Štiridnevni festivalski dogodek z naslovom Baletne noči, ki sta ga lansko leto ustanovila SNG Opera in balet Ljubljana in Cankarjev dom, je slovenskemu občinstvu v času med 16. in 19. junijem ponudilo vrhunske mednarodne in slovenske  produkcije. Romunski narodni balet iz Bukarešte se je festivala udeležil z baletom Rajmonda v Galusovi dvorani Cankarjevega doma 16. junija 2024 z umetniško ekipo: Maki Asami (koreografija), Viorica Petrovici (kostumografija) in Adrian Damian (scenografija). Balet je bil izveden na posneto glasbo.

Rajmonda je veliki balet v treh dejanjih, katerega libreto Lidije Paškove sloni na motivih srednjeveške legende. Koreografsko ga je zasnoval Marius Petipa na glasbo Aleksandra Konstantinoviča Glazunova. Glazunov je v tem baletu uporabil princip suite, forme klasičnega in karakternega plesa, ki se medsebojno prepletajo in zamenjujejo, kar je za razliko od prejšnjih Petipajevih koreografij, ki jih je delal s Čajkovskim, ponujalo širše koreografske možnosti. Glazunova glasba je prijetna za uho, temelji na lepih, melodičnih pasažah, ki so obogatene z melodiko ljudskih plesov in ponujajo dobro podlago koreografiji in vizualizaciji idej. Rajmonda sodi med klasični baletni repertoar in je neke vrste indikator tehničnoplesnega potenciala vsakega ansambla, ki ohranja in promovira novim rodovom baletno tradicijo. Lepota Rajmonde je v njeni skladnosti in bogastvu baletnih koreografij, ki jih nimamo priložnosti videti v drugih plesnih produkcijah. Od praizvedbe leta 1898 so mnogi znani koreografi, kot so Konstantin Sergejev, George Balanchine, Jurij Grigorovič, podali različne verzije baleta, tako v koreografskem, dramaturškem smislu kot tudi glede glasbenega upoštevanja Glazunove partiture. Največji izziv za koreografe predstavlja balansiranje med baletno pantomimo in baletno koreografijo. Z današnjega zornega kota postavitev Rajmonde v izvirno obliko zahteva od koreografa natančno izbrušenost vsake scene do perfekcionizma, da ta ne bi oddajala vtisa zastarelosti, ki odbija sodobnega gledalca.

Tudi avtorica produkcije Romunskega narodnega baleta Maki Asami je v postavitvi podala svojo različico Rajmonde. Tako kot pri drugih Petipajevih baletih pripada tudi tu nosilna vloga balerini, ki je center predstave in se okoli nje razvrščajo partnerji in ves ansambel. Asami je ohranila skoraj celotno Glazunovo partituro ter Petipajeve variacije in pas de deux, ki jih je pripojila lastnim zasnovam v enakem kompozicijskem duhu in strukturi. Upoštevala je ansambelske nastope ter jih obogatila s prepletanjem stiliziranega karakternega plesa in klasične plesne tehnike. Poskrbela je tudi za dinamiko posameznih sekvenc baleta, v smislu izmenjave liričnih momentov in virtuoznih prvin, tako v solističnih kot tudi v ansambelskih nastopih. V dramaturškem posegu se je odločila za zmernejši zaplet ter trem dejanjem dodala prolog, v katerem gledalca vpeljuje v zgodbo. Lik Rajmonde in njenega zaročenca Jeana de Brienna je obdržala v tradicionalnem kontekstu, saracenskega princa Abderahmana pa je prikazala v milejši obliki, kot človeka, ki je strastno zaljubljen v Rajmondo, in ne kot okrutnega vojskovodjo. Koreografinja je izločila lik Dame v belem, ki se Rajmondi prikaže v sanjah, da bi jo opozorila na preteče ovire.

Vlogo Rajmonde je plesala Cristina Dijmaru, prvakinja bukareškega baleta. Plesalka je na višku svojih plesnih kreacij in pleše vse pomembne vloge klasičnega repertoarja, uveljavlja se tudi na področju sodobnih predstav. Vloga Rajmonde ji je omogočila veliko solističnih variacij in duetnih plesov s partnerji, ki od plesalke zahtevajo fizično kondicijo in psihično zbranost. Cristina Dijmaru je to izkoristila in se gledalcem predstavila v bogati paleti plesnih razsežnosti, toda na trenutke je posvečala več pozornosti tehnični plati vloge kot pa ezoteričnosti izvedbe, ki je tako značilna pri interpretaciji lika Rajmonde.
Bogdan Canila je nastopil v vlogi Rajmondinega zaročenca Jeana de Brienna. Libreto baleta ni posebej razdelal njegovega lika, zato plesalec ni imel priložnosti, da vlogo gradi na dramski ali karakterni osnovi, zato je bil posledično poudarek na baletni tehniki. V duetnih plesih je izrazito pokazal svoje partnerske spretnosti, ki so omogočale, da plesalka zablesti v vsej svoji lepoti. Žal je v solo nastopih na momente zgubljal energijo in tempo z glasbo, kar je dajalo vtis tehnične pomanjkljivosti in blede podobe lika srednjeveškega viteza.

Vlogo Abderahmana, poglavarja Saracenov, ki je zaljubljen v Rajmondo, je plesal Sergiu Dan. V drugih baletnih kreacijah Rajmonde lik Abderahmana predstavlja utelešenje vojaške samovolje, moči in brezobzirnosti. Vsi omenjeni atributi so v režijski postavki Maki Asami izostali in je vloga, kljub vrhunski plesalčevi izvedbi koreografije, izzvenela nekoliko medlo, brez karakternega naboja, ki je nujno potreben v ustvarjanju raznolikosti likov in dinamike predstave.
V vlogah Rajmondinih prijateljic Henriette in Clemence sta bili Kana Arai in Erina Yoshie. Obe plesalki sta s svojo dobro plesno tehniko in plesno interpretacijo Glazunove glasbe vnašali svežino, ki je nujno potrebna za ohranitev dinamike predstave. Stefano Nappo in Arata Yamamoto sta izvedbeno korektno izpeljala vlogi graščakov in skupaj z že omenjenimi solisti ustvarjala forme klasičnega baleta nasproti karakternim pasažam ansambla. Kljub temu da solistične vloge v zgodbi ne ponujajo dovolj elementov za oblikovanje kompleksnih likov, so vendar bili solisti jedro predstave, ki so s svojo energijo in plesno kondicijo ohranjali pozornost gledalcev in ustvarjali duh zgodbe.

Treba je izpostaviti ansambel, ki je od začetka do konca predstave aktivno sodeloval s solisti, kar je omogočilo uvid v potencial, s katerim razpolaga bukareški balet. Opaziti je bilo veliko razliko med prvim in drugim dejanjem v smislu usklajenosti celotnega ansambla, skupaj s solističnimi nastopi. Na začetku predstave so nekoliko negotovo nagovorili gledalce, kot da so bili zatečeni v nekem drugem ambientu, kar se je odražalo v neizdelanosti in neenotnosti ansambelskih nastopov. V tretjem dejanju pa so presenetili s svojim kreativnim potencialom in jim je uspelo izpeljati estetiko celotne predstave.
Za zaokrožen vtis o predstavi je manjkala glasba v živo, ki bi prispevala neposrednemu doživetju dveh medijev, glasbe in giba. Scenografija Adriana Damiana je bila skromna, toda ne v smislu minimalizma, ampak v ustvarjenem odrskem vzdušju. Brez primernih lučnih modifikacij, ob neestetskih temnih tleh, poškodovanih podestih in stilno neopredeljenih nekaj stolih, ki naj bi nakazali ambient dvora, so kljub lepoti razkošnih stiliziranih folklornih kostumov in klasičnih baletnih tutujev kostumografinje Viorice Petrovici delovali anahrono. Skratka, nujna aspekta umetniškega dela glasba in scena se nista vklapljala s fantastično-realistično vsebino baleta.
Mnenje baletnih kritikov, že od praizvedbe Rajmonde do današnjih dni, spremlja kritika libreta, češ da sloni na trhli dramaturški osnovi. Najbrž zato vsakokratna nova postavitev predstavlja izziv za koreografe, da v splet množice plesov vtkejo rdečo nit zgodbe in jo koreografsko in scensko osmislijo. V bran izvirniku – pomanjkanje močne podpore dramaturgije omogoča oziroma nalaga plesalcem in koreografom, da igralsko svobodneje oblikujejo vloge ter si dovolijo, da opazno posegajo v libreto. Odločitev Romunskega narodnega baleta iz Bukarešte, da kljub veliki zahtevnosti koreografske osnove in omenjenim dramaturškim pomanjkljivostim balet vseeno uvrsti v svoj repertoar, kaže velik pomen za njihov ansambel in soliste, saj jim je v klasičnem baletnem duhu omogočena umetniška rast. Sicer pa tovrstne produkcije bogatijo današnji baletni repertoar in omogočajo ljubiteljem baleta v živo doživeti izvedbe baletov, ki niso pogosto v repertoarju baletnih hiš.