviko.

Crystal Pite: FLIGHT PATERN, vir Royal Ballet

Ena tovrstnih sodobnih ustvarjalk je večkrat nagrajena in v svetu zelo iskana plesalka in koreografinja Crystal Pite. Na videz krhka in nežna Pite je eruptivna avtorica, ki se brezkompromisno postavlja ob bok večinoma moškim koreografom. Pite ves čas hodi po robu baletnega medija in je zelo pogosto prisotna v repertoarjih svetovnih operno-baletnih hiš. Njen plesno izobrazbeni diapazon izhaja iz klasičnega baleta, ki ga je širila tudi na področje performativnih umetnosti in sodobnega plesa. A baletni kod ostaja v njenem telesu neizbrisljiv, kar čuti tudi sama. Kot plesalka se je uresničevala v sodobnobaletni skupini Balllet BC v Vancouvru in v Ballett Frankfurt Williama Forsytha. Že kot otrok je rada organizirala nastopne točke, svojo prvo priložnost kot profesionalna koreografinja pa je dobila v Ballet BC pri dvajsetih letih. Uspešni prvenec Between the Bliss and Me ji je omogočil nove koreografske možnosti tako v Ballet BC kot tudi v Les Ballet Jazz de Montreal in Canada’s Ballet Jörgen.

Premišljeni in tenkočutni ustvarjalki izzovejo navdih članki v časopisih, pesem, svetovne krize, ki se je globoko dotaknejo, kot je to migrantska kriza, tudi osebne tragedije. Rada se dotika temnih, surovih tematik, takih, s katerimi se v realnem življenju težko spopada, kar ji je na nek način katarzično. Njena prefinjena liričnost spreminja vse, česar se dotakne. (Luke Jennings)

Fokus Crystal Pite je vedno v dialogu z gledalcem. Ker so njena dela odzivna na svet, z mislijo na gledalca nastaja most med njima oziroma med pečati, ki jih s svojimi deli poskuša Pite v nas odtisniti. Koreografijo razume kot možnost razpiranja plasti, ki ležijo pod površjem naših življenj. S tem ko te plasti privleče na površje, jih razgali in sproži njihov odmev skozi koreografijo. Narativ je njena obsesija in nuja, saj je plesna abstrakcija ne izpolnjuje. To lahko zveni arhaično, a njeni vstopi v naracijo so odprti in nelinearni. Vstop v gradnjo struktur po navadi začne z golo koreografijo, brez pomenov. Išče dinamiko, razne kombinacije, kot da nabira barve, kot pravi sama. Raziskuje drznost, išče detajle in pusti pomenom, da se sestavljajo pozneje. Če je le možno, začne tudi s preizkusi delovanja scenskih elementov, ki se jih redno poslužuje pri gradnji predstav. Koreografijo razume kot odprto prakso, improvizacijo s stabilnimi parametri, ki jih skupaj s plesalci zgradijo skozi proces dela, znotraj katerih pa je v času odrske reprezentacije še vedno prostor za nove gibalne odvode ter potovanja. Tudi v delovni proces vstopa preko improvizacije in predstavo gradi na licu mesta. Kar jo včasih spravlja v paniko, saj se ji zgodi, da ne ve, kako naprej, a ravno preko takih trenutkov (iz)najde pomembne trenutke v koreografiji. Črpa tudi iz plesalcev, če ji pridejo naproti. Zelo rada dela z vsestransko natreniranimi baletnimi plesalci, iz katerih izvleče njihovo najboljše, kar spenja s svojim plesnim izrazom. Bolj kot delo s posameznikom so v njenem fokusu številčno večje skupine, s katerimi lahko ustvarja različne oblike, valovite in organske, ki jih generirata geometrija in natančnost. A hkrati so te oblike tudi prepišne in izmuzljive, nepredvidljivih oblik in vzorcev, kot življenje samo. Te velike skupine se zdijo kot nekakšna reinvencija baletnega zbora, meni Lindsey Winship, plesna kritičarka časopisa The Guardian.

Crystal Pite: FLIGHT PATERN, vir Royal Ballet

V Flight Pattern, delu, ki ga je leta 2017 ustvarila za The Royal Ballet House kot prva ženska koreografinja po osemnajstih letih, je razprla migrantsko krizo, se dotaknila tako skupnostnega kot tudi tragedij posameznikov. To je bil njen osebni spopad s humanitarno krizo, ki jo je globoko prizadela, in hkrati ganljiv opomin o pretresljivem dogajanju. Uprizoritev ni umeščena v določen čas, prostor ali kulturo, zanimali so jo univerzalni aspekti kot meje ali zavetišča in čustva kot strah ter sočutje. V koreografijo je najprej vstopila preko izbrane glasbe, Simfonije otožnih pesmi Henryka Góreckega, ki raziskuje materinstvo in ločitev od družine. Glasbena struktura simfonije je narekovala koreografsko.

Leta 2002 je po vrnitvi iz Frankfurta ustanovila svojo skupino Kidd Pivot. Ime simbolizira bistvo tega, kar je ustvarjalni princip Crystal Pite: Kidd kot izobčenec, pirat in Pivot kot os, središče. Za svojo skupino, ki je na začetku štela le dva plesalca, njo in še enega, ustvarja projekte po svojem navdihu in ne po naročilu. Tudi zase kot plesalko (dokler je še plesala) je bila njena skupina ogrodje in prostor za raziskave vzgibov lastnega telesa, ki jih je potem prenašala na plesalce, s katerimi je delala.

Včasih se Pite spusti v dialog z dramskim delom. The Tempest Replica je delo, nastalo za njeno skupino, ki se naslanja na dramo Vihar Williama Shakespeara. V njem jo žene vprašanje, kako realizirati dramsko delo brez besed, z jezikom plesa. Čeprav ve, da je jezik plesa nezadosten, in se ji zdi, da je čista norost povedati tako kompleksno zgodbo s plesom, vseeno ne dvomi v moč plesa. V predstavi se posluži tudi gledaliških elementov, kot je igra senc ali lutk (ki so tudi sicer pogosto scenski del njenih predstav), s katerimi ustvarja igro v igri [1], ali občasnih projiciranih kratkih razlag in izgovorjenih stavkov iz besedila. »To je taka nagonska izkušnja za gledalce. Vsi imamo telo. Vemo, kako se ga čuti. Prepoznamo gib, ki za nečim seže. Pa vendar takrat, ko uporabiš ta isti gib in ga potenciraš, postane nekaj več – koncentrat čustev ali občutij,« pravi Crystal Pite Sarah Crompton v intervjuju za časopis Telegraph.

  • [1] Igre v igri so se v zgodnejših dramskih delih posluževali pisci, med drugim tudi William Shaksepeare (npr. v Hamletu) za boljšo razlago vsebine, za poudarek pomembnega dogodka ali za prikaz resnice pred očmi krivca.
Cristal Pite: POLARIS

Njen koreografski idiom zajema cel spekter vplivov, nabranih skozi obdobje lastnega telesnega izražanja, preko sodelovanj z različnimi koreografskimi proveniencami in se organsko spenja z raziskovalnimi procesi njenega telesa in odzivi tujih teles. Plesna kritičarka Judith Mackrell v članku Crystal Pite’s Kidd Pivot meni, da ima Pite redek dar za orkestracijo teles in še redkejši za učinkovito posredovanje emocij. Ekstatična prelomljenost gibov, njihova fluidna povezovalnost in odnosno odzivanje plesalcev eden na drugega v verigi premikov ter njihova pulzirajoča, sestavljajoča se skupnost so najosnovnejše oznake koreografij Crystal Pite, bi lahko rekli.

Iz dragocenega nabora odrskih del Pite bi omenila še pretresljivo predstavo Betroffenheit (stanje šoka, travme), ki je prejela cel kup nagrad. V sodelovanju z igralcem in piscem Jonathonom Youngom je v njej razgrnila grozljivo osebno izkušnjo Younga, ki je v požaru izgubil mlado hčerko in nečakinjo. A čas predstave ne izpostavlja neposredne tragike dogodka, ampak posredno naslavlja doživljanje Younga po njej, tudi njegove težave z odvisnostjo. Pite ponovno osebni dogodek misli širše. Iz osebnega se širi v univerzalno in spet nazaj. Projekt ne podlega sentimentalnosti in ostaja na realnih tleh travmatičnega dogodka in njegovih posledic, in da razbremeni tragiko takih razsežnosti, v njej poišče tudi komične elemente. Besedilo je posredovano na različne načine: preko teles plesalcev, preko govora Younga in tudi skozi posnet medij, kar vse dodaja posebno globino njegovi odrski prezentaciji. 

Crystal Pite je kompleksna, senzibilna in razmišljujoča ustvarjalka. Kot drzna avtorica preverja meje plesnih teles, možnosti odrskega izraza in se subtilno odziva na svet okoli sebe. Njena dela kljub prepoznavnim koreografskim začrtom izrisujejo neprestano raziskovanje gibalnih smeri in struktur. Naj zaključim z njeno mislijo, ki natančno označi njen princip delovanja: »Umetnika naredi to, da si upa tvegati in da poseduje nekakšno kreativno lahkomiselnost.«

Crystal Pite: EMERGENCE