Po nekaj letih je bil v Ljubljani ponovno uprizorjen balet Giselle na glasbo Adolpha Adama, tokrat na velikem odru Cankarjevega doma. Zakaj spet Giselle, ko pa še ni preteklo toliko časa od zadnje postavitve? Tokratna verzija je malo bolj tradicionalna, saj se je koreograf José Carlos Martínez (ki je danes tudi vodja pariškega baleta) izognil večini neposrečenih eksperimentov prejšnje uprizoritve in tako prinesel na oder čisti klasični balet s francoskim pridihom. Kvalitetno klasiko danes redko vidimo ne samo v slovenskih, ampak tudi v drugih manjših ansamblih.
Scena in kostumi, ki jih je oblikoval Iñaki Cobos, poudarjajo klasičen značaj predstave ter s premišljeno uporabo barvne lestvice dopolnjujejo klasično celoto in francoski značaj koreografije.
Ansambel in protagonisti so večinoma dovolj suvereno izpolnili zahteve klasičnega baleta. Giselle v interpretaciji Marin Ino je dala od sebe vse in še več, dodala je poetiko in veliko razumevanje smisla vloge, ki jo je ne samo odigrala in odplesala, pač pa je bila utelešenje Giselle tako v fizičnem svetu kot tudi v vilinskem gozdu. Glede na njeno Giselle izpred nekaj let se je sedaj pri Ino videlo, kako bolje razume in inteligentno oblikuje svojo vlogo, pa tudi stopala je izboljšala. Nasprotno od Ino, Filippo Jorio, plesalec, ki ima vse fizične kvalitete Albrechta, še ni razkril svojega polnega potenciala, ni se še udomačil v svoji vlogi. Na trenutke se je zdelo, kot da se bori z nekaterimi tehničnimi in igralskimi elementi. Nekatere značilnosti Albrechtovega značaja, kot je na primer njegov plemiški izvor, ki ga sicer poskuša skriti v plesu, a mora prodirati skozi njegove geste, tudi še niso prišle do izraza.
Kmečki duet sta odplesala mlada Nina Kramberger in Filip Jurič mladostno, čeprav na začetku malce neusklajeno, a kljub temu lepo. Nina Kramberger je obetavna mlada plesalka, ki napreduje iz leta v leto, zaželeno pa bi bilo, da bi razvila nekaj več sproščenosti in poetike zgornjega dela telesa. Filip Jurič je bil od časa do časa malce nepazljiv, mogoče od utrujenosti prejšnjega večera, ko je plesal Albrechta, kar se je nekoliko poznalo v njegovi odrski prezenci, saj je na trenutke bolj spominjal na plemiča kot na kmeta. Tjaša Kmetec je dodala karakterni vlogi Bathilde nekaj svoje značilne gracioznosti in estetike gibanja glave in rok. Chie Kato se je ponovno predstavila kot kraljica vil v drugem dejanju, in tako kot pri Ino, je bila tudi njena interpretacija tokrat še boljša kot pred leti, pa tudi (kot vedno) tehnično zelo stabilna. Myrtho običajno plešejo visoke balerine, vendar je nizka Kato primer tega, kako sta včasih odrska prezenca in dobra tehnika pomembnejši od naravnih predispozicij plesalca. V drugem dejanju sta poleg glavnih akterjev izstopali Emilie Gallerani Tassinari in Tasja Šarler kot vili Moyna in Zulma. Težko je reči, katera je bila boljša, obe sta bili enkratno eterični in poduhovljeni, ravno tako dobro pa tudi tehnično podkovani.
V obeh dejanjih je bil ansambel kos svojim nalogam ter je lepo odplesal in odigral skupinske prizore baleta.
Kdor dobro pozna balet, je lahko opazil utrujenost plesalcev, saj so se zgodile nekatere napake, ki se sicer ne dogajajo, ko imajo plesalci čas za počitek in regeneracijo, premiera pa se je zgodila zelo kmalu po obdobju Hrestačev.
Enako postavitev Giselle istega koreografa sem si ogledala prejšnjo sezono v Hrvaškem narodnem gledališču Zagreb z njihovim ansamblom, ki je nesporno kakovosten in ima nekatere izjemne soliste, moram pa reči, da številčno manjši ljubljanski balet ni zaostajal za Zagrebom, ena od solistk pa je celo presegla videno v hrvaški prestolnici.
Kljub majhnim pomanjkljivostim je tokratna Giselle dobrodošel doprinos ansamblu in potrditev, da si gledalci želijo videti klasični balet v Ljubljani, saj je bila Gallusova dvorana polna in razprodana, dogajali pa so se tudi spontani aplavzi.
