Intervju
NINA NOČ
»V tem poklicu smo vsi perfekcionisti.«
Z Nino Noč se je pogovarjala Nataša Jelić
Krhka in vilinska Giselle, otožna Odette, čutna Odile, plaha in zvesta Medora, zapeljiva in rahlo blazirana Marlene Wood … V vse te in še v mnoge druge baletne like se je na odru ljubljanske opere na svoji kratki, a z zavidljivimi uspehi in priznanji okrašeni karierni poti prelevila uveljavljena baletna umetnica Nina Noč. Med njenimi zadnjimi odličji je tudi prestižni naziv priznane baletne solistke.
V zadnjih nekaj mesecih je ljubljanska opera zopet na široko odprla vrata svojim gledalcem. Po nenavadnem obdobju praznine, vadbe v tišini doma je na plan zopet privrelo življenje. Kako doživljate povratek v sedanjo resničnost?
Vesela in hvaležna sem, da ta hip delamo in da lahko vse, kar smo pripravili, pokažemo našim zvestim gledalcem. Čeprav v našem zakulisju vlada že skoraj takšno vzdušje, kakršno je bilo v časih pred korono, je naša dvorana zaradi ukrepov še vedno zasedena le petdesetodstotno. So tudi ljudje, ki se zaradi trenutno veljavnih pogojev sploh ne udeležujejo javnih dogodkov. Velikokrat pomislim, kaj vse bi dala, da bi bila dvorana ponovno nabito polna umetniških dražljajev željnih gledalcev. In da bi lahko z odra zopet namesto mask opazovala vznemirjene izraze na obrazih ljubiteljev baleta. Ne vem, ali je to dobro ali ne, vendar se ljudje vsemu zelo hitro prilagajamo. Tudi umetniki se zadovoljujemo s tem, da lahko ustvarjamo in v našo dvorano povabimo vsaj toliko gledalcev. Kako zelo nam manjka umetnost, kadar nas zanjo prikrajšajo, sem se lahko prepričala na našem prvem nastopu po zaprtju javnega življenja, ko je na Kongresnem trgu kar vrvelo ljudi.
Kljub temu da ste nenavadnega glasbenega vzdušja in zgodovinskih reminiscenc polno predstavo Dunajski večer uprizorili že poleti, ste z njo nekako odprli novo in do sedaj vsem ukrepom navkljub polnovredno operno-baletno sezono. Zaznamovala je tudi vaše prvo sodelovanje s koreografom in umetniškim vodjo ljubljanskega baleta Renatom Zanello. V kakšnem spominu vam je ostala in kako ste se lotili gibalnih izzivov, pred katere vas je postavil koreograf?
Zame je bil ta baletni večer v Cankarjevem domu zelo poseben, ker je bil hkrati tudi prvi po lockdownu, v katerem nas je spremljal orkester. Ko sem ga po letu in pol zaslišala igrati na glavni vaji, se mi je vse skupaj zazdelo naravnost neresnično. Premiero in vse ponovitve z orkestrom sem doživela kot neponovljivo izkušnjo, za katero sem bila neizmerno hvaležna in ki se mi bo za vedno vtisnila v spomin. Tudi občinstvo je v tej, s privlačno glasbo prežeti odi življenja, ki jo je pričaral koreograf, resnično uživalo. Med predstavo nam je navdušeno zaploskalo v ritmu Straussove glasbe, kar se ne dogaja ravno pogosto.
Kljub dvomom vase in v svoje zmogljivosti me je proces ustvarjanja navdušil. Sprva sem se spraševala, ali bom kos zelo tehničnemu, težkemu in z veliko podržkami začinjenemu gibu, ki ga je za to predstavo ustvaril Zanella. A potem sem se mu skozi vaje, ki jih je bilo zares veliko, odprla in ga tako osvojila, da mi je postal povsem domač. Treme pri prvem srečanju z našim novim umetniškim vodjo nisem imela le jaz, saj z njim do takrat še ni sodelovala večina našega baletnega ansambla. Zavedali smo se, da ni le gostujoči koreograf, ki je prišel k nam za kratek čas, marveč naš vodja, ki bo s svojimi prihodnjimi odločitvami in izborom predstav krojil našo prihodnost. Ker sem v letošnjem februarju, ko smo se začeli ponovno vračati v vadbene dvorane, napredovala v priznano solistko, sem ob svojem prvem ustvarjanju z njim začutila še večjo odgovornost. V svoji predstavi mi je namenil eno od glavnih vlog, zato sem morala zaupanje, ki mi ga je izkazal ob napredovanju, upravičiti in se resnično izkazati.
Ko ste že omenili vaš najnovejši laskavi naziv priznane solistke, me zanima, kako zdaj gledate na svojo dokaj prijazno tlakovano karierno pot. Kako pomembno je za mlado balerino, da jo nekdo opazi in ji že na samem začetku, hierarhičnim lestvicam navkljub, ponudi tisto tako pomembno veliko vlogo, v kateri se lahko dokaže? In ali je v baletnem poklicu spanje na lovorikah sploh kdaj dovoljeno?
Strinjam se s tistimi, ki trdijo, da je za uspeh potrebno le 10 % nadarjenosti, vse ostalo pa sloni na trdem delu. Druge poti v našem poklicu preprosto ni, zlasti če si želiš postati solist ali solistka. Hkrati pa moraš biti tudi ob pravem času na pravem mestu. Tako sem le nekaj tednov po tem, ko so me angažirali v ljubljanskem baletnem ansamblu, ob vlogi Aurore v zasedbi za balet Trnuljčica zagledala svoje ime. Tega presenečenja, ki mi ga je priredil takratni vodja baleta Irek Mukhamedov, ki je bil zelo naklonjen mladim plesalcem, ne bi mogla odsanjati niti v najdrznejših sanjah! Za moje nadaljnje solistično izpopolnjevanje in podaljšanje pogodbe v ljubljanskem baletu je kmalu po tem poskrbela tudi naslednja umetniška vodja Sanja Nešković Peršin. Ponudila mi je vlogi belega in črnega laboda v Labodjem jezeru! Za vsako solistko je čar tega baleta ravno v tem, da se lahko izkaže in razkrije vse svoje potenciale v dveh tehnično in karakterno zelo različnih vlogah. Čeprav tega nisem pričakovala, sem že v naslednji sezoni dobila sanjsko priložnost, da se v enem samem večeru prelevim v tako pomembna baletna lika! Najbrž nas res morajo vreči v vodo, da se lahko prepričamo, ali smo sposobni splavati ali ne. Kljub temu da sem imela srečo, da me je nekdo potisnil v ospredje, sem v svoje delo vselej pripravljena vložiti veliko truda, saj se dokazovanje, da nekaj veljaš, ne konča nikoli. Ne glede na nagrade in nazive, ki sem jih bila deležna, bom vselej čutila veliko spoštovanje in odgovornost do sebe in svojega dela ter vseh tistih, ki mi zaupajo.
Pred kratkim ste se v baletnem večeru Strune, premiera katerega je zaznamovala jesenski del letošnje baletne sezone, ponovno lotili kreiranja dveh povsem drugačnih plesnih stvaritev, ki sta ju občinstvu vsak v svojem koreografskem izrazu ponudila Jacopo Godani in Leo Mujić. Kako vam sploh uspe pripraviti telo na tako različne gibalne izzive?
Ko smo se po ponovitvah klasičnega baleta Gusar (v katerem pleše vlogo Medore – op. p.) začeli spoznavati s koreografijo Metamorpers Jacopa Godanija, smo njegovega asistenta Michaela Ostenratha le začudeno gledali. Nisem si mislila, da bom v tem izrazito modernem in specifičnem gibu, ki mi kot klasično šolani baletni plesalki nikakor ni bil pisan na kožo, na koncu tudi uživala. Najbrž so začetni občutek, da nam ta koreografija na glasbo znamenitega Bartokovega Kvarteta za godala št. 4 ne bo šla zlahka od nog, z mano delili tudi vsi drugi. A vztrajna vadba in nesebični napotki simpatičnega asistenta koreografije so naredili svoje. Potem ko smo končno začutili svoja telesa in drug drugega, smo se, oblečeni v preproste pajkice in majice, z vso vnemo potopili v svet fizično zahtevne in ves oder zaobjemajoče koreografije, v kateri smo se morali gibati čim bolj prožno in mehko. Kmalu pa smo začeli vaditi še tretji del večera, pod katerega se je kot koreograf podpisal Leo Mujić. V abstraktni pripovedi o Osamljenem pesniku, ki ga je navdihnilo skrivno življenje velikega skladatelja Čajkovskega, sem morala vstopiti v čisto drugačen svet gibanja. Ne le da sem se postavila na konice prstov, marveč sem se karakterno prelevila v lutko in popolnoma otrdela. Po t. i. releasegibanju sem se kar naenkrat znašla v plesni govorici, ki je zahtevala močno klasično osnovo in skorajda zategnjeno prezenco na špicah.
Za intervju sva se dogovorili ravno v obdobju, ko ste se pripravljali na še en preskok v sanjski, grenko-sladki svet, ki ga z ansamblom pričarate v predstavi Veliki Gatsby. Koreograf Leo Mujić vam v svojih stvaritvah vselej nameni zelo posebne vloge. Kako doživljate sodelovanje z njim in ples v tej občinstvo vselej navdušujoči predstavi?
V vlogi Marlene Wood neizmerno uživam. Leo Mujić nam pri pripravah na predstavo vedno znova zabiča: »Občinstvo se zabava, vi delate.« In to je čista resnica. Predstava, ki je stkana iz dveh skorajda nenehno trajajočih razkošnih svetovljanskih zabav, je zavoljo razgibanega dogajanja na odru, dobre glasbe in ekstravagantnih kostumov izjemno zabavna in gledljiva. Tudi znano zgodbo lahko gledalec v predstavi prepozna do potankosti. Ob vsakem sodelovanju s tem koreografom imam občutek, da na naši plesni poti prestopimo eno stopničko višje, saj nam preda ogromno svojega znanja. Izjemno strog je in zahteven. Če mu kaj ni všeč, moramo prizor ali delček koreografije ponavljati v nedogled, da ga izvedemo tako, kot si ga je zamislil. Takšne zahteve in pritiske sprejemam, saj koreograf pozna naše meje in ve, da smo sposobni narediti več. V tem poklicu smo vsi perfekcionisti, zato brez fizičnih in psihičnih obremenitev preprosto ne gre. A na koncu se nam garanje izplača, saj smo za predstavo vselej zelo dobro pripravljeni in jo zato tudi dobro odplešemo. Na zabavi, imenovani Veliki Gatsby, ki mora po koreografovih besedah izgledati kot organiziran kaos, se na koncu z občinstvom zabavamo tudi plesalci, a le toliko, kolikor nam je dovoljeno.
Kateri koreograf ali morda plesni pedagog, s katerim ste sodelovali doslej, se vam je najbolj vrezal v spomin? Oziroma kaj je tisto, kar naj bi po vašem mnenju moral koreograf dati slehernemu plesalcu ali plesalki?
Vsak koreograf, vsaka vloga, ki mi jo dodeli, me obogati z novim tehničnim znanjem, novim pogledom na izražanje in osmišljanje giba. Tako kot ne morem izpostaviti najljubše vloge, tudi ne bi mogla iz množice vseh koreografov, s katerimi sem do sedaj sodelovala, izluščiti le enega. Od vsakega umetnika se poskušam naučiti največ karseda. Še najbolj pomembno je, da mi potem, ko sva se že dobro spoznala in sem že osvojila koreografijo, vlogo in zgodbo, ki jo moram odplesati, prepusti delček umetniške svobode in me spodbudi k iskanju le meni svojstvene interpretacije.
Podobno je z baletnimi pedagogi, saj sem v različnih obdobjih življenja zelo veliko dobila prav od vsakega. Morda bi izpostavila delo s takrat še aktivno balerino Galino Čajka, ki me je v zadnjih dveh letih na Konservatoriju za glasbo in balet, tako z vztrajnim nadgrajevanjem mojega tehničnega znanja kakor tudi s pomembnimi napotki, zelo dobro pripravila za vstop v svet profesionalnega baleta.
Doslej ste odplesali kopico pomembnih klasičnih baletnih vlog, pa morda tudi tistih sodobnejših, neoklasičnih, ki od plesalca zahtevajo, da v svojem gibanju na odru poleg tehničnih spretnosti odkrijejo tudi izviren dramski izraz. V katerih baletnih stvaritvah in vlogah v resnici najbolj uživate in v katerih bi se še radi preizkusili? In ali bi zase lahko trdili, da ste vsestranska baletna umetnica, ki je ni strah niti najdrznejših zamisli 21. stoletja?
Beli baleti simbolizirajo vrhunec klasičnega baletnega mojstrstva. Glavni vlogi v baletu Labodje jezero vsekakor zaznamujeta pomemben mejnik v življenju sleherne balerine. Ne glede na vse vloge, ki sem jih ali jih še bom odplesala, bodo imele tiste v klasičnih baletih vedno posebno mesto v mojem srcu. Čeprav lahko v upodobitev klasičnih baletnih vlog vložiš samosvoj izraz, je v njih vseeno in predvsem v ospredju izpiljena klasična baletna tehnika. A več izkušenj kot imam, vse bolj se zaljubljam v dramske balete – Romeo in Julija, Onjegin, Manon … –, v katerih bi lahko pokazala, da sem z leti razvila tudi svoj dramski, igralski izraz. Povsem naravno je, da imamo plesalke in plesalci svoje preference. Nekaterim bolj leži moderni, drugim klasični balet. Kot izrazita klasičarka se bolj domače počutim v klasičnih baletnih vlogah. A vsak moderni, sodobni, neoklasični balet, ki mi ga je namenjeno plesati, sprejemam kot nujno potreben izziv. Vsake takšne vloge in izkušnje sem vesela, saj vem, da bo po napornem in predanem delu ter posledično dobri izvedbi pripomogla k moji osebni rasti in napredovanju.