ZANELLA-BANNER

Intervju

RENATO ZANELLA

"Včasih je dobro, če si tujec, ker imaš drugačen, bolj neobremenjen odnos."

Z Renatom Zanella se je pogovarjala Nataša Berce

Renato Zanella je novi umetniški vodja ljubljanske operno-baletne hiše. Z impresivnim zaledjem koreografskih stvaritev in dolgo kilometrino na položaju umetniškega vodje. Deset let je vodil Dunajski državni balet, štiri leta Grško nacionalno opero, dve leti baletno skupino Arena v Veroni in eno leto Nacionalni balet v Bukarešti. Po narodnosti je Italijan in ti so pregovorno znani po zgovornosti. Tudi Renato Zanella rad veliko govori. Še preden sva se usedla in sem postavila vprašanje, so iz njega že letele misli, da sem komaj pravi čas vključila diktafon. Občutljiv umetnik, navdušenec nad baletom in plesom nasploh, s posebnim občutkom za ljudi, tudi za tiste s posebnimi potrebami.

V tem čudnem času, ko nas preganja virus covid-19, opažam, kako se ljudje, tudi veliki, pomembni umetniki v Italiji, obračajo k malim radostim, ki jih odkrivajo v svoji bližini. Včasih so govorili, da so bili na Baliju, na Maldivih, zdaj pa pravijo, da so bili v Toskani, kako je lepo tam, da morajo iti še na Sicilijo itd. To se mi zdi kot kulturni obrat na glavo. Ljudje opažajo, da je v njihovi bližini tudi zelo lepo. Kriza je lahko tudi nekaj dobrega, širi se pozitivna energija, intimnejša, seveda z nekaj skrbi, ampak to vse lahko uporabimo za dobro, zlasti ko si na kakšni poziciji. Ko bomo nazaj, v tako imenovano “normalnost”, se bomo bolje počutili, ker smo šli skozi preizkušnjo, ki nas je naredila boljše. Rad bi bil radikalnejši pri spremembah v družbi, kar se tiče kulture, šolstva, ampak nisem politik. Zato bi rad sprožil spremembe tam, kjer lahko in kjer znam, pri dialogu in večji povezanosti z gledalci. Želim si, da gledalci ne bi samo prišli v Opero, si ogledali predstavo in šli domov. Rad bi jim našo umetnost bolj približal, kajti prav gotovo jih zanima, kako nastaja predstava ali kaj se dogaja v zaodrju. Moja želja je tudi, da bi se bolj povezal z ljudmi s posebnimi potrebami v Ljubljani. Na tem področju imam že 25 let izkušenj, predvsem z otroki z Downovim sindromom. Rad bi jih seznanil z občutenjem umetnosti, glasbe. Tovrstno delo me izpopolnjuje, čutim, da sem zato postal boljši človek. Hkrati pa želim seveda vzdrževati kvaliteto predstav v ljubljanskem baletu. Zavedam se, da je Ljubljana glavno mesto in da je treba vzdrževati visok nivo, to vidim kot izziv. Deloval sem na Dunaju, v Atenah, v Bukarešti. Vse to so velika in znamenita mesta in tudi Ljubljano vidim kot pomembno evropsko mesto. Čeprav govorimo različne jezike, smo vsi del Evrope. Poleg klasike me navdušuje tudi vse, kar je sodobno. Rad sem tudi radikalen in provokativen. Ampak pogled v preteklost se mi zdi pomemben za ustvarjanje prihodnosti. Pomembno se mi zdi izobraževati mlade. To je občutljivo področje. Imam štiri otroke in to so čisto druge generacije. Tudi sam se še naprej učim in še veliko se moram naučiti o vaši državi. Moja vizija umetniškega direktorja je tudi povezovalne narave z mariborskim baletom, da bosta repertoarja nacionalnih hiš komplementarna. Vem, da je mariborski balet odličen, da ima velik ugled.

Kako pristopite k novi skupini? Se prilagajate plesalcem, njihovim standardom, okolju, v katerem ste, ali imate začrtan koncept umetniškega vodenja?

Ne bi rekel, da se prilagajam, to se mi zdi, kot da sklepam kompromise. Umetniško vodenje bolj vidim kot srečanje dveh svetov, ki pa začneta pisati skupaj novo, skupno zgodbo. Seveda so določena dejstva, ki jih moram upoštevati, vendar bi rad naredil repertoar, ki bo privabil mlade, odrasle in tudi take, ki imajo radi izziv v gledališču. Ne bi rad zadovoljeval okusov, ampak bolj izobraževal gledalce. Moj mandat je pet let in v teh petih letih lahko naredim marsikaj. Ne bi rad zrušil vsega, kar je že zgrajeno, zato pa se trudim čim hitreje spoznati vašo družbo, vaše umetnike, glasbenike, slikarje, oblikovalce. Včasih je dobro, če si tujec, ker imaš drugačen, bolj neobremenjen odnos. Naši odnosi so še sveži in odprti. Če bi verjel vsem čenčam, ki sem jih slišal v 14 dneh, kar sem tu, bi lahko rekel kar hvala lepa. (obojestranski smeh) Junija bom star 60 let. Svoj poklic opravljam že 40 let in to je peta skupina, ki jo vodim, zato mislim, da imam nekaj izkušenj, da se soočim s situacijami, imam svoje mnenje in znam reči ne, ko je treba. Zdi se mi, da je tu dobra delovna atmosfera. Za zdaj dobro sodelujemo.

Balet ima na leto le dve premieri. Kako boste uresničevali svojo repertoarno vizijo? Imate v načrtu kakšne dodatne produkcije? Več predstav?

ADAGIETTO Renata Zanelle

Ja, za več predstav se dogovarjam z direktorjem. Vsi vemo, da je treba imeti več predstav, ampak to je odvisno tudi od tehnike, zasedenosti odra in zmožnosti hitrih menjav odra. Vesel sem, da direktor podpira mojo idejo o mladih koreografih in sodelovanje z ljudmi s posebnimi potrebami. Za te projekte in za srečanja z gledalci bi lahko uporabili dvorano −1 (mala dvorana v kleti operne hiše). Želim ustvariti most med nami in našimi gledalci. Da bo nastal dialog, ki bo ustvaril bližino med nami, med našim delom in našimi gledalci. To sem iniciiral že v Stuttgartu, tam se imenuje “pogled nazaj za kulise”. Tu bomo to imenovali “off ballet”. Srečanja predstavljajo minimalen strošek, lahko pa privabijo nove gledalce. Zdaj, ko smo bili in smo še vsi na Zoomu, preko katerega smo delali naše treninge, smo videli, koliko je bilo ogledov takšnega dogajanja. Ljudje so radovedni, zato mislim, da jim bo tako sodelovanje všeč.

Kakšen repertoar imate v načrtu? Bolj klasičen, bolj sodoben ali nekaj vmes?

Repertoar bo obsegal tako sodobna, moderna dela kot čisto klasična. Plesalci so zelo kvalitetni in na tem delamo naprej z domačimi in tujimi pedagogi in koreografi. Seveda ne bodo delali samo mojih del, čeprav bo prva premiera Vsi na valček v mojem mandatu moja. Ta je bila dogovorjena, še preden sem nastopil funkcijo umetniškega vodje. Vsi na valček je zelo dinamično, atletsko klasično delo, estetsko in zelo tehnično hkrati. V tej smeri bom moral plesalce natrenirati. Če pa bo repertoar spet bolj neoklasičen – razmišljam namreč, da bi spet postavili kaj od Balanchina ali pa od kateregakoli mlajšega, ki tudi postavlja neoklasične balete –, jih bo treba izuriti v tej smeri. Gre za stare osnove, ki se spreminjajo, razvijajo in dograjujejo. Ni vse samo črno ali samo belo. Tako to jaz vidim. Sem vas razočaral? Ker nekateri bi radi bolj klasično, nekateri bolj sodobno …

(smeh) Ne, ne, ne. Samo zanimalo me je. Vem, da je to nacionalna hiša, da je treba slediti določenim pravilom in da ne more imeti samo sodobnega repertoarja.

Klasične predstave je treba ohranjati, da jih zaščitiš. Recimo, moda se spreminja, a ves čas se vrača nekam nazaj. Ples, opera, glasba, gledališče so stebri človeške kulture in ne morejo biti zgolj trend. Na to je treba ljudi spominjati. Muti (dirigent Riccardo Muti, op. a.) je na novoletnem koncertu rekel, da je treba kulturo ohranjati, da bo svet boljši. Kultura ni samo, da zabava. Klasična kultura je osnova. Ponosen sem, da sem v operni hiši. Obdržati je treba stebre kulture in graditi naprej. Pomembno je, da so plesalci vrhunsko natrenirani, da se zavedajo, kaj je njihovo poslanstvo, in da lahko omogočimo veliko število predstav.

Sprejeli ste funkcijo umetniškega vodje v težkem času. Slovenija ni samo okužena z virusom covid-19 kot cel svet, ampak je tudi politično nestabilna. Kako načrtujete to koledarsko leto z vsemi restrikcijami?

Ne bi bil rad zdaj v koži politikov … Trenutno smo čisto zaprti 14 dni. Plesalce sem uspel pozdraviti, naslednji dan smo morali že vse zapreti. Še naprej bomo delovali na prostovoljni bazi, kot smo do zdaj. Nihče ni torej obvezan, da pride na delo. Naročil sem jim, da naj delajo vse, da ostanejo pozitivni, in da naj trenirajo preko Zooma. Na sestankih z vodstvom poskušamo skupaj sprejemati odločitve, kako naprej. Ne čakamo, kaj bodo rekli politiki, ampak delamo na tem, da bomo pripravljeni. Ne želimo narediti ljudi šibke in negotove. Moramo jih spodbujati, povedati, da so vredni in da jim nič ne more zamajati njihove vrednosti. Na žalost je taka situacija, da se izguba občutka vrednosti lahko hitro zgodi, predvsem z umetniki, zato je treba biti res pazljiv. Torej, plan A je začeti spet delati z zaščito, kot to delajo na Dunaju, drugo, da delajo prostovoljno, in tretje začeti sistematično vzpostavljati zvezo s plesalci preko spleta, vsaj za pogovor. Sicer pa repertoarni plan za letošnje leto za zdaj ostaja tak, kot je. Najprej bo moja predstava. Poslal jim bom videe, da si bodo lahko ogledali prejšnje postavitve tega baleta. Naredil bom zasedbo, da bodo vedeli, kaj kdo pleše. Naredili bomo paralelno situacijo normalnosti. Trudim se širiti entuziazem. Ko se bo odprlo, bomo stoprocentno pripravljeni, nekako tako, kot da smo se zbudili iz nočne more. Kajti ljudje nas čakajo. To bo renesansa kulture in umetnosti. Sicer bo nekaj strahu na začetku, ker se ne bo vedelo, kdo je cepljen in kdo ni … Veste, v mladosti sem bil zelo zagret košarkar. Potem sem zamenjal košarko s plesom. V umetnosti sicer nimaš cilja, da zmagaš. Upaš, da dobiš dobro kritiko. Mentaliteta je brez dvoma drugačna med tekmo in predstavo. Ampak šport mi je vcepil občutek za timsko delo in ta občutek timskega dela in vodenja tima ohranjam še zdaj. Žogo imam vedno s sabo in to je tudi moja antistresna terapija. Na Dunaju je bil to moj vsakdan. Ko sem končal z delom, sem vzel žogo in šel igrat. Šport ima kvaliteto entuziazma, občutek povezanosti, žur ob zmagi. Čutim, da je vse to zame zelo zdravo. Želim zmagati to “tekmo” v Slovenij, delal bom za to. Dobil sem se tudi z Eduardom (Clugom, vodjo mariborskega baleta, op. a.), izmenjala sva si najine vizije in na kakšen način lahko sodelujeva. Vem, da je ples pri vas zelo razširjen, da ste močni tudi na področju sodobnega plesa. Tudi s tem bi se rad seznanil. Veste, ko imaš rad svoj poklic, imaš pač rad svoj poklic.

Kdaj ste prenehali plesati? Ko ste začeli v sebi prepoznavati impulz za koreografijo?

V bistvu je bila to na začetku paralelna dejavnost. V Stuttgartu, kjer sem plesal, imajo delavnice za mlade koreografe, ki so podprte s strani Noverre Society (Združenje Noverre). Društvo je bilo po drugi svetovni vojni ustanovljeno za promocijo plesa. Ko je Cranko (John Cranko je bil koreograf in dolgoletni vodja stuttgarskega baleta, op. a.) prevzel stuttgarski balet, pa so začeli podpirati mlade koreografe. Vsako leto so jim ponudili oder, nekaj denarja in vsak plesalec se je lahko prijavil. Prva štiri leta, ko sem bil tam, sem se upiral prijavi. Potem pa sem se le prijavil in postal hišni koreograf, po Uweju Scholzu, kar je bila sanjska pozicija. Bil sem v družbi eminentnih koreografov, ki so delali za Stuttgarski balet: Williama Forsytha, Jirija Kyliana, Uweja Scholza, Pine Bausch, Christiana Spucka …  – postanem čustven, ko govorim o tem – in takrat, ko je vodila balet Marcia Haydee, je bilo znano, da ti bodo v šestih mesecih ponudili vodenje baletne skupine, če prideš do pozicije hišnega koreografa. In zares, poklicali so me z Dunaja. In veste, ko pokliče Dunaj in ste stari 32 in ti ponudijo vodenje baleta, rečeš seveda, ja, čeprav o tem nimaš pojma. V Stuttgartu sem ostal do konca pogodbe, plesal in koreografiral, potem pa sem leta 1995 prevzel dunajski balet in nehal plesati. Star sem bil 34, bil sem v najboljši formi. Ampak vedel sem, da ne morem delati obojega. V dunajskem baletu je bilo takrat 96 plesalcev! Deset let sem bil na tej poziciji. Ko sem prevzel vodenje dunajskega baleta, so rekli, da se začenja era Renata Zanelle. In ko to rečejo, veš, da bo enkrat tudi konec. In v času mandata poskušaš konstruktivno graditi naprej na osnovi, ki je že postavljena. Po desetih letih sem odšel, ker sem potreboval spremembo. Ampak še vedno me vodi entuziazem na poziciji umetniškega vodje. To, da delam v ljubljanskem baletu, vidim kot življenjsko darilo. Še vedno razmišljam tudi kot plesalec, kajti nimam travm, da sem premalo plesal ali da bi se mi kaj slabega dogajalo. Imel sem prelepo plesno kariero, plesal sem dramatične, smešne in romantične vloge, delal sem z odličnimi koreografi, zelo različne stvari, od del Fredericka Ashtona do Johna Neumeierja, Arthurja MacMillana, Jirija Kylana ali Matsa Eka. Tudi zdaj kot umetniški vodja razmišljam v smeri, da naj plesalci plešejo različne vloge, da presenečajo sebe in druge. Hans Van Manen mi je enkrat rekel, da plesalec nikoli ne ve, kako daleč lahko gre, koreograf in umetniški vodja vesta. In to dela moj poklic še vedno zanimiv. Rad berem telesno govorico, to me fascinira. Morda imamo tukaj dramo, ker ne razumem slovenskega jezika, razumem pa telesno govorico. To sem se naučil že kot otrok. Ko sem bil majhen, nisem smel gledati filmov, ker me je oče poslal spat. Jaz pa sem potem znižal zvok na televiziji in gledal filme brez zvoka in preko mimike ugibal o zgodbi.

Vaš slog plesa in koreografskih struktur je zelo sodoben, odprt in dinamičen. Kako pristopate do koreografije? Na enem videu sem videla, da ste si oblekli krilo in kazali gibe. Ste vedno na polno pripravljeni ali je prostor tudi za sugestije plesalcev?

Pas de deux WOLFGANG AMADÉ Renata Zanelle

Vsaka koreografija je svoja zgodba o tem, od kod pride inspiracija. Kot sem vam že povedal, v meni se še vedno nahaja plesalec in rad dam impulze plesalcem. Moje telo sicer ni več mlado. Gre bolj za prenos energije, za nekakšen fizični input. Plesalcem rečem, naj bodo uglašeni z glasbo in koreografijo, ker ne želim videti nekoga, ki nastopa ali igra, ampak želim, da se poistoveti z vlogo. S svojim inputom jim pomagam, da gredo dlje, kot si lahko predstavljajo. Včasih se plesalci obotavljajo in imajo izgovore, zakaj ne gre, takrat poskušam najti način, kako jih poriniti dlje. Včasih jim tudi rečem, da če ne bodo naredili, jih bom tako pritisnil, da bodo naredili prav. In tako lahko pride tudi do trenutkov napetosti. Rad provociram. Ampak vem, do kod lahko pridem z določenim plesalcem in tja hočem priti. Tako pride tudi do takih situacij, kot ste me videli na videu, da oblečem krilo in odplešem. Če delaš svojo profesijo s strastjo, si vedno z njo. Umetnik je vedno umetnik. Tudi ko je doma. Tako kot vi kot novinarka. Ste vedno novinarka. To je z vami ves čas. Pišete, da sprovocirate emocije, da dobite reakcijo. Kot jaz. Gre za to, kako uporabite moje besede. Kako začutite, kaj govorim. Vam je všeč, kar govorim, ali pa se vam ne zdi zanimivo. Jaz pa imam plesalce in glasbo in s tem provociram emocije. Temu rečem čustvena estetika. To moram izvleči iz plesalcev, da lahko na odru izzovejo emocije v gledalcih. To je zelo težko, vendar je izziv moje profesije.

Tudi sama sem baletna plesalka, upokojena in zdaj delam tudi druge stvari, ki me zanimajo, med drugim tudi novinarske, tako da originalno ne izhajam iz novinarstva.

Ah, potem razumete, kaj vam govorim.

Ja, seveda. Še nekaj me zanima. Sodelujete tudi s skupino Ich bin O.K. Dance Company (Kulturno in izobraževalno društvo invalidov in neinvalidov).

Ja. Skupina se je začela ukvarjati s plesom, ko smo začeli sodelovati. Že v Nemčiji sem delal z gluhimi, in ko sem odšel na Dunaj, sem želel nadaljevati s procesom izobraževanja, sodelovanja in komunikacije z ljudmi s posebnimi potrebami. To so ljudje različnih hendikepov, od rojstva ali zaradi kakšnih nesreč. Komunikacija z njimi je zelo težavna, ampak po drugi strani zelo realna. Ich bin O.K. Dance Company sem pripeljal tudi na oder dunajske opere, kjer so nastopali skupaj s plesalci dunajskega baleta. Imamo tudi platformo. Ampak ne bi rad preveč povedal, ker bom to predstavil v programu. Vsako leto naredim simpozij, ki se imenuje Endless Dance (Neskončni ples), kamor pridejo ljudje iz vse Evrope, s katerimi imamo diskusije o delu z ljudmi s posebnimi potrebami. Trenutno delam z osebo z Downovim sindromom v koreografskem centru glasbene šole v St. Pöltnu, povezujemo se tudi z Ich bin O.K. Dance Company. Kot plesalec in koreograf sodelujem tudi s plesno skupino Dagipoli v Grčiji, ki jo vodi Giorgio Christakis. On je v otroštvu prebolel otroško paralizo in je zdaj invalid. So zelo aktivna skupina. Trenutno protestirajo proti grški vladi, ki finančno ne podpira delovanja ljudi s posebnimi potrebami. Delo tam je prostovoljno, ker nimajo nobenega vira financiranja, samo donacije. Enkrat na leto naredimo predstavo in potem gostujemo. Prišli bomo tudi v Ljubljano.