Smrt v Benetkah, premiera nove baletne predstave Valentine Turcu v SNG Maribor, 9. november 2018
Da je osamljenost občutek, ki tudi v sedanjosti pušča močne odtise kljub hiperrealnemu mreženju, objavljanju vseh vrst komentarjev in brezhibnih selfijev, ali morda ravno zato, je ključno sporočilo novega koreografskega dela Smrt v Benetkah Valentine Turcu (premierno uprizorjenega 9. 11. 2018 v Mariboru, zapis je nastal 22. 1. 2019 po ogledu v Ljubljani). Nastalo je po kultnem istoimenskem romanu Thomasa Manna. Skozi lik ostarelega književnika Aschenbacha, ki ga odigra in odpleše Anton Bogov, trpečega zaradi neznosnega občutka izgube pisateljskega navdiha in, kot v zgodbi odkrijemo mnogo pozneje, tudi zaradi homoerotičnih nagnjenj, ki ga preganjajo in potiskajo v še večjo stisko, se razpre svet umetnika, ki počasi kloni pod težo vsakdanjosti. Zdi se, kot da Aschenbachu navidezni paralelni svet, v katerem deluje, še edini omogoča čustveno zatočišče. Okoli njega se ves čas vrtinči nekakšen drugi jaz, ki ga preganja, opominja, včasih tudi usmerja in pomaga, utelešen v liku Angela Smrti (Sytze Jan Luske). Vzvišena izumetničenost in odmaknjenost od pisatelja je skozi Angela Smrti prignana do viška, isti postopek distance od v sebe potegnjenega Aschenbacha prezentirajo tudi ostali nastopajoči.
Prostor zamejujejo ogromne premične stene (zadnje čase pogost element baletnih, opernih in gledaliških uprizoritev), ki se kot potujitveni element premikajo s pomočjo plesalcev, ki to pogosto izvedejo še s pretirano gesto in potujitvi pristrižejo krila in namen. Uprizoritev izpisuje značilne zamahe koreografskega podpisa Valentine Turcu: prepletanje elementov klasičnega in neoklasičnega baleta z melodramatično gesto kot gledališkim znakom. V njeni koreografski maniri z umeščanjem v prostor ali ustvarjanjem plesnih kompozicij prepoznavamo tri nivoje: tipične gledališke situacije, kjer je v ospredju igra, dele, kjer je ples v funkciji užitka nad lastnim telesom, in klasične baletne principe, npr. vdor domišljijskih bitij. Vse skupaj v formi funkcionira odprto in sveže ter prav gotovo predstavlja možnost zanimivega spoja, vendar napetost med temi elementi vseeno ostaja nekoliko neizkoriščena, tudi ko pridružimo glasbo Gustava Mahlerja. Prav zato je tudi vsebina v uprizoritvi zastavljena nekoliko preveč arbitrarno, razbiranje pomenov pa brez vnaprejšnjega poznavanja vsebine Mannove novele postane nekoliko težavno. V estetsko dovršeni in v podobi filmsko zasnovani predstavi, med drugim tudi z izborom glasbe (kultni film Luchina Viscontija poleg drugih skladateljev uporablja Mahlerja), med večinoma črno-belo likovno podobo razbiramo vsakdanjo splošnost (srečevanja ljudi, ljubimce, otroško igro, kopalce) in uživaštvo, ki ga umeščenost v obmorsko mesto Benetke še potencira in ga epidemija kolere zaustavi. Atmosfersko deluje Smrt v Benetkah ležerno svetovljansko – z nenehno prihajajočimi in odhajajočimi gosti hotela, njihovim posedanjem v hotelskem baru, z obiskovanjem plaže in sproščenim sprehajanjem vzdolž obale. V tem užitkarskem svetu sodeluje Aschenbach le kot nekakšna vseh čustev in moči izpraznjena silhueta. Njegovo posedanje je posedanje človeka, ki ga nihče več ne opazi. Zdi se, kot da se je objekt poželenja, deček Tadzio, pojavil še pravi čas, da je lahko njegovi neopazni silhueti vdahnil nekaj življenja. Potem to zaustavi književnikova smrt. Z Izbiro kostumov (Alan Hranitelj) uprizoritev napeljuje na čas novele, to je pred več kot sto leti, kar pa spodnese raba prenosnih telefonov za ustvarjanje fotografskih posnetkov. S tem se poskuša ustvariti vtis sodobne ujetosti v pasti moderne tehnologije in temo predstave narediti nadčasovno, jo približati današnjemu času in gledalcu.
Valentino Turcu privlačijo grandiozne teme, s katerimi dobi zalet njena ustvarjalna domišljija. Kar je čisto v redu. Vprašanje je le, kako vse elemente baletne uprizoritve sopostaviti, da ne dihajo le vsak zase, temveč kot en sam kompakten mehanizem.