Profesionalizacija poklica baletnega učitelja

Ob izhodiščni točki, da se naredi profil učitelja v baletnem izobraževanju, se je pojavilo osnovno vprašanje, kdo je učitelj v baletu. Z institucionalizacijo baletnega šolanja je odgovor jasen – baletni učitelj je oseba, ki vodi pouk. Pri neformalnem izobraževanju pa je od samega začetka baleta v proces izobraževanja vključenih več poklicnih profilov. Zaradi nedeljivosti procesa izobraževanja in procesa umetnikovega ustvarjanja se bo pričujoči tekst v pregledu (predvesem družbenega) razvoja baleta osredotočal tako na koreografe kot na učitelje baleta, da bi pridobili sliko poklica baletnega učitelja. Današnji čas na prvi pogled omogoča razliko v vlogi med učiteljem in ustvarjalcem (koreografom), v praksi pa sta ta dva profila prepletena.

Balet je produkt zahodne civilizacije, katerega nastanek sovpada s pojavom modernizacije v 14. stoletju. V baletni literaturi ne najdemo veliko raziskav o vlogi baletnih učiteljev. Pisni viri se osredotočajo na zapise koreografij, metodologije klasičnega baleta, starinskih plesov, karakternih plesov, baletnih kritik, biografij in esejev. Tako v pedagoški literaturi o vlogi učitelja največ izvemo iz literature, ki govori o plesu v širšem pomenu besede. Baletnih strokovnjakov, ki izstopajo iz življenja baletnih plesalcev, je tako v svetovni kot tudi v slovenski družbi relativno malo. Odločanje o baletu in njegovem poučevanju je velikokrat prepuščeno institucijam, ki ne poznajo bistva poklica, posredno pa vendarle učinkovito določajo položaj baletnega učitelja v družbi. Osnovni izziv obravnavanega problema predstavlja na eni strani nedorečena opredelitev baletnega učitelja, na drugi strani pa izrazita težnja baletnih učiteljev po uveljavitvi svojega poklica.

Začetke poučevanja baleta spremljamo iz zapisov renesančnih plesnih učiteljev, menihov in iz analize zgodovinskih dogodkov. Zapisi nam ponujajo informacije o plesnih oziroma baletnih učiteljih, koreografih, šele kasneje tudi o poklicnih baletnih plesalcih. Del vzgoje in izobraževanja takratne družbe je bilo tudi obvezno učenje različnih plesov, ki so bili dokaj zahtevni in je bilo potrebno daljše urjenje pod vodstvom plesnega učitelja. Pojavili so se tudi prvi traktati z navodili in pravili tedanjih plesov. Na ta način je takoj od začetka nastajala tudi plesna šola, ki je imela velik vpliv na nastanek in razvoj poučevanja baleta kot bodočega profesionalnega poklica.

Prvi učitelji plesa so bili tudi prvi koreografi. Podobno kot skladatelji so izhajali iz ljudskega ustvarjanja in k temu dodajali svoje plese. Prizadevali so si, da poimenujejo gibe, omejijo prostor in plešejo ob glasbeni spremljavi. Ustvarili so odnos giba in ritma plesa, utrdili povezanost počasnega in hitrega plesa. Tako ob koncu 15. stoletja že zasledimo povsod na dvorih koreografe – učitelje. Poleg obveznosti, da poučujejo ples, so morali pripravljati praznične predstave. Skupaj z dvorjani – amaterji, ki so včasih dosegali visoko izvedbeno natančnost, so obstajali tudi poklicni plesalci. Tukaj že opazimo splošni družbeni trend po specializaciji, racionalizaciji plesa v smislu plesne specializacije, ki se lahko doseže samo z dolgoletno metodično vadbo (šolanjem) in vnaprej danimi natančnimi pravili, ki so od samega začetka temeljila na glasbenih dognanjih. Plesni učitelji so se v praksi specializirali tako, da so ustvarjali svoje teorije takoj za glasbeniki. Prizadevali so si, da filozofsko osmislijo svojo umetnost. Med najpomembnejšimi plesnimi teoretiki tiste dobe je bil pater Thoinot Arbeau (1519–1596).

Premik v razvoju baleta kot profesije je bila ustanovitev Akademije plesa v Parizu leta 1661. Ustanovitev akademije je prinesla baletni umetnosti dolgoročne koristi. Akademiki oziroma učitelji baleta so prečistili baletni besednjak, dali vsakemu koraku svoje ime in natančno določili, kako naj ga plesalci izvajajo. Pomembno je bilo tudi to, da je moral vsak, ki je hotel poučevati ples, opraviti izpit pri akademiji (Otrin, 1998). Od takrat naprej balet zagotovo prestopa prag umetnosti (ne več samo družabnosti) in po besedah Neubauerja (1997) postane umetniško dojeta podoba realnosti, prenesena v svet umetnosti. Torej sinteza realne materialnosti in duhovnosti, v kateri mora hoditi telesna izobrazba z roko v roki z duhovno. Dokončno oblikovanje plesne tehnike, strukturnih form in plesa kot znanosti je postopoma (v okvirjih različnih gledaliških smeri) pripeljalo do umetnosti »geometričnega« skladja izvajalcev, ki so podajali formalno plat glasbe. Specifičnost baletnega poučevanja se kaže tudi v terminologiji, ki je nastala že zelo zgodaj in se je nespremenjena obdržala do današnjih dni.

V bogati razvejanosti evropskega baletnega izobraževanja je nastajalo veliko šol, ki so negovale različne baletne sloge, naloga baletnega učitelja pa je bila in je, da se metode določenega sloga dosledno upoštevajo pri poučevanju baleta.

V sodobnem času poučevanje baleta doživlja ekspanzijo v vse dele sveta in posledično v ospredje postavlja problem izobrazbe plesalcev, ki poučujejo balet. Tudi pri nas so še do nedavnega poučevali baletni plesalci, sicer z bogatimi plesnimi izkušnjami, toda brez ustrezne pedagoške izobrazbe, ki bi omogočila, da poklic baletnega učitelja uvrstimo v profesionalne poklice. To je tudi eden od razlogov, da družbeno in poklicno položaj baletnih učiteljev ni zadovoljiv glede na njegovo težavnost in zahtevnost. Povsod po svetu imajo baletni učitelji opraviti z birokratskimi uradniki, ki ne poznajo narave in zahtev baletnega poklica, nenehno se borijo za boljše pogoje dela in spodobno plačilo. Splošno strokovno mnenje namreč je, da so visoko vrednoteni tisti poklici, ki se za svojo umetelnost lahko zahvalijo dolgoletnemu izobraževanju, kar naj bi veljalo tudi za baletne učitelje. Znanje, ki ga imajo v posesti, zanje niso zgolj informacije, ampak na sistematični teoriji zasnovane poti baletnega izobraževanja. Če na kratko strnemo, baletni učitelj naj bi obvladal potrebno količino teoretičnega in praktičnega znanja, da bi delo lahko opravljali profesionalno. Sklop teoretičnega znanja, ki je temelj vsake profesije, je ločnica med profesijo in poklici. Ob znanju moramo poudariti, da ni čisto upravičeno poudarjanje altruizma baletnega učitelja nasproti t. i. egoizmu. Trditev lahko ilustriramo na primeru poslovnih ljudi v smislu posamične, celo osebne motivacije, ki pripelje podjetje do uspeha. Na ta način razumljena vloga učitelja je predvsem del vrednostno-normativne strukture profesije – v drugih profesijah je to odnos posamičnih vlog (zdravnik – pacient, odvetnik − stranka); nekje ta odnos ni individualiziran (znanstvenik − družba), pri baletu pa je to odnos učitelj in učenec. V tradicionalnem poučevanju se poudarja, da učitelj dela v interesu učenca in skupnosti, ne v lastnem interesu. V odnosu do učenca prevladuje načelo univerzalizma – vsem enako, do vsakega enako. V praksi (vsaj slovenski) je splošno veljavno pričakovanje, da baletni učitelj poleg strokovnega in metodičnega vodenja pouka in doseganja zadanih ciljev iz učnega načrta poskrbi tudi za t. i. družbeno plat promoviranja baleta – to so letne, praznične, priložnostne produkcije, kjer se mora baletni učitelj spopasti ne samo s koreografijo, ampak tudi s kostumografijo, scenografijo in glasbeno izbiro. Družba torej pričakuje od baletnega učitelja zgolj zgoraj navedeni altruizem in vsakokratno oglašanje baletnih učiteljev, da je treba dane naloge ustrezno ovrednotiti, pri čemer naletijo na nerazumevanje ustreznih institucij oziroma organov, ki odločajo o vsebinah, ki so specifične za balet. Ob navedenem obstaja pomembna vez med dvema tipoma vrednot (ki je izrazito pomembna za baletne učitelje) – odnosa zunanjih in notranjih nagrad. Velja pravilo, čim bolj so vrednote višje, tem večje je notranje zadovoljstvo od zunanjih priznanj. Prav tako je, če se vrednote uvrščajo višje, poudarek na vdanosti poklicu večji in na ta način povzdvigne celotni poklic. Omenjeno pravilo je prepoznavano v delu baletnih učiteljev – saj je razumljivo, da se morajo osebni interesi (če sploh lahko uporabimo ta pojem) močno potegniti v ozadje in se predajati svojemu (po)klicu in upoštevati (velikokrat) nenapisana pravila s strani družbe oziroma institucij.

Zato je treba premisliti naslednje. Današnji čas zaznamuje baletnega učitelja, tako kot mnoge druge poklice, z borbo za priznanje poklica kot visoko specializirane profesije. Strogo razločevanje med poklicem in profesijo ni mogoče, četudi se v enem izmed prvih sistematičnih in empiričnih raziskovanj poudarja, da pojem profesije nekaj predstavlja. Baletni učitelji so v praksi pokazali visok profesionalni nivo, ki je razviden iz uresničenih ciljev baletnega izobraževanja, morajo pa še prehoditi dolgo pot do priznanja s strani institucij, ki krojijo njihovo usodo.