Peresno lahka, prefinjena Marin v ljubljanski Operi pleše že dolgih osem let. Zahtevne, stilsko raznovrstne solistične vloge, v katerih jo vedno znova občudujemo tako ljubitelji kot poznavalci plesa. Zato se že nekaj časa sprašujemo, zakaj še ni napredovala v solistko!? V upanju, da bo temu kmalu tako, ji ob njeni premieri v vlogi Jordan Baker (Veliki Gatsby), s katero se bo predstavila na Mednarodnem baletnem festivalu Plesne noči, kličemo: toi, toi, toi! 

Zanimivo je, da prihajate iz športnega Sapora, mesta, ki ga v Sloveniji zelo dobro poznamo. Kako to, da ste svojo poklicno pot sklenili nadaljevati pri nas? 

Res je, prihajam iz Sapora, ki je veliko prijetnejše in mirnejše mesto od Tokia. Obdano je s čudovito naravo in gorami. Tudi moja srednja šola je pravzaprav nedaleč  stran od našega znamenitega skakalnega središča. Kraj, v katerem sem odraščala me res na nek način povezuje s Slovenijo in tukajšnjim zimskim športnim dogajanjem. Na avdicijo v ljubljanskem baletnem ansamblu, ki sem jo uspešno opravila, me je opozoril moj sošolec iz Nizozemske, Richèl Wieles, ki je bil tudi sam nekoč njegov član. Svojo poklicno pot sem že od nekdaj načrtovala nadaljevati v Evropi.

Kako in kdaj ste začutili, da želite postati balerina in kako vas je pot iz baletne šole v Saporu zanesla najprej v Novosibirsk in nato še v tako zelo oddaljeni Haag?

Bila sem sila občutljivo in šibko petletno dekletce s kopico zdravstvenih težav, ki so ga v baletno šolo vpisali, da bi z vadbo okrepilo telo. Ko so me pri desetih letih vprašali, »kaj bom, ko bom velika«, sem kot iz topa izstrelila: »Balerina!« In tega nisem nikoli obžalovala. Obiskovala sem eno najboljših in najstrožjih baletnih šol v tistem delu Japonske, ki jo je vodila moja prva baletna pedagoginja Chida Toshiko. K trdemu delu nas je (pet ali šest nadarjenih in perspektivnih deklet) spodbujala tudi tako, da smo med seboj nenehno tekmovale. Prav ona me je pospremila na izpopolnjevanje v strogo, klasično šolo Novosibirskega baleta in mi svetovala, da zavoljo telesnih danosti, izobraževanje raje nadaljujem v Evropi. Vrata na avdicijo za šolanje na prestižnem Konservatoriju za ples in glasbo v Haagu pa mi je odprla udeležba na mojstrski delavnici tamkajšnjega pedagoga karakternega plesa Toma Bosme v Tokiu.

Kaj je še najbolj opravičilo vašo odločitev za nadaljnje plesno izobraževanje na Nizozemskem?

Nizozemska je dežela odprtega duha, v kateri se ljudje, zlasti v umetnosti, ne bojijo eksperimentiranja. Ustvarjalno vzdušje na šoli, kjer sem poleg vsestranskega izobraževanja v klasičnih in sodobnih plesnih tehnikah spoznavala tudi repertoar takšnih plesnih skupin kot je NDT (Nederlands Dans Theater), sta me popolnoma očarala. Poleg Kyliánovih smo se denimo učili tudi koreografij van Manena. Zelo koristni so bili improvizacijski klasi Forsythove tehnike. Med številnimi pedagogi je bil denimo tudi Aleksander Ekman, ki je z nami delil delčke svojih nastajajočih koreografij. V posebnem spominu mi je ostala božična produkcija skupine De Dutch Don’t Dance Division, v kateri sem plesala glavno vlogo na odru NDT.

Ljubljanskemu baletu ste se pridružili ravno v času, ko se je poleg klasičnega baletnega repertoarja loteval čedalje drznejših in slogovno med seboj precej različnih sodobnih plesnih stvaritev. Kako ste premagovali svoje prve resnejše preizkušnje na tukajšnjem odru? 

Takratno ustvarjalno vzdušje mi je bilo zelo všeč, saj sem bila prepričana, da lahko sodobnejše obarvane plesne stvaritve v svojem telesu predelam z lahkoto. Pred prvo resnejšo preizkušnjo me je s svojim naravnost norim plesnim besednjakom postavil Jeroen Verbruggen. Njegova predstava Orfična himna je bila zame največji izziv, s katerim sem se morala soočiti v gledališču! Zavoljo njegovega specifičnega, z akrobatskimi gibi začinjenega in do potankosti izoblikovanega giba ter neverjetnega zavedanja o tem, kaj želi priklicati iz naših teles, si nikakor nismo mogli privoščiti, da bi kaj naredili po svoje. Povrhu vsega smo se morali v tej fizično zelo zahtevni koreografiji, ki smo jo plesali v baletnih špicah, veliko gibati po tleh, kar mi ni bilo ravno pisano na kožo. Nenehno sem jokala in bila v strahu, da ne bom kos eni svojih takrat prvih bolj izpostavljenih vlog. Zato sem trdo delala, tudi v prostem času in se vse do premiere trudila izboljšati svoj gib. Nadarjenemu koreografu, s katerim je bilo kljub vsemu zelo zanimivo in zabavno delati, sem hvaležna, da je predrl moj mehurček udobja in mi pokazal, da se moram boriti in premagovati  strahove. Svojevrstna prelomnica so bile zame tudi priprave na balet Doktor Živago Jiříja Bubeníčka. Preprosto nisem bila kos naglici, v kateri je balet nastajal, zato sem vskok v vlogo Tonje, ki sem jo pripravljala vzporedno z zborovsko vlogo za prvo zasedbo, zavrnila. Pozneje sem Tonjo le odplesala, najprej z Luko Žihrom in nato še z Lukasom Zuschlagom, s katerim pa sva morala kar trdo vaditi, da sva se drug drugega navadila. Ker je plesal z veliko močnejšo, izkušeno plesalko Rito Pollachi, sem imela na začetku občutek, da me dobesedno »meče« po odru. A na koncu nama je duet kar lepo uspel. Odtlej vedno dajem vse od sebe in včasih delam preko meja svojih vzdržljivosti, saj ponujene priložnosti v baletnem ansamblu nikoli ne smeš zavrniti.

Je bilo na začetku in v vseh teh letih kljub vsemu za vas v ansamblu tudi dovolj klasičnih baletnih vlog? Navsezadnje ste se zelo uspešno preizkusili v zahtevni vlogi Giselle in to kar v dveh različnih postavitvah tega pravljičnega belega baleta, Lopezovi in Martínezovi, v kateri smo vas občudovali v letošnji sezoni. Ali imam prav, ko si predstavljam, da vam v sebi ni bilo težko najti krhke Giselle? 

Imela sem srečo, da me je takratna umetniška vodja (Sanja Nešković Peršin, op.p.) videla tako v klasičnih, kot tudi v sodobnejših plesnih vlogah. Kar me je seveda zelo motiviralo. Poleg vlog v Hrestaču in Trnuljčici, ki je bila moja prva predstava v Operi in si jo je takrat ogledala tudi moja pedagoginja z Japonske (!), sem plesala še v ne ravno lahki produkciji Labodjega jezera. V njej sem si nabrala veliko izkušenj, še zlasti v vlogi Princeske, ki sem jo ustvarjala z različnimi soplesalci. Pripravljala sem se še na vlogi Odette in Odile in čeprav ju na odru nisem plesala, sta mi dali zelo veliko. Giselle je ena mojih najljubših klasičnih vlog, o kateri sem dolgo sanjala, saj mi je resnično pisana na kožo. To je ena tistih vlog, ki plesalki pomaga dozoreti tako gibalno, kot igralsko. In povrhu je bila Giselle moja prva glavna vloga v tem gledališču! Najprej sem jo pripravljala z Yujinom Muraishijem, nato pa sem jo nepričakovano, zaradi Anine (Klašnja, op.p.) poškodbe, odplesala v drugi zasedbi s Petrom Đorčevskim. Čeravno sem takrat na vajah porabila še zadnje atome moči, sem hvaležna, da sem lahko to vlogo ustvarila ob odličnem, samozavestnem plesalcu in igralcu, ki mi je pomagal, da sem se na odru počutila varno. Pri ustvarjanju vloge si vedno najprej pomagam z domišljijo in nato predstavo, ki sem si jo ustvarila o liku, poskušam preliti v svoje telo, gibe. Pri iskanju pravega izraza in občutenj, ki naj bi me popeljali v »spoj gibalne in igralske dovršenosti », mi je takrat poleg Howarda (Quintero Lopeza, op.p.), ki je vse to iskal v nas, pomagal tudi njegov asistent, Thomas Gallus. Ker sem mu bila všeč kot balerina, je bil z mano pripravljen dodelati tudi najmanjše detajle vloge in iskati izraze, ki naj bi jih pri njeni interpretaciji uporabila v različnih delih baleta.

Všeč ste bili tudi snovalcu svoje druge, letošnje predstave Giselle na odru Cankarjevega doma, Joséju Carlosu Martínezu. Kako ste se ujeli z njim? In kako pomemben je v resnici dober kontakt s koreografom?

Najbrž se mi je pri nastajanju tokratne Giselle v spomin najbolj vtisnilo delo s koreografovo asistentko Agnès Letestu, znano baletno zvezdo, ki ni le osupljiva plesalka, marveč tudi fantastična igralka.  Vsako vlogo nam je odplesala tako zelo drugače od prejšnje, da smo se lahko le čudili, kako ji to uspeva. Tako kot Martínez, je tudi ona prilagajala korake vsakemu izmed nas, da smo si lahko privoščili razlike v interpretacijah istih vlog. Bila je velik navdih. Z Martínezom, ki je pri delu neverjetno umirjen in obvladuje še tako neprijetne situacije,  pa sva veliko sodelovala že pri kreiranju vloge Gulnar v baletu Gusar. Pri njem mi je všeč ravno to, da nam gibov ne vsiljuje, marveč jih prilagaja našim telesom, da jih začutimo kot svoje in da smo v vlogah, ki jih plešemo, videti bolj naravni. Čeravno mi tedanji umetniški vodja (Petar Đorčevski, op.p.) vloge Gulnar ni zaupal, je koreograf vztrajal na tem, da jo moram plesati in nama s soplesalcem omogočil veliko vaj, tudi odrskih. In tega seveda ne bom nikoli pozabila. Pa tudi delovne posnetke vaj z njim hranim kot največji zaklad.

Ali je val sveže ustvarjalne energije, ki je ljubljanski baletni ansambel zapljusnil s prihodom novega umetniškega vodje, potemtakem zajel tudi na vas?

Sprva pravzaprav ne, saj me ni angažiral v glavnih vlogah in sem bila bolj v ozadju. Ne vem ali je bilo to zato, ker sem bila zaradi vprašanja o pravočasnem izplačilu honorarjev zunanjim sodelavcem, ki sem ga nekoč postavila njegovemu predhodniku in asistentu, v nemilosti. Seveda me je to razžalostilo, saj sem se tako kot vsi ostali veselila dela v njegovih odrskih kreacijah. A naključje je hotelo, da sem morala v predstavi Opus 73 (Dunajski večeri, op.p.) zaplesati že takoj po premieri. V  Zlati duet, na katerega še nisem bila dobro pripravljena, sem vskočila namesto poškodovane Ane (Klašnje, op.p.) in seveda ponovno naredila vse, kar je bilo v mojih močeh, pri čemer mi je nesebično pomagal tudi soplesalec Filip Jurič. Ko sem prvič odplesala predstavo, sem se lahko v zaodrju le še sesula na tla in kolegom zaupala: »Fantje in dekleta, mislim, da sem ravnokar odšla v nebesa«.  Ker je bil duet izjemno težak in nasičen z zelo kompliciranimi skoki, sem bila tako izčrpana, da nog in telesa sploh nisem več čutila. To je bila resnično huda in zelo dobra preizkušnja zame. A tudi po tem še nekaj časa nisem dobila vlog, ki sem si jih potihoma želela. Morda tudi zato, ker sem bila zaradi poškodbe in  zdravljenja odsotna kar nekaj časa.

Na začetku letošnje sezone pa mi je Renato povedal, da sem zelo posebna, samosvoja plesalka z zanimivim načinom gibanja. Po nastopu v Giselle, sem se najprej prelevila v meni nič kaj podobno, »zabavljaško« Rosalindo, v baletu Romeo in Julija. Z užitkom sem se ji lahko prepustila šele takrat, ko sem se dobro naučila korakov, načina gibanja in situacijskih interakcij na odru. Še posebej pa me je razveselil predlog, da se skupaj z Anastazijo (Matvienko, op.p) naučim vloge Julije, ki sem jo premierno odplesala v začetku junija. Preizkusila sem se tudi v  predstavi Ljubezen.Najprej sva v prvem delu večera s Hugom Mbengom, s katerim sva oba v svoji pojavnosti in izrazu precej nežna, iskala nama sprva tujo močnejšo energijo zrelega para ljubimcev. Potem pa sem odplesala še glavni duet v Gozdnih bitjih, v katerem sem se počutila zelo sproščeno, saj ga je Zanella že od začetka postavljal za Anastazijo in mene ter Denisa (Matvienka, op.p.) in Lukasa (Zuschlaga, op.p.). 

Poškodbe so žal sestavni del poklica baletne plesalke. Kakšna se je zgodila vam in kako ste se z njo spopadli?

Poškodba se mi je zgodila med pripravami za nastop v drugem delu baletnega triptiha Strune Peçija, Godanija in Mujiča. Najprej smo plesali v nogavičkah, sledil je del na špicah. Ker me je čakal zares hiter in zahteven solo part in me noge, ki sem jih poskušala ogreti niso ubogale, sem se na vse pretege postavljala na špice. Ko sem zavrtela pirueto, mi je spodrsnilo na snegu, s katerim je bil posut oder. Začutila sem takšno bolečino, da se preprosto nisem mogla več pobrati s tal. Svoje premiere Mujićevega Osamljenega poeta tako sploh nisem odplesala. Pretrgale so se mi vezi v gležnju, zaradi katerih se mi je v nepravilen položaj premaknila tudi kost, kar seveda ni bilo dobro. Odpotovala sem domov na Japonsko, kjer so mi gleženj operirali. Tam sem opravila tudi rehabilitacijo in se »resetirala« tako fizično kot psihično, saj sem imela zavoljo vsega, kar se mi je v tistem obdobju dogajalo, precej težav tudi na tem področju.   

Povedali ste mi, da svoje odločitve, da bi postali balerina niste nikoli obžalovali, pa vendarle, kaj vam ples pomeni danes?