Prvakinja ljubljanskega baleta Nena Vrhovec je ravnokar prejela nagrado Društva baletnih umetnikov Slovenije (DBUS) za življenjsko delo. To je bil povod za najin intervju, v katerem sva obujali spomine na njeno plesno preteklost (upokojena je od leta 2012) in razgrinjali njeno sedanjost, ki v veliki meri vključuje pedagoško delo, pa tudi prostočasne radosti mlade upokojenke. Z Neno Vrhovec sva praktično celo njeno kariero plesali istočasno in v spominu jo imam kot izjemno strastno in predano plesalko, ki se ni ustrašila nobenega izziva. Takšna je še danes, tudi v pedagoškem poklicu. Natančna, zavzeta, z neizmerno ljubeznijo do otrok in do umetniške zvrsti, ki ji je bila poklic.

Ravnokar si prejela nagrado Lidije Wisiak za življenjsko delo. Leta 1990 si za dvoletni opus prejela nagrado Prešernovega sklada. Kaj ti pomenijo nagrade?

Seveda sem bila zelo vesela. Zdelo se mi je morda celo malo prezgodaj, ker sem še dokaj mlada za življenjsko nagrado. Vendar ti dajo nagrade eno potrdilo, da dobro delaš, da je nekdo opazil tvoj trud. Že ko sem dobila nagrado Prešernovega sklada, sem bila vesela tega prepoznanja, tako pa mi tudi ta danes pomeni veliko. Želela bi si sicer, da plesalec dobi več potrditev ali nagrad, ko še aktivno ustvarja. No, stanovsko malo nagrado sem dobila tudi ob upokojitvi. Je pa ta nagrada za življenjsko delo odprla oči marsikateremu staršu, ki vodi otroke v mojo šolo, in otroku, ki jo obiskuje, da so nenadoma odkrili, kdo pravzaprav sem. Kajti ko že toliko časa ne plešeš, te malo pozabijo. Tako so mi v soboto, ko smo imeli predstavo, pripravili malo presenečenje. Imeli so govor in dobila sem rože. Kar nenadoma sem zrasla v očeh teh otrok in staršev, kar pa tudi ni slabo.

Z baletom si začela kar zgodaj. Kako je to bilo? Kdo te je vpisal?

Vpisala sta me moja teta in stric, Magda Vrhovec in Vlasto Dedović. Mišljeno je bilo, da bom delala družbo Moniki, sestrični, ki je že plesala. Potem pa sem se v balet zaljubila. To je bila moja prva ljubezen v življenju in še vedno me drži. Moram priznati, da me je balet rešil marsičesa hudega. Ko me je v težavnem obdobju pubertete in prezgodnji izgubi mame začelo vleči v slabo družbo, v alkohol, cigarete in droge, me je balet izvlekel iz tega. Pa tudi kasneje, kadar sem imela kakšne težave, sta bila balet in nastop na odru tista ventila, preko katerih sem prečistila svoja čustva. Bila sem tudi ambiciozna, nisem želela biti celo življenje samo v zboru.

Potem si že kmalu začutila, da bo to tvoj poklic.

Da. Sploh ni bilo druge možnosti. In nikoli nisem svojega dela imela za službo v pravem pomenu besede. Vedno sem rekla, da grem v teater, da grem v gledališče, nikoli, da grem v službo.

Kaj bi rekla, da so bile tiste spodbude v ljubljanskem baletnem ansamblu, preko katerih si napredovala in na koncu tudi prišla do statusa prvakinje? 

Eno je bila gotovo moja trma, ker si nisem želela ostati samo v baletnem zboru. Seveda sem na začetku plesala tudi v zboru in operah. In še danes mislim, da je za baletnega plesalca nujno, da prehodi to pot od zbora in plesnih vložkov v opernih predstavah do morebitnega solista, saj s tem pridobiva dragocene odrske izkušnje. Za moj razvoj so bile pomembne dramske vloge. Da sem se na odru lahko izražala in ni šlo samo za izpostavljanje baletne tehnike. Ta takrat seveda ni bila tako dovršena, kakor je zdaj, a vseeno sem bila močna tudi v tem. V sebi sem čutila dovolj drznosti, da sem ustvarjala like na odru in da sem znala iti dovolj globoko v vlogo. Včasih sem se z njo čisto poistovetila. Imela pa sem tudi srečo. V svojih najboljših letih sem delala s samimi vrhunskimi tujimi koreografi, z Birgit Cullberg, Juliom Lopezom, Milkom Šparemblekom, Yourijem Vamosom, Natalijo Riženko. In vedno so bili tuji koreografi, ki so me opazili in me želeli videti v glavni vlogi. Dolga leta sem delala honorarno, ker sem začela delati že s štirinajstimi leti. To je postalo v nekem trenutku neekonomično za gledališče, zato so me zaposlili. Najprej sem kot zboristka dobivala solistične vloge in ponovno honorarje za to, nato pa so mi kar hitro podelili status solistke. Do statusa prvakinje pa sem prišla z izkazanim delom.

Katera je bila tvoja prva velika vloga?

Julija v Romeu in Juliji. Takrat sem bila stara devetnajst let. Pravzaprav je bila premiera 1. aprila, naslednji dan pa sem bila stara dvajset let. To je bila prelomna predstava zame. Birgit Cullberg, koreografinja, je vztrajala, da plešem jaz. Čeprav smo bile v igri za vlogo štiri dekleta, je ona trmasto želela samo mene. In tako je potem bilo. Moj Romeo je bil hrvaški plesalec Ostoja Janjanin, ki je bil kar nekaj let starejši od mene in bolj izkušen. Po tej vlogi so me začeli bolj opažati tudi drugi koreografi. Z B. Cullberg sem potem sodelovala še pri Beli košuti, v izjemno zahtevni vlogi košute. Pravzaprav ne vem, če sem plesala kdaj kaj težjega: nenaravne, zahtevne oblike rok in številne preobleke. In za ti dve predstavi sem dobila nagrado Prešernovega sklada.

Materinstvo je v baletu še vedno nekoliko tabu tema, čeprav se vedno več balerin, in to vrhunskih, odloča ne le za enega, ampak tudi za dva otroka. Tudi ti si to izkusila dvakrat. In si ponosna mati dveh uspešnih fantov. Kako si to doživljala? 

Neizmerno sem si želela otrok. Brez njiju ne vem, če bi lahko tako čustveno odplesala določene vloge, sploh Ano Karenino. Ni mi bil problem nehati za določen čas in se vrniti nazaj. Celo prezgodaj sem se vrnila, bi rekla. Po šestih mesecih od poroda sem bila že na odru. Pri prvem, Petru (najboljšem slovenskem plavalcu, op. a.), sem imela eno zoprno poškodbo stopala in itak ne bi mogla plesati, tako sem si jo v času nosečnosti lepo pozdravila. Z Martinom (ki pod umetniškim imenom Popotnik prav tako kot starša stopa po umetniški poti – je glasbenik, pisec skladb, režiser, snemalec, op. a.) v trebuhu pa sem v sedmem mesecu še učila. Tako mi tudi vrnitev in nabiranje ponovne baletne kondicije nista prinašala večjih težav, razen težav s križem. Po svoje sta mi bila otroka še dodatna motivacija. Veliko sta bila tudi z mano v dvorani, zlasti ko sem delala sama.

Z Andrewem Stevensom sta leta 2000 ustanovila eno prvih zasebnih baletnih šol pri nas. Kako sta to takrat zastavila?

V bistvu je bila ideja Andyjeva. Jaz sem takrat še redno plesala, on pa je že začel s poučevanjem. Začela sva v Osnovni šoli Preska, kjer je bilo na začetku zelo malo vpisa. Ravnatelj šole pa naju je spodbujal, da ne smeva obupati. Dvorano so nama celo dali zastonj. In res, po dveh letih se je začelo odpirati. Najprej sva v Pirničah sofinancirala izgradnjo dvorane, potem so v Naklem prosili za balet in tako je nastala Baletna šola Stevens. Zdaj delujemo v Bitnjah.

Kakšen je tvoj pedagoški credo? Kako predajaš svoje dragocene izkušnje mladim?

Res z ljubeznijo. Balet je zahtevna umetnost in želim jo otrokom približati na prijazen način. Večinoma pa imam tudi učence, ki radi plešejo. In ti res vzamejo vse, kar jim ponudim. Jaz sem tam zanje in uživam v predajanju vsega, kar znam, in najlepše je, ko vidim, da tudi v njih vzbudim užitek za balet. Na začetku sem hodila na domače seminarje, da sem dobila vpogled v različne pristope do plesa, ker nimam uradne pedagoške izobrazbe, ampak največ so mi prinesle izkušnje, ki sem jih nabirala skozi leta poučevanja. Velik plus naše šole je tudi, da res veliko nastopamo. In to je otrokom v užitek. Pred obdobjem korone smo se pogosto udeleževali tudi tekmovanj. V šoli delamo po angleškem sistemu Legat. Naštudirala sem ga sproti, pridobila diplomo in tudi ostali pedagogi, ki so pri nas poučevali, so se naučili tega sistema. Lansko leto sem bila sicer že na tem, da zaključim s poučevanjem, pa sem ugotovila, da še vedno rada ustvarjam in predajam znanje naprej, tako da bom zaenkrat še vztrajala. Imam tudi še eno generacijo zagretih plesalcev, ki jih ne morem pustiti na cedilu. Zdaj sem sama na šoli, vendar imam le petdeset učencev, tako da mi ni v breme. Vse skupaj poučujem tri ure na dan.

Za baletne plesalce in športnike je pomembno, da ohranjajo kondicijo tudi po zaključku profesionalne kariere, sicer lahko čutijo posledice. Kako se ti ohranjaš v formi?

Obrab nimam pretiranih, da bi me ovirale pri vsakdanjem življenju, razen umetnega kolka, pa meniskusov nimam več. Sicer pa delam malo joge, pilatesa, kolesarim, vsak dan hodim plavat, za kar je zaslužen Peter. Plavanje mi je res super, voda me sprosti in dobro dene mojim ramenom. Imam tudi psa, s katerim hodim na dolge sprehode. Pa vedno pred poučevanjem pridem prej, da spravim telo v pogon in da lažje pokažem korake. Predvsem mlajšim je treba na začetku natančno pokazati. Vidiš, čeprav sem uradno kot plesalka upokojena, nimam nič časa.

Če ne bi bila balerina, kaj bi bila? Je sploh bila kakšna druga možnost?

Uf, težko vprašanje. Sploh ne vem. Ker sem se tako hitro zaljubila v balet, da sploh ni bilo druge možnosti. Je pa res, da zelo rada rišem, otroke imam tudi zelo rada, tako da bi verjetno lahko počela kaj v povezavi s tem. Na otroke sem res nora, tako da ne vem, kako bo, ko bo prišel kakšen vnuk. Ga bom kar ukradla in to je to (smeh).