Po spomladanski rekonstrukciji treh del, ki je ponudila vpogled v nekatere zgodovinske pristope domačih koreografov, je ljubljanski baletni ansambel letošnji stoti obletnici slovenskega baleta posvetil tudi jesensko premiero, tokrat z dvema krstnima deloma sodobnih domačih ustvarjalcev Matjaža Fariča in Sanje Nešković Peršin.

Matjaž Farič, avtor prvega dela Moški z nožem, je navdihza novo plesno stvaritev črpal iz slik in skic impresionističnega slikarja Riharda Jakopiča, v katerih je zaznal živost, mesenost, ki sta mu razpirala robove impresije slik in mu omogočila miselni material za koreografijo. Idejno zanimiv, a zahteven material za plesno naracijo računa na zaznavno in miselno angažiranost gledalca. Čeprav je dobrodošlo predhodno informiranje o temi, se miselni svet Jakopičevih slik ves čas ruši in ponovno vzpostavlja s fragmentarno logiko. Posledično nastajajo svojevrstni pomeni, ki jim lahko gledalec sledi tudi zgolj z lastno investicijo. Farič torej ne »slika« Jakopičevih del dobesedno – v predstavi skoraj ni izrazitih aluzij na določeno sliko, razen na Moškega z nožem. Tudi v to sliko poseže širše, na novo izumi njeno vsebino, nanjo lepi nove pomene, predzgodbe. Kljub izpostavitvi naslovne vloge Moškega z nožem in njegove domišljijsko zastavljene »zgodbe« se okoli njega ne zvrtinči logična pripoved, ki bi prinesla zaporedje dogodkov in logičen konec. Farič namreč bolj izpostavlja iracionalni svet, ki učinkuje kot nekakšen sanjski svet, v katerem ima razum drugačne zakonitosti kot v realnem. Gre za niz dogodkov, ki imajo vsak svoje avtonomno življenje. Tako pred nami nastaja nekakšen čuden, neoprijemljiv, večplastno označen svet z ogromnima premikajočima zidovoma, ki odpirata in zapirata odrski prostor, v katerem lahko prepoznamo pojme, kot so bojevitost, nasilnost, pojem žrtve, strah, torej tiste, ki se jih dramaturško (dramaturginja je bila Staša Prah) lahko izlušči in naveže na Moškega z nožem. Nenazadnje so tudi vloge v predstavi označene z imeni kot Ostra, Klavec, Vsiljiv, Skoraj drugačen in podobno. Gledalca pritegne ravno nenavadnost pred njim naslikanega sveta, v katerem ni pravzaprav nič prijetnega ali prijaznega. V koreografski pisavi Matjaža Fariča, ki je tako kot vsebina predstave našla oprijemljivo osišče okoli osnovnega motiva Moškega z nožem (v gibih zaznamo ostrino, hitrost, dinamiko) in ki prvič koreografira za ljubljanski baletni ansambel, je moč prepoznati poglobljen premislek izbrane teme, z novimi gibalnimi odvodi zaznamovan plesni izraz, čistost in preciznost, pri čemer so mu v pomoč izvrstni plesalci, med katerimi je z mnoštvom ostrih gibov rok in presenetljivo hitrostjo nog še posebej izstopajoča Elli Purkunen.

Drugi del Kompozicija Sanje Nešković Peršin ne izhaja iz konkretne teme, kot je to značilno za prvi del, pač pa stavi na univerzalnost in človeškost. Kompozicija skozi unisono delujoč mehanizem nakazuje neprestano enakost delovanja, ki ga razbijajo kratki poskusi posameznikov izstopa iz te množice. Iz nepregledne množice končno izstopi posameznik, skozi katerega je najmočneje projicirana želja po odmiku, po samoopazovanju in samorefleksiji ter ponovnem, a drugačnem stiku z množico. S. Nešković Peršin, kljub občutljivi temi, ki jo poskuša izpostaviti slika svet, odet v pastelne barve kostumov, veliko pozitivneje. To doseže s čisto vizualno podobo, z dvema svetlima zavesama, ki se odmikata, premikata, dvigujeta, skratka sta živ scenski element, saj nikoli nemirujeta  Ranljivost posameznika, njegova odprtost in sodelovanje z množico so v Kompoziciji izpostavljeni kot tisto nekaj, kar bi moralo v življenju biti samoumevno. Zanimivo zastavljen koncept pa v realizaciji nekoliko izgubi ostrino izbrane teme. Določena stanja suvereno in z občutkom nakaže, ne izpelje pa jih do konca oziroma jim odmeri prekratek čas, da bi izkazala svoj potencial in tematsko usmeritev. Pomensko najmočnejši del predstave je pravzaprav njen minimalističen del, ko se dekle (Marin Ino) ob voluminoznosti plapolajočih zaves zgolj ustavi, preobleče in razplete lase. S subtilno gesto izpostavi bistvo Kompozicije, kontrapunkt med posameznikom in svetom. Odličen je tudi Hugo Mbeng, ki v solu izkoristi vse svoje fizične kapacitete.

Oba dela predstave Moški z nožem in Kompozicija posegata v človekovo notranjost in izpostavljata nek nemir, ki je pri Fariču zaradi tematskega izhodišča bolj dinamičen in mračnejši, pri S. Nešković Peršin pa bolj poetično naravnan. Obe deli tudi izpostavita ranljivega posameznika, skozi katerega projicirata bistvo, ki zaživi šele v odnosu s skupnostjo. Izbor Mete Grgurevič za scenografinjo in Uroša Balantiča za kostumografa zaokroži vizualno estetiko tega baletnega diptiha. Avtorsko je v tesni navezavi s koreografoma nastala tudi glasbena matrica obeh delov (Milko Lazar za Moškega z nožem in Drago Ivanuša za Kompozicijo), ki je izvajana v živi orkestralni zasedbi. Za intenzivno izvedbo so seveda zaslužni odlični plesalci ljubljanskega baletnega ansambla.

Avtorska dela domačih ustvarjalcev niso prav pogosto na ljubljanskem operno-baletnem odru in so zato toliko bolj dobrodošla za seznanjanje z uprizoritvenimi naboji in kreativnimi tendencami slovenskih sodobnih avtorjev. Avtorski pristopi razpirajo baletni kod in dokazujejo, da ga lahko kljub zanj značilnemu principu poustvarjanja razprejo tudi širše in premaknejo njegove meje. Baletna umetnost, ki vedno nosi arhaičen predznak, lahko tako kot vse druge gledališke forme tematsko in izvedbeno korespondira s časom, v katerem živimo, ima do njega stališče in prepoznava aktualno stvarnost kot relevantno temo za uprizarjanje.

Morda še en bolj prozaičen komentar: Treba je samo še iznajti formulo, ki bi premaknila gledalce, da bi razumeli, da balet nista samo Labodje jezero ali Hrestač, predstavi, ki sta v nasprotju z obravnavanima razprodani vedno, kadar sta na razporedu.