Klasični balet teži k poustvarjanju starih, kanoniziranih baletov iz prejšnjih stoletij. Podobno se poustvarjanja loteva tudi operni žanr, a z drugačnim izhodiščem – z glasbo, ki mu narekuje svoje zakonitosti. V zahodnem dramskem gledališču pa je popolnoma nesprejemljivo in nosi slabšalni predznak neinventivnosti, če bi recimo danes uprizarjali Shakespearove igre v slogovnem formatu 16. stoletja, razen če bi šlo za sociološki eksperiment ali muzejsko kurioziteto. Nekoliko soroden princip poustvarjanja kot pri klasičnem baletu lahko zasledimo le pri azijskem gledališču; npr. pri japonskih igrah no se učenje gibov, igre in plesa prenaša skozi stoletja in se istega uprizoritvenega koda izvajalci učijo praktično celo življenje. A azijsko gledališče je s konceptualno osjo na človeški duši diametralno nasprotno zahodnemu logosu in tako že v samem bistvu neprimerljivo z zahodno gledališko prakso.

Predelave, na novo izumljeni koncepti starih tekstov, prenosi iz generičnih form v nove se v dramskem gledališču kar vrstijo, medtem ko baletna umetnost ostaja do tovrstnih premikov še vedno nekoliko zadržana. A predelave so se od sredine 20. stoletja začele pojavljati: Plesni zgodovinar Ivor Guest npr. piše o šestih verzijah Giselle, ki so se okoli leta 1960 ujele na križišču baleta, gledališča in burleske. V nekoliko širšem zamahu pa se novi koreografski dialogi s klasičnim baletom, ki na različne načine razpirajo in posodabljajo njegovo vsebino in strukturo, pojavijo pozneje. Tovrstne prenove ali predelave nastajajo na stičišču klasičnega in sodobnega ali pa klasično popolnoma nadomestijo z današnjim dojemanjem sveta. Odnos je lahko do klasičnega odklonilen in kritičen, včasih se predelava polasti le fragmentov in jih preoblikuje, spet drugič zgolj preusmeri fokus ali na novo premisli stare koncepte.
Daleč največ ponovnih postavitev in predelav je doživel verjetno najbolj znan balet Labodje jezero, ki se ga gledalci nikoli ne naveličajo in je utelešenje pojmovanja o baletu. S svojim kanoničnim in ikoničnim statusom predstavlja konstanten izziv tudi za ustvarjalce v odrski krajini, za katere Labodje jezero ni zgolj plesna predstava, pač pa njihov kreativni odziv prinaša tudi politične aspekte v luči različnih kulturnih, kritičnih in umetniških formatov, ki naseljujejo vsa področja umetniškega delovanja. S tem klasična baletna misel izgublja predznak arhaičnosti in se tako preoblikovana lahko umešča med sodobne scenske umetnosti.

Za baletno umetnost kot tako pa so morda zanimivejše predelave, ki osnovno misel in ključne poudarke izvirnika zadržijo in jih premestijo v sodobni čas. Med temi sta verjetno najbolj znani in intrigantni predelavi Labodjega jezera v koreografskih potezah Matsa Eka in Matthewa Bourna.
Mats Ek postavi v fokus nezadovoljnega princa, ki je pod pritiskom materine avtoritete in maničnega tasta v figuri Rothbarta in je ves čas v iskanju samozavedanja in poskusov razumeti ženske. A ključna figura je Odette/Odile, ženska osebnost neskončnih variacij. Med njimi so ves čas prisotne tudi tri ženske v belem, ki so v funkciji grškega zbora in spremljajo, pomagajo, razlagajo in razvijajo situacije. Vse karakterje v zgodbi je Ek razdelal, naredil jih je bolj človeške, realistične, noben od njih ni zgolj slab ali dober. Ek se ves čas giblje po robovih znanega in neznanega, v koreografskem idiomu med klasičnim in sodobnim baletom, v razvijanju zgodbe med plesnimi in gledališkimi elementi, predvsem pa ima rad nestabilnost čustev, kar se odraža v širokem razponu čustvenih nihanj osrednjih likov.
Izvirna zgodba Labodjega jezera izhaja iz mita o nesmrtni vodni nimfi Ondine, ki postane smrtna, ko se poroči s človekom, in ko jo on prevara, ga pošlje v smrt. Matthew Bourne precej radikalno prereže s tem mitom in od njega ohrani zgolj drobce. Kot pri Eku je tudi tu ključna figura princ, ki se bori proti zavrtosti in potrebuje ljubezen za samouresničitev. Pomemben obrat je tudi, da izdajalec ni smrtnik, temveč nimfa. A tudi tu, kot v mitu, je pokora za izdajo smrt. Kar povezuje Bournovo verzijo s klasično, je tudi usodnost, prepovedana ljubezen. Bourne premeša konvencionalne spolne vloge, reinterpretira arhetip laboda kot nekaj lepega in gracilnega ter namesto žensk postavi v vloge labodov moške, s čimer poskuša prikrito razkriti prinčeva zavrta homoseksualna nagnjenja.

Podobnih konceptov predelav je deležno še eno kanonično klasičnobaletno delo, za katerega prav tako vlada velik gledalski interes, tj. balet Giselle.
Morda že kar ikonična je Giselle Matsa Eka, v kateri je – podobno kot pri Labodjem jezeru – v konceptu naredil velik interpretativni preskok. Obdržal je osnovne pojme, kot so ljubezen, izdaja in norost, in delo prestavil v kmečko skupnost nekega oddaljenega otoka in pozneje v norišnico. Leta 1982 premierno nastalo delo je sedaj že kanonizirano in del repertoarja nekaterih operno-baletnih hiš. Ekova Giselle je občutljiva vaška posebnica, ki se zlomi ob Albrechtovi izdaji in pristane v norišnici. Ek poseže tudi v glasbeno partituro, premeša tradicionalno dodeljene glasbene parte tako za sole kot za ansambelske dele. Iz njegove Giselle ponovno izstopa njegov značilen koreografski in režijski podpis. Gib skoraj popolnoma razbremeni klasične tehnike, vanj namreč vstopita telesna brutalnost in prizemljenost. Delo pelje po robu dramskega: Čeprav je predstava popolnoma plesna, je dramatičnost usmerjena ciljno do preobrata od klasične pravljice do zgodbe o navadnih ljudeh, s katerimi se lahko identificiramo.

Giselle koreografa Davida Dawsona je edina, ki sem jo videla v živo. Njegova Giselle ohranja romantični predznak; Dawson namreč romantiko razume kot univerzalno čustvo, nevezano na obdobje romantike, v kateri je originalna verzija nastala. Svojo Giselle zastavlja kot sobivanje klasičnega in sodobnega plesnega izraza, v prvem delu izkorišča potenciale klasičnobaletne tehnike, v drugem preizkuša njegovemu telesu lasten plesni idiom. Brezčasnost vpisuje v skorajda prazen scenski prostor, to pride do izraza predvsem v drugem delu z učinkovito osebno identifikacijo s tančico prekritih umrlih deklet. Kljub enotni koreografiji je individualnost vsakega dekleta posebej natančno označena z gibi, premiki ali tančicami.
Zdi pa se mi pomembno omeniti še eno, precej svežo predelavo Giselle iz leta 2016, ki je postala del repertoarja Angleškega nacionalnega baleta in takojšen hit, ki ga neprestano vabijo na gostovanja. Akramu Khanu, koreografu predstave, je na široko odprla vrata v baletne hiše, saj ponudbe za delo kar dežujejo. Khan, plesno izobražen v indijskem klasičnem plesu katak, ki je podobno kot balet zelo formalen in poetičen, je znan po močnih in inovativnih predstavah, ki jih ustvarja s svojo skupino. Njegova Giselle se s poglobljeno ostrino navezuje na nova razmerja v svetu, na migrantsko krizo in odzive nanjo. V predstavi uporabi steno: Na eni strani so tovarniški delavci, na drugi lastniki tovarn, ki so te tovarne zaprli. Prav tako kot Ek je Khan obdržal osnovne pojme Giselle: ljubezen, izdajo in odpuščanje, ki pa jih je sestavil v aluzijo današnjega časa. Khan v Giselle poveže katak, sodobni ples in balet v učinkovito simbiozo. Od izvirne Adamove glasbe ostanejo le fragmenti, aluzije in odmevi, sicer je partitura napisana na novo s strani italijanskega skladatelja Vincenza Lamagne. Vile drugega dejanja so divja bitja onostranstva, delno živali, delno duhovi in delno ženske, ki ne prenesejo Albrechta (tujca) med njimi. Tudi pri Khanu ljubezen reši Albrechta smrti in Giselle mora oditi z drugimi vilami na drugo stran zidu.

Z razpiranjem mest v mitskih baletnih zgodbah nastajajo novi aspekti trka sodobnosti in preteklosti. Tovrstne predelave kanoniziranih uprizoritev se izognejo časovni zanki poustvarjanja in ponavljanja, v koreografskih mislih se dotikajo izhodišča nekateri bolj, spet drugi manj, predvsem pa mitom razprejo še neodkrite robove ali pa vdrejo v zgodbo s stališča sodobnega opazovalca sveta. Vsaka od dialoških izmenjav med klasično in sodobno mislijo nas zapelje v novo odrsko dinamiko, v na novo ustvarjen most med starim in novim. S predelavami se ohranja živost mitskih zgodb, ki pa so nadgrajene času, razmeram in novim vrednotam, to je obogateno s svojstvenimi avtorskimi pristopi.
Vsak od omenjenih koreografov poleg vsebinskih predelav izumlja tudi svojevrstno plesno govorico, ki zajema iz klasičnobaletnih principov, oplojenih z lastnim plesnim izrazom. V celoti lahko gledamo na predelana dela kot samosvoje zaključene celote.
Vse te nove zamisli kanoničnih klasičnobaletnih del ohranjajo klasični balet v formi pri tvorjenju povezave z današnjimi koncepti plesnogledališke krajine.
