Ljubezen je tista, ki je ustvarila najlepšo in najbolj vzvišeno poezijo sveta in se vpleta v vsako poro umetnosti. Shakespearova tragična renesančna ljubezenska drama Romeo in Julija je prerasla epoho in si zagotovila piedestal univerzalne lepote in resnice, ki sodobnemu gledalcu ponuja katarzično doživetje veronskih ljubimcev. V baletnih koreografijah je močni literarni podlagi enakovredna Prokofjeva glasba, ki je nenavadno plastična ter na vzbujajoč način prikazuje notranji potek dogodkov in njihovo dinamično strukturo. Glasba, transponirana v baletno pisavo, v plesni in dramski ekspresiji spremlja usodo zaljubljencev ter v preprosti lepoti z vso močjo stoji v nivoju Shakespearove tragedije.

Koreograf Jiři Bubeniček je izstopil iz običajnega pristopa koreografskih odločitev, izognil se je plesnih stereotipov večdesetletnih postavitev Romea in Julije in gledalcem v Cankarjevem domu, v okviru Baletnih noči, drugega mednarodnega plesnega festivala, 19. junija 2024, ponudil vrhunsko doživetje vizije Romea in Julije. Z umetniško ekipo scenografinje Aleksandre Ane Buković, kostumografinje Nadine Bubeniček Cojocaru, oblikovalca svetlobe Daliborja Fugošića (in Jiři Bubeniček), video projekcije Fanni Tutek-Hajnal in Nadine Bubeniček Cojocaru, fotografije Fanni Tutek-Hajnal v produkciji HNK Ivana pl. Zajca iz Reke je v festivalsko vzdušje vdahnil novodobnost pristopa k razvoju baletno-plesne umetnosti. Nalogo je z velikim zanosom izpeljal baletni ansambel iz Reke, in kot se od vrhunske predstave pričakuje, je odprla gledalcu nešteto vprašanj, ponudila tudi nekatere odgovore (predvsem glede vseobsežnosti ljubezni in sovraštva) ter nazorno pokazala, da so sodobne kreacije, če jih ustvarjajo talentirani umetniki, enakovreden pandan klasičnim umetninam, med katere sodi tokratna Romeo in Julija.

Specifičnost videne plesne predstave se odraža v njenem celostnem pristopu do interpretacije neštetokrat na novo izoblikovane tragedije dveh zaljubljencev. Režijsko obogatena z dramskima igralcema (Ivna Bruck in Edi Čelić), ki preko Shakespearovih verzov vpeljujeta gledalce v dogajanje med dvema veronskima družinama, v njun spor in tragičen konec. Med predstavo je tekst uporabljen kot nadgradnja gibu, kot glas renesančnega časa, vtkanega v sedanjost. Od začetka predstave sta igralca in plesalci preko gledaliških podestov, ki so nadaljevanje odrskega ambienta, infiltrirani v publiko. Priča smo konfliktnosti in brutalnosti, ki se širita po prizorišču kot ognjeni plamen in v gledalcu vzbujata občutek kataklizme, ki bo vsak čas zbrisala prostor med nastopajočimi in gledalci in zajela naš resnični, sedanji svet. Kot protiutež besu lomljene gibe izpodrinejo dolge mehke linije teles, ki se skozi lirske pasaže Prokofjeve glasbe prelevijo v telesa plesalcev in nakazujejo drugo plat sobivanja. Koreografsko gledano ni klasičnih baletnih vzorcev, ki naj bi nakazovali na baletno predstavo. Nasprotno, gre za nekonvencionalne, namerno neprivlačne gibne sekvence z željo, da se ustvari neusklajen in skoraj odbijajoč videz. Tukaj ne gre za naključni pristop koreografa, temveč za opozorilo, da se posegi v baletno umetnost nenehno razvijajo in da pravo ustvarjanje izhaja iz pristnosti in samozavestnosti umetniške ekipe. Z vidika baletne umetnosti vidimo popoln preobrat tradicionalnih norm. Prav tiste kombinacije, ki so bile nekoč zasmehovane, zavrnjene ali uporabljene v grotesknih scenah, postanejo moto predstave in v funkciji močnega sporočila nastavljajo ogledalo današnji družbi. Kajti koreografija ne zadeva le baleta v klasičnem smislu, ampak izpostavlja idejo, da lepota ni nedostopna li popolna, temveč izhaja iz resnice v najsplošnejšem pomenu te besede. Pričujoča predstava odraža svet, v katerem živimo, in redefinira lepoto in slog plesne umetnosti.

Enako velja tudi za kostumografijo. Akterji so opremljeni v oblačila mešanih vzorcev in tekstur, kot da bi izzivali tradicionalne standarde renesančne epohe, s poudarkom na neprivlačnosti. Kostumi so drzni in nekonvencionalni, spodbujajo neustrašen odgovor klasiki, ki daje prednost popolnosti, ter na ta način omogočajo edinstveno identiteto s plesom, brez strahu pred obsojanjem. V sklop celostnega odrskega dogajanja so občasno umeščene video prezentacije, ki gledalcu omogočajo poglobitev v veronsko atmosfero, ki jo podpreta tudi subtilna luč in scenografija v ustvarjanju občutka, da je celoten prostor soudeležen v drami.

Solisti in ansambel so se v sklopu omenjenih scenskih, kostumskih in režijskih postavk odzvali profesionalno in na enakem umetniškem nivoju. V liku Romea je Michele Pastorini poudaril čistost svojih čustev, ne samo do Julije, ampak tudi do svojih prijateljev in celo do nasprotnikov. Lahkoten v gibih, sproščen v odrski komunikaciji je bil rdeča nit predstave, okoli katere so se vrstili ostali liki. Julija (Maria Matarranz de las Heras) je dajala vtis neobremenjenega, veselega dekleta, ki na življenje gleda s svetle strani, dokler ne spozna vso krutost usode. Režijski koncept ji je narekoval, da ustvari lik čisto povprečnega dekleta, ki doživlja svojo prvo ljubezen, zrelost in smrt. V duetnih pasažah, ki so bile stkane iz prefinjene kombinacije dramskih in plesnih elementov, sta se oba plesalca dvignila na nivo, ki ga lahko primerjamo z največjimi kreacijami Shakespearove tragedije. Osupljivo je bilo spremljati koreografske prijeme, ki so se občasno pretakali iz navidez spontanih gibov, da bi se nevsiljivo preko »pirouetts«, »arabesques«, »developpes«, »grand jetes« dvignili v baletne sfere in pokazali, kaj vse zmore baletni potencial.

V odrskem napetem dogajanju je izrazito dominiral Noa Gabriel Siluvangi v vlogi Tibalda. Z močjo odrske prezence, plesalec odlične plesne tehnike, je vlogo agresivnega Julijinega bratranca podal z vsemi niansami Tibaldovega problematičnega značaja. Siluvangijeva moč dramskega izraza in gest je vnesla občutek temne strani človekovega življenja. Valentin Chou je z blagim humorjem in razigranostjo osmislil lik Mercutia. Igralsko in plesno je obarval paleto različnih razpoloženj, ki so puščale grenak občutek ob njegovi smrti. Živahnega in lahkotnega Benvolia je odlično upodobil Alvaro Olmedo, v sklopu celotne predstave pa je nekoliko izstopal s svojo prezenco in fokus pozornosti usmerjal na svojo vlogo, tudi v momentih, ko je rdeča nit dramaturgije pletla zgodbo v drugih likih in odnosih. Marta Kanazir Bagadur je v vlogi Julijine varuške popolnoma negirala tradicionalni lik preproste starejše ženske ter s svojo mladostno energijo in plesno izvedbo potisnila v ozadje vzorec, ki je značilen za to vlogo. Julijinega snubca Parisa je upodobil Jody Bet, ki je imel v Bubeničkovi postavitvi več stika z grofico Capuletovo kot z Julijo. Pod predpostavko, da je ta odmik storjen namenoma in ga koreografsko srečujemo tudi v relaciji s Tibaldom, nam odpira še eno področje medsebojnih odnosov skozi erotični lik grofice Capuletove, ki jo je upodobila Marta Voinea Čavrak. Plesalka, vodena v koreografskih sklopih v smeri klasične baletne tehnike, je zgradila lik Julijine matere, ki ima veliko več opraviti s svojo okolico kot s svojo hčerko. To nalogo je opravila odlično. Opaziti pa je bilo, da koreografija sledi njenim izvrstnim tehničnim sposobnostim in jih uporablja tudi v trenutkih, ko na nek način izstopajo iz skupinskih nastopov. V vlogi grofa Montega in grofice Montegove sta nastopila Alejandro Polo in Tea Rušin, v vlogi grofa Capuleta pa Ali Tabbouch. Vsi trije plesalci so vloge podali korektno, nevsiljivo, s pravo mero občutka za dramaturški potek predstave.

Ob koncu je treba poudariti, da je bila ljubljanska publika prikrajšana za Prokofjevo glasbo v živo. Najbrž se iz tehničnih ali drugih razlogov gostovanja baletov izvajajo s posnetki.

Kot splošni vtis je treba še enkrat izpostaviti, da je koreografu Jiřiju Bubeničku uspelo iz vodilnih plesalcev in celotnega ansambla izvleči preplet moči ekspresije, lirske doživetosti in izraznosti. Koreograf je ohranil ključne dele Shakespearove tragedije in z bogato domišljijo razgibal predstavo z zanimivimi scenskimi uprizoritvami, kot so impresivne scene mečevanja (pretepov), ki jih je poleg nasilja zmehčal z blagim humorjem. Predstava je ponudila tudi obilo drugih duhovitih in življenjsko zasnovanih koreografskih detajlov. Seznam pohval se ne končuje samo v dinamičnih delih predstave, ampak seže tudi v lirsko tragične momente smrti dveh zaljubljencev, ki gledalca popeljejo v intimno doživljanje človeške usode.