Premiera baletnega diptiha Svatba in Posvetitev pomladi v SNG Maribor

Nova premiera v SNG Maribor je predstavila dva glasbena dela Stravinskega, dva obreda v koreografiji Edwarda Cluga in atmosferi muhaste pomladi.

Svatba je bila na odru SNG uprizorjena prvič, Posvetitev pomladi pa je bila uprizorjena že leta 2012. Kljub temu da koreografiji nista novi, je mariborski ansambel enodejanki vdihnil novo življenje in koreografiji nista izgledali za časom.

Svatba predstavlja morda najbolj folklorno delo Stravinskega, saj vsebuje petje odlomkov svatovskih besedil iz ruralnih pokrajin Rusije. V koreografiji Bronislave Nižinske je balet predstavljal predvsem ritualnost poroke in arhitekturno težo prehoda v zakonski status, kjer mladoporočenca sledita togim vzorcem in sta večinoma opazovalca silnic tradicije. V Clugovi interpretaciji lahko najdemo malce več svobode in individualnosti v njunem plesnem izrazu, ki sta ga utelesila Monja Obrul in Tamas Darai. V obrednost je našel pot tudi kanček humorja (mogoče malce preveč poudarjen proti koncu baleta) v obliki lažne neveste, ki jo je izvedel nenadomestljivi Sytze Jan Luske. Tudi starša neveste in ženina (Evgenija Koškina in Sergiu Moga) sta dala obredu topel podton in plesno slogovno kvaliteto.

V baletu Bronislave Nižinske individualen izraz in odnos do dogajanja nista izpostavljena toliko kot kolektivizem in arhitekturna gravitacija rituala, Clugova postavitev pa teži h karakterizaciji in konsenzualni humanizaciji obreda. S tem mislim na vedrejši vidik poroke, ki sicer sledi pravilom, ampak v izvedbi ansambla izgleda bolj kot sodobna konsenzualna poroka, kljub primesi strahu pred neznanim v nadaljnjem življenju mladoporočencev. Balet se konča, ko ženin in nevesta ostaneta sama na odru, iz lesenih zidov pa se odprejo okenca, skozi katera svati kukajo v njun trenutek spoznavanja drug drugega.

Posvetitev pomladi, mogoče najbolj znano glasbeno delo Stravinskega, je mračnejša stran obreda prehoda, vzpostavlja skupino ljudi v liminalnem prostoru, v katerem se določi žrtev, ki bo nase prevzela težo obreda. Pina Bausch je v svojo znano uprizoritev vtkala element zemlje, Clug pa je za prehod uporabil vodo, oba sta elementa, ki lahko ponazarjata življenje ali smrt. Izbrana žrtev je bila izbrušena in sublimna Evgenija Koškina. Clug je ohranil težo obrednosti v mehanskosti svoje gibalne poetike in ni izključil prvinskosti nagona po samoohranitvi v procesu izbiranja žrtve. Ansambel je izvedel koreografijo navajeno, vendar angažirano.

Tako v Svatbi kot Posvetitvi je Clug ohranil odmeve prvotnih koreografov Nižinskih (Bronislave in Vaclava) v gestah in pozah plesalcev, minimalističen način gibanja pa je našel podporo tako v glasbi kot kostumografiji (Leo Kulaš). Clugov hladen koreografski minimalizem deluje privlačno v kontrastu s koloritno nasičeno glasbo Stravinskega. Pomlajeni mariborski ansambel je zelo dobro poosebil Clugov koreografski slog v obeh delih večera, solista v Svatbi sta sicer delovala še malce neizkušeno v tem slogu, vendar to ni motilo, temveč je pravzaprav še izpostavilo pomen neveste in ženina kot človeka v prehodnem življenjskem obdobju.

Oba baleta, ki ju je za svojo stvaritev izbral Clug, sta kljub določenosti vsebine tematsko odprta. Prvi je prikazal toplejšo, bolj folklorno stran tako glasbe kot plesa, drugi pa je prikazal odtujeno, a obenem meseno in prvinsko interpretacijo glasbe. Temo baletnega večera lahko interpretiramo s pomočjo antropoloških terminov liminalnosti in obreda prehoda, ki ju je vpeljal Arnold van Gennep. Obred prehoda ali iniciacija v nadaljnjo fazo življenja spremlja obdobje liminalnosti (stati pred pragom), ko so protagonisti v tranziciji med preteklostjo in prihodnostjo. V Svatbi sta mlada človeka pred naslednjo fazo življenja, v Posvetitvi pomladi pa je ena oseba žrtvovana za dobro drugih. Koncepta sta aktualna v vseh skupnostih od predmodernih do današnjih. Kdo je v prehodu, kdo ali koga se žrtvuje za dobro drugih? Mogoče smo tudi mi kot družba ujeti v liminalnost med eno in drugo fazo življenja in ne vemo vedno, ali samo prehajamo v naslednjo fazo ali pa smo žrtvovani za dobro nekoga ali nečesa. Obdobje prehoda prinaša določene krče, ko staro odhaja, novo in neznano pa šele prihaja. Oba baleta sta v svoji simboliki nenavadno aktualna v današnjem času, ko se simbolno poslavljamo od nekega obdobja, ki ga ni več, ne vemo pa, kaj prihaja. Liminalnost današnjega dne dela družbo ranljivo in izpostavljeno kot mladoporočenca v Svatbi. Ali smo v Svatbi ali v Posvetitvi pomladi, ali prehajamo ali pa bomo žrtvovani? Kako se obnašati pred pragom novega obdobja, kako se ne razčlovečiti ob ujetosti v kolesje sveta, v dogodkih, ki jih ne moremo neposredno nadzirati ali pripomoči k rešitvi problemov? Mogoče s plesom in dvomom, s plesom življenja in preizpraševanjem na videz znanih pojmov. Vsak koreograf nudi svoj pogled na svet in mikrokozmos izbrane teme, svoje videnje. Noben koreograf ne more ponuditi rešitve uganke življenja, niti se ne pretvarja, da jo lahko, saj jo vsak človek razrešuje po svoje.