Mikrokozmosi življenja
Kot drugo premiero v sezoni 2022/2023 je mariborski baletni ansambel izvedel dela treh koreografov, dveh domačih (Gaja Žmavca in Edwarda Cluga) in enega tujega (Johana Ingerja). Vsa tri dela izpostavljajo mikrokozmos življenja, od mistike in mitologije do vprašanj, ki se dotikajo sodobnega sveta, notranjega sveta posameznika in njegovega razmerja do sebe in drugih. Dela so kratka, v zgoščeni formi tkejo te človeške svetove, bolj ali manj intenzivno in tudi dorečeno naslavljajo izbrane teme.
Myth Gaja Žmavca je prvo in najkrajše delo, ki črpa iz mitologije in prabitij. Z organskimi in »nečloveškimi« gibi se zdi, kot da izpostavlja zametke človeškega, nekaj, kar še nima prave oblike današnjega človeka in tako tudi ne koordiniranih telesnih gibov. Znotraj tega kozmosa so množice bitij – plesalke z razpuščenimi lasmi, oblečene v drese kožne barve, ki jih zapeljuje in jim diktira življenje v črno oblečen vodja, nekakšno višje razvito bitje od ostalih ali morda vodja svojega plemena. Bitja delujejo spolno nedoločna (kar je moč zaznati v vseh treh delih, kot bomo videli pozneje) v pojavnosti in v gibalnem materialu ter prostorsko razpršena v nesistematičnih oblikah, kar namenoma učinkuje kaotično, primerno prabitjem. Kakor so nekateri koreografski vzorci zanimivi, prostorsko razgibani in izvedbeno prepričljivi, pa je vsebinska zasnova precej medla. V sklopu celotne točke je težko razbrati globlji vsebinski namen od zgolj predstavitve teh prabitij. Tako skozi delo zgolj opazujemo gibalne in strukturne potenciale, ki pa se ne razvijejo in ne prestopijo lastnih pomenskih omejitev.
Drugo delo, Rain Dogs, je nekaj povsem drugega. Močno, z raskavo glasbo kultnega Toma Waitsa in njegovimi bivanjsko surovimi, iskrenimi besedili zaznamovano delo je premišljeno zastavljeno tako vsebinsko kot v svojem odrskem izrazu. Rain Dogs namreč ne moremo gledati zgolj kot plesno delo, saj v fokusu ni le plesni izraz, pač pa predstava smelo vstopa v polje gledališkosti, se s tem poigrava in učinkovito združuje s plesom. Z v ozadje nameščenim objektom, sestavljenem iz starih gramofonov, ki preko glasbe vzpostavlja in podpira vzdušje Amerike šestdesetih let prejšnjega stoletja, se med plesalci širi občutek samote, oddaljenosti, pomanjkanje medosebnih odnosov (kljub vztrajanju pri njih) in nenazadnje tudi identitete. V vsa ta občutja namreč plesalci vstopajo ne samo preko plesa, ki z gibalnim materialom že sam po sebi daje občutek utesnjenosti, temveč z dejanji med plesom in onkraj njega. vmes in onkraj plesa. Delo, v katerem ne manjka pomenljivih detajlov (bel pes se pojavi sredi odra in ga zmoči dež, plesalci oblečejo ženska oblačila in plesalke moška oblačila), sproža različne pomenske asociacije, ki naplastijo občutke negotovosti. A Rain Dogs je kljub mračni atmosferi duhovito in inteligentno delo, ki pušča odprte medprostore kontradikcije in bivanjske ter identitetne zmede, da jih lahko gledalci poljubno zapolnimo.
Zadnje delo Aperture Edwarda Cluga je nastalo leta 2019 za Nizozemsko plesno gledališče. Aperture (v prevodu kukalo) raziskuje posameznika in njegovo identiteto ter odnosnost med posamezniki. Kot v Myth je tudi tu vprašanje identitete na prvi pogled zavito v identične kostume, ki jih nosijo tako plesalke kot plesalci. Poigravanje s kostumi, oblačenje čez glavo, poseganje v hlačke in vlečenje le-teh, slačenje nekaterih delov kostuma, vse to izpostavlja stisko in ranljivost posameznika, ki pa vseeno poskuša vstopati v odnose z drugimi. Tako odnos s sabo kakor odnos z drugim se v predstavi Aperture razpira skozi deljenje teh intimnih trenutkov in v iskanju meja razgaljanja intime. V dvojnosti pogleda, tako na odru med sabo in v odnosu do gledalcev, je ranljivost intime še toliko bolj prezentna. Delo je sicer korektno postavljeno, čeprav glede na občutljivo temo nekoliko hladno in morda preveč površinsko.
Glavno gonilo predstave so odlični plesalci mariborskega baleta, ki izražajo zrelost sodobnega plesnega izraza in so prepričljivi tako v gibu kot izražanju občutkov. In seveda, vprašanje identitete, ki je nekakšna rdeča nit vseh treh delov, je danes še kako pomembno vprašanje in ga je treba naslavljati, tudi v sferi umetnosti. Tako so Myth, Rain Dogs in Aperture, kljub nekaterim dramaturškim pomanjkljivostim, dobra izhodišča za prevpraševanje dane problematike.
