Slovenski baletni portal

med

Med pravljico in tragedijo – La Sylphide in umetniški navdih

”Prijatelja mladega opevam

in muh njegovih cel nebroj.

Glej milostno na trud ta moj,

ti muza epična in name!

Če zvesto palico mi daš,

ne bodem blodil križem kraž.”

S. Puškin, Jevgenij Onjegin

Navdih je v umetnosti od nekdaj predstavljal nekaj nadnaravnega; kot prvinski ogenj, dan bogov, ki ustvarjanje umetnin sploh omogoči. Od prvih mitov do otroških pravljic beremo o trenutkih, ko stik z nadnaravnim da junaku moč, da spremeni potek svojega življenja. Odvisno je od glavnega junaka in njegovih okoliščin, če se bo zgodba zaključila pravljično ali tragično. V svetu baleta ta presek pravljice in tragedije še posebej opazimo v romantičnem baletu La Sylphide, ki to polemiko pooseblja v razmerju med glavnima junakoma, Jamesom in Silfido. Kaj pa njun odnos pravzaprav predstavlja na globlji, simbolni ravni, zlasti ko ga postavimo ob bok drugim umetninam tistega časa?

Skozi literarno analizo likov Jamesa in Silfide ter njunih vlog v zgodbi nameravam pokazati, kako njun odnos ne le razkrije veliko o človekovem odnosu z nadnaravnim, ampak kaj nam La Sylphide pravzaprav sporoča o razmerju umetnika s svojim lastnim umetniškim navdihom, še več kot 180 let po svoji originalni premieri.

E. Delacroix, Svoboda vodi ljudstvo 1830 E. Delacroix, Svoboda vodi ljudstvo 1830

Prvo poglavje: Heroj in Silfida

Našo zgodbo začenjamo v drugi polovici 18. stoletja v umetniškem gibanju po imenu romantika, ki je nastalo kot odziv na striktna pravila razmišljanja razsvetljenstva in padec francoske monarhije s francosko revolucijo. V ospredje so stopile zgodbe navadnih ljudi (umetnikov), njihovega viharnega notranjega sveta. Z vzhajajočo industrijsko revolucijo v mestih je podeželje ne le postalo popularno mesto oddiha, ampak tudi glavna simbolizacija romantičnega ideala. Po drugi strani so motivi vseobsegajoče družbene melanholije, naveličanosti in opevanja smrti kot rešiteljice postali temelj romantične umetnosti (Encyclopedia Brittanica, 2025).

V ospredje je stopil nov tip junaka, ki je poosebljal tako prednosti kot šibkosti romantične filozofije; romantični heroj. Liki kot Jevgenij Onjegin, Faust, Mr. Darcy in še mnogi drugi, ki obstajajo kot poosebljenje ujetosti v lastnih čustvih, nesposobnosti učinkovitega komuniciranja z drugimi in osamljenosti v svetu, ki jih obkroža. V zgodbah velikokrat ravnajo individualistično in nepremišljeno, največkrat v škodo njim samim. Delujejo kot odsev družbe tistega časa, kjer skozi razpoke v njihovi maski brezbrižnosti vidimo ranjenega človeka, ki na svoj način išče iskreno povezavo z drugimi ljudmi (Fiveable, 2024).

E.-Chalom: Litograf – Marie Taglioni V La-Sylphide, 1845

Sčasoma in z mnogimi napredki (izum baletnih špic, kult romantičnih balerin (Gibanje znotraj romantičnega baleta, ki je določene balerine povzdignil na raven slavnih osebnosti, Ruprecht L., 2007), rojstvo belega baleta[2]) je romantično gibanje prodrlo tudi v svet odrskih umetnosti in vodilo do nastanka prvega celovečernega romantičnega baleta La Sylphide.

Balet je leta 1832 za svojo hčer postavil italijanski koreograf Filippo Taglioni. Za glasbo je bil zadolžen Jean-Madeleine Schneitzhoeffer, medtem ko je libreto, prirejen po zgodbi Trilby, ou Le Lutin d’Argail (Trilbi ali argajski vilin) Charlesa Nodiera, napisal tenorist Adolphe Nourrit. Na žalost je vse, kar je preživelo do dandanes, par skic in koreografskih zapisov, po katerih je Pierre Lacotte postavil svojo verzijo La Sylphide za pariško opero. Verzijo, ki je preživela do danes, je štiri leta po premieri postavil danski baletni mojster August Bournonville, na glasbo Hermana Severina Løvenskiolda. Premiera se je odvila 28. novembra 1836, z Lucile Grahn v naslovni vlogi in Augustom Bournonvillom v vlogi Jamesa. Bournonvillova inovativna koreografija in Løvenskioldova glasba sta poželi izjemen uspeh in predstava še danes stoji na železnem repertoarju tako Danskega kraljevega baleta kot drugih baletnih hiš (Ballet Directory, 2024).

L. Aumont, August_Bournonville,1828

Zgodba baleta La Sylphide se začne nekega jesenskega jutra na škotskem podeželju. Mlad James Ruben spi v gugalniku, medtem ko se ob njem pojavi Silfida (mitološko bitje zraka) in občuduje lepoto mladega fanta. Ob njem zapleše, ga na hitro poljubi in izgine skozi dimnik. James se začuden prebudi, misleč, da je le sanjal. Izkaže se, da je Jamesov poročni dan, ko na dogajanje vkoraka Jamesova zaročenka, Effie, s svojo mamo in prijateljicami. Med poročnimi pripravami druščina pri ognju odkrije prerokovalko, čarovnico Madge. James jo želi nagnati iz hiše in čarovnica v maščevanju prerokuje, da se Effie ne bo poročila z Jamesom, ampak z drugim snubcem, Gurnom. Skozi dan James postaja bolj in bolj raztresen, saj se mu Silfida (vidna le njemu) vnovič in znova prikazuje. Vse to doseže svoj dramatični vrh, ko Silfida, sredi poročnega slavja, stakne poročni prstan z Jamesove roke in izgine. James, popolnoma očaran, zbeži za njo v gozd z Gurnom na sledi, medtem ko se Effie v solzah sesede, ko ugotovi, da je James izginil (Ballet Classics, 2026).

Začetek drugega dejanja razkrije gozdno jaso, kjer čarovnica Madge v svojem kotlu ustvarja čarobni napoj. James medtem sledi Silfidi dalje v gozd, kjer spozna druge Silfide in z njimi tudi zapleše. Z večjimi poskusi (in naraščajočo nejevoljo) poskuša ujeti Silfido, ki se mu vsakič izmuzne. Ko James ostane ponovno sam, se na odru pojavi čarovnica Madge, ki mu da uročen šal, ki bo (po njenih navodilih) Silfidi pristrigel krila in jo spremenil v človeka. Ko James prepriča Silfido, da ji v znak zvestobe lahko ovije šal okoli ramen, tej odpadejo krila in mrtva obleži v rokah svojih sester, ki njeno truplo odnesejo proti nebu. Medtem ko skozi drevje zaslišimo poročni sprevod Effie in Gurna, James nezavesten pade na gozdna tla. Čarovnica Madge se še zadnjič pojavi na odru, da proslavi svojo zmago nad Jamesom, nato se zgodba zaključi (American Ballet Theatre, 2026).

Tanja Baronik (Madge) in Yuya Omaki (James) v baletu La Sylphide; foto Tiberiu Marta, vir SNG Maribor

Drugo poglavje: Umetnik in muza

V prejšnjem poglavju smo spoznali širšo umetniško-zgodovinsko podlago za nastanek baleta La Sylphide, ki jo bomo potrebovali za nadaljnjo analizo glavnega junaka in junakinje, kot tudi širši ustvarjalni pomen njunega razmerja. Pa kar začnimo z Jamesom.

Ko lik mladega Jamesa Rubena postavimo ob bok drugim literarnim junakom tistega časa, opazimo zelo jasne podobnosti z arhetipom romantičnega heroja, ki ga v tistem času še najbolje ponazori ruski roman Jevgenij Onjegin, ki ga je avtor A. Puškin napisal in izdal med letoma 1825 in 1832. V likih Vladimirja Lenskega, mladega pesnika, prežetega z romantičnimi idejami, in ciničnega ”dandyja” Jevgenija Onjegina roman tako na strukturni kot tematski ravni simbolizira boj med idealizmom in melanholijo oz. brezbrižnostjo. Njun boj nasprotij, po besedah prof. Irwina Weila z Univerze Northwestern, predstavlja dva nasprotno enako močna pola, ki bijeta boj za prevlado nad pesnikovo dušo (Weil I., 2006). Zgodba dveh prijateljev doseže svoj tragičen konec, ko Lenski, zaradi časti, izzove Onjegina na dvoboj, v katerem premagan podleže strelnim ranam Onjegina in umre. Cinik v pesniku premaga idealista in tako pogubi oba (Weil I., 2006).

I. Dinita v vlogi Jamesa; foto Tiberiu Marta, vir SNG Maribor

James Ruben, poosebljenje notranjih nasprotij, obstaja v tem kontekstu kot skupek lastnosti tako Lenskega kot Onjegina. Kot Lenski živi na podeželju, blizu gozda, kamor rad zbeži pred svojimi problemi. Je izjemno čustven, idealističen in posledično tudi impulziven. Po drugi strani je v svoji nepremišljenosti izjemno svojeglav in sebičen. Ravna točno po svojem instinktu, v čemer je veliko bolj podoben Onjeginu, ki mu, kakor Jamesu, prav tako primanjkuje introspektivnosti za lastno moralno presojo dejanj. Samota, ki jo James občuti v svetu, ki vpliva na njegove odločitve v baletu, stoji kot podloga za večino romantičnih herojev tistega časa. Čeprav je koncept poznan pod mnogimi imeni, v tem specifičnem času nosi ime ”Spleen” in karakterizira intenzivne občutke melanholije in osamljenosti, značilne za romantične umetnike (L. Byron, A. Puškin), na katerih je bil celotni arhetip romantičnega heroja osnovan in ki ga simbolno predstavlja.

Catarina De Meneses kot Silfida; foto Tiberiu Marta, vir SNG Maribor

Silfida po drugi strani prevzame v zgodbi podporno vlogo romantičnega ideala Jamesovemu heroju. V tem smislu prevzame funkciji dveh mitoloških bitij; nimfe, ki deluje kot predstavnica narave, kamor junak beži, in muze, ki predstavlja (umetniški) navdih, ki romantičnemu heroju da moč, da se reši okov družbe in se poda na svoje iskanje čustvene resnice (Brittanica, 2026). Izven teh funkcij Silfide kot lika ne spoznamo kaj bolje, saj se v poteku celotnega dogajanja pojavi le v scenah, povezanih z Jamesom, in od začetka do konca ostaja čista, nebogljena in bela. Še njena smrt v baletu simbolizira njeno večno nedotakljivost, ko druge Silfide spremijo njeno truplo v zrak, medtem ko James ostane sam in strt na gozdnih tleh. To postane še bolj očitno, ko jo postavimo ob bok drugim romantičnim junakinjam, kot so Tatjana Larina (Jevgenij Onjegin) in Lizzie Bennet (Prevzetnost in pristranost), kjer je jasno viden izenačen poudarek na rasti tako glavnega ženskega kot moškega lika. Za razliko od teh primerov La Sylphide ostaja zelo jasno zasidrana v Jamesovem potovanju, kjer vsak glavni ženski lik igra v podpori ali opoziciji njegovega lika; Effie, kot simbol tuzemske ljubezni, in Silfida, v vlogi že omenjene navdihujoče romantične ideje popolnosti.

Skozi razmerje likov Jamesa in Silfide spremljamo motiv neskladnosti pravljičnega sveta romantičnega ideala (narave) in tragične realnosti (človeške obsesije), kjer heroj sam postane vzrok svojega tragičnega padca. Svojo zaročenko Effie zapusti brez premisleka in v svoji obsedenosti posedovanja popolnosti (nenamerno) ubije Silfido ter zapečati tako svojo kot njeno usodo. Čarovnica Madge je morda res uročila šal in ga dala Jamesu, vendar (kakor v mnogih primerih pred njima) so Jamesov lasten strah, obsedenost in nepremišljenost zastrupili njuno razmerje, dolgo preden se je šal sploh dotaknil Silfidinih ramen.

Ionut Dinita (James), Asami Nakashima (Silfida) ter ansambel SNG Maribor v baletu La Sylphide; foto Tiberiu Marta, vir SNG Maribor

Ko zdaj globlje pregledamo balet La Sylphide v tej novi perspektivi razmerja umetnika s svojim lastnim navdihom, začnemo opažati mnoge podobnosti z življenjskimi potmi mnogih ljudi, ki so iz kakršnegakoli razloga zanemarili ali poškodovali svojo človeško stran in končali svoje življenje na bolniški postelji (Ana Pavlova, Vaclav Nijinski, Heath Ledger itd.). Toda zakaj se to tako pogosto dogaja? Odgovorov je mnogo. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da nas je veliko umetnikov odraslo v okolju, kjer preprosto nismo bili sposobni spadati. Šele v svoji umetnosti smo našli dom. Kar je samo po sebi dobro. Vendar sčasoma to lahko preraste v nezdrav odnos, kjer umetnost postane mesto skrivanja namesto začasne utehe. Slej ko prej pa nas življenje prisili v spopad s svojimi problemi. Od vsakega posameznika je odvisno, kako hitro se bo lahko prebudil in soočil s svojimi demoni.

Balet La Sylphide nam v svoji zgodbi, kot umetnikom, pušča svarilo. Čeprav smo v umetnosti našli mesto pripadnosti, moramo paziti, da slučajno na poti, v obsesivnem iskanju morebiti neobstoječe popolnosti, ne žrtvujemo toliko svojega mentalnega in fizičnega zdravja, da na koncu v sebi ubijemo tako umetnika kot človeka in podležemo Jamesovi usodi. Pa naj bo to na fizičen način ali s preprosto izgubo upanja v boljšo prihodnost.

Viri:

    • American Ballet Theatre, 2026, ”La Sylphide”, Dostopno na spletu (Dostop: 1. 2. 2026)
    • Baldwin, E., 2021 ”Byronic Hero” Dostopno na spletu (Dostop: 1. 2. 2026)
    • Ballet Directory, Uredili Uredniki, 2024, ”Ballet Stories-La Sylphide”, Dostopno na spletu (Dostop: 1. 2. 2026)
    • Ballet Classics, 2026, ”La Sylphide-Spirit Of The Air”, Dostopno na spletu (Dostop: 1. 2. 2026)
    • Britannica, The Editors of Encyclopedia, 2025,”Romanticism”,  Dostopno na spletu (Dostop: 1. 2. 2026)
    • Fiveable, Uredila B. Bahr, 2024, “The romantic hero – World Literature II.”, Dostopno na spletu, (Dostop: 1. 2. 2026)
    • Puškin, A., 1909, ”Jevgenij Onjegin”, Katol Tiskarna: Ljubljana
    • Weil I., 2006, ”The Classics of Russian Literature ”, The Great Courses, Chicago: ZDA