Ob medijski razglasitvi, da je dr. Henrik Neubauer letošnji nagrajenec Prešernove nagrade za življenjsko delo, nas je veliko baletnikov novico doživelo kot lastno priznanje – saj smo del njegovega življenja, dela in ustvarjanja. Tudi njegova reakcija je bila podobna. Zahvalil se je za naš predlog in dodal: »Brez vas nagrade ne bi dobil.« Resnično lepo in pozorno. S to gesto nas je dodatno združil, pa četudi se medsebojno vsi ne poznamo, saj pripadamo različnim obdobjem sodelovanja z njim.
V slovenskih baletnih krogih in širše dr. Henrika Neubauerja ni treba posebej predstavljati, saj so se vse generacije tistih, ki so v stiku z baletom, vsaj enkrat srečale z njegovim delom. Ves doprinos, ki ga je prispeval dr. Neubauer k razvoju baleta, je težko strniti v nekaj stavkih, zato bom v pričujočem razmišljanju ujela samo tisto, kar je name pustilo vtis ob njegovem delu v Mariboru – delčke njegove koreografije, misli in ugotovitve iz njegovih strokovnih del, njegove pesmi in predvsem o Henriku kot človeku. Bolj kompleksno slikanje njegovega življenja in dela pa je prepuščeno drugim strokovnjakom, ki javnost seznanjajo s Prešernovim nagrajencem za življenjsko delo.
Mnenje, da smo baletni plesalci ena velika družina, se je s tranzicijo in globalizacijo družbe razrahljalo. Postali smo velika svetovna skupina, kjer se plesalci za kratek čas zadržujejo v določenih ansamblih, nakar jih pot pelje naprej v druga okolja in je relativno malo tistih, ki dalj časa ustvarjajo v eni kulturni sredini. Dr. Neubauer sodi v čas, ko je bila tradicija v ospredju in jo je s svojim delom in družbeno angažiranostjo tudi ustvarjal. Pa ne samo v baletu. Deloval je širše, izven baletnega področja in ga zato lahko upravičeno opredelimo kot vsestranskega umetnika, intelektualca in organizatorja. Kot stanovskega kolega smo ga plesalci različno doživljali, kar ni nič presenetljivega – umetnost tako in tako pušča dovolj prostora za osebna doživetja, čustva, zaključke in izkušnje. Zato pričujoči tekst odraža osebno videnje človeka, ki sem ga spoznala v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, po prihodu v Maribor. Postavljal je Prokofjevo Romeo in Julijo, ki je bila premierno izvedena leto ali dve prej v Ljubljani. V mariborski postavitvi je Romea plesal Janez Mejač, Julijo avtorica teksta, Olja Ilić, Mercutia Edi Dežman, Benvolia Drago Jazbec, Tibalda Albert Likavec, Parisa Janez Sinič, Capuletove Branka in Viktor Verdnik, prijatelje Mladen Atanasovski in Emil Kos, dojiljo pa Štefka Muller[PB1] . Z razlogom sem navedla celotno zasedbo, da jih ohranimo pred pozabo – bili smo mali ansambel, med nami je bilo starostne razlike več kot dvajset let, imeli smo različna znanja s področja baleta, bili pa smo, če se malo poetsko izrazim, luč mariborske baletne umetnosti. Občinstvo je bilo hvaležno za vsako predstavo, ki je bila uprizorjena na mariborskem odru, in smo skupaj z njimi ustvarjali baletni utrip našega mesta. Dr. Neubauer je izkoristil našo zagnanost, »neusmiljeno« natančno postavil koreografijo in šele na zadnjih vajah pred premiero je dovolil, da izidemo iz okvirja gole tehnike in interpretiramo like, ki so nam bili zaupani. To je bil njegov pristop k delu. Enako se je dogajalo pri Ravelovem Boleru, ki ga je postavil čez desetletje. Organizirano, izhajajoč iz partiture, je osmislil dramaturški potek, ki se je organsko stapljal z glasbeno podlago in barvo različnih instrumentov, ki se zapovrstjo zvrstijo, da bi se v finalu zlili v močne in zasičene zvoke celotnega orkestra. Tej razlagi smo plesalci sledili in v abstraktno akademske gibe baleta vnesli doživljanje Ravelove glasbe. Občutek, da se gibi »vlečejo« iz not, je neprecenljiva izkušnja za plesalce in posledično tudi za gledalce, ki jim je nastop namenjen. Z ozirom, da ima dr. Neubauer svoje koreografije zabeležene v baletni pisavi – kinetografiji, bi bilo zelo smotrno, da se njegov Bolero uvrsti na repertoar baletnih ansamblov. Skratka, Neubauer sodi med koreografe, ki ne izbirajo glasbe na slepo ali zaradi osebnega nagnjenja, temveč iščejo notranjo povezavo med izbrano glasbo in koreografijo, ki jo razvijajo iz glasbene partiture. Zato lahko vidimo te povezave le, če poznamo obe umetnosti – glasbo in balet.
Izrazito natančnost in metodičnost je kazal tudi v pedagoškem delu. (Za ilustracijo, kratka anekdota. Bil je povabljen, da za produkcijo baletne šole naredi koreografijo Prodajalna lutk na glasbo Bayerja. Potoval je vsak dan na relaciji Ljubljana–Maribor–Ljubljana. Enkrat je imel vlak precejšnjo zamudo in smo ga čakali, ne več kot deset minut. Ob prihodu se je opravičil, sam sebi očital, da ni šel z vlakom, ki je peljal nekaj ur prej. Med celo vajo, v vsakem predahu, je sebi naglas očital neodgovorno ravnanje. Iskreno je trpel, nam zamuda ni predstavljala nobenih preglavic, smo se pa učitelji ob njegovi samokritiki poučili, kaj je natančnost in odgovornost.) Natančnost in odgovornost je prenesel tudi na učenke in učence, kajti posebnost koreografije je bila, da se je izključno naslanjala na tehnične zmožnosti različnih starostnih skupin otrok (ni dovolil neizdelanih gibov), zato je s takim pristopom dosegel čistost plesne izvedbe.
Neubauerjev prispevek strokovnih publikacij za izobraževanje baletnih učencev, študentov različnih študijskih smeri in laičnih bralcev je neprecenljiv. Obsežna publikacija Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji v dveh delih predstavlja pisni temelj zgodovine slovenskega baleta. Brez nje bi informacije o našem baletu ostale sporadično zabeležene v virih, ki primarno ne obravnavajo baleta in njegovega razvoja na Slovenskem. Knjige Gib skozi stoletja, Ples skozi stoletja, Svet odrske igre se berejo kot zanimivo čtivo, ki temelji na dejstvih in dognanjih stroke, in bralcu ponujajo dragocene informacije o plesu. V kratki brošuri Razmišljanja o položaju baletne umetnosti v svetu in pri nas se avtorjeva razmišljanja osredotočajo na perspektivo poklicnih ansamblov v Ljubljani in Mariboru ter na problematiko občasnih gostov v slovenskih baletnih ansamblih. Ugotavlja, da lahko glede na pretekle dosežke gledamo na današnji položaj baleta pri nas z nekoliko drugačnimi očmi. Neubauer vidi nalogo repertoarne politike v organizaciji baletnih predstav v rednih presledkih dva do trikrat na teden. Poudarja potrebo po oblikovanju železnega repertoarja uspelih uprizoritev preteklih let. Da bi ohranil kompaktnost ansamblov se s pozitivno skupinsko dinamiko in občutkom za pripadnost slovenskemu kulturnemu prostoru približuje Adornovemu mnenju, ki kritizira operne ansamble, ki delajo po principih stagione teatrov, kjer se izgublja izoblikovanost, uigranost in zanesljivost nacionalnih gledališč na račun gostujočih velikih (včasih vprašljivih) umetniških imen. Veliko število zunanjih plesalcev pomeni tudi večjo fluktuacijo, saj ti prihajajo in odhajajo, zato je manjša možnost za vzpostavitev homogenega ansambla, ki naj bi bil dorasel vsem nalogam. Nadalje Neubauer vidi možnost popularizacije baleta v natečajih za slovenske baletne scenarije in slovensko baletno glasbo ter uvedbo komornega oziroma eksperimentalnega studia. Prav tako opozarja na nalogo vzgojno-izobraževalnega sistema. Ta naj bi zaobjel načrtno pošolsko vzgojo plesalcev z učenjem duetnega plesa, izdajanje občasne strokovne revije, podiplomsko vzgojo koreografov in pedagogov, ustvarjalno in vzgojno baletno kritiko in poseben zdravstveni nadzor plesalcev.
Odnos do življenja je dr. Neubauer izrazil tudi skozi pesniške verze. Pesmi Jutranjice so nastale 2003. leta in odražajo neskončno lepoto življenja, ki v zrelih letih dobijo še dodano vrednost – vsakdanje zavedanje sreče. Zato je naslov Kocka sreče. Za ilustracijo Henrika, ki ga malo manj poznamo:
Zamaknjen sem se ozrl
in videl več kot kdaj prej.
Zakaj se oziram,
tudi brez tega mi je lepo.
Lepo kot vedno, ko v mislih gledam nazaj,
na svet in svoje življenje.
In ob zaključku, osebna zahvala za prijateljstvo, pomoč in sodelovanje. Vedno ga naslovim Spoštovani in dragi dr. Neubauer! Njegovi odgovori so vedno podpisani samo z – Lep pozdrav, Henrik. Torej, sporočilo – jemlji me kot človeka, kot si ti in mi vsi.