Mariborski sodobnobaletni triptih

Mariborski baletni triptih Falling Angels, sestavljen iz del Alexandra Ekmana Left right left right, Edwarda Cluga Handman in Jiřija Kyliána Falling Angels, je virtuozni mehanizem sodobnobaletnih kreacij dveh mlajših in enega starejšega avtorja. Vsa tri dela se s poglobljenim premislekom lotevajo vzpostavljanja sodobnobaletnih principov, pri čemer baletni kod po eni strani rušijo, po drugi pa ga plemenitijo z bolj vsakdanjo telesno govorico. Ker uprizoritve niso bile premierno uprizorjene v slovenskem narodnem gledališču v Mariboru – vsaka od njih je doživela svoj krst drugje –, nastaja z njihovo obnovo pomemben korak naprej za repertoarna gledališča in za baletno umetnost nasploh. S tem se namreč širi kanon bolj sodobnih baletnih uprizoritev in balet ostaja v toku s sedanjostjo. To sicer ni novost, saj so že v preteklosti dela, kot je na primer Giselle Matsa Eka, postala del sodobnobaletnega kanona, vseeno pa so sodobnobaletna dela v primerjavi s klasičnobaletnimi uprizoritvami še vedno kanonizirana v manjši meri.

Čeprav ni mogoče spregledati, da so si vsa tri dela nenavadno podobna (zaznamuje jih bivanjska problematika in prežetost z vsakdanjo kinetično dejavnostjo), se v njih zrcalijo posebnosti vsakega od avtorjev.

Left right left right, premierno nastala leta 2012 za Lucent Danstheater v Haagu, je bila v SNG Maribor uprizorjena že leta 2018. S humornimi nastavki izpeljana koreografija čistih linij in repetitivnih akcij, ki tudi v tišini in statičnosti dviguje suspenz, zahteva od plesalcev sinhronost v delovanju in natančnost v igri kanona. Kot že v prejšnjem njegovem delu Cacti ljubljanskega slovenskega narodnega gledališča lahko tudi tu zasledimo pozornost na ritmu, topotanju z nogami in na menjavanju mehkih ter odrezanih gibov. Z uporabo tekalnih trakov, kot jih lahko vidimo v fitnesih, gibanje postane vojaško urejeno in uniformirano, do takega učinka pridemo tudi z enakimi oblačili. V sive hlače in suknjiče oblečeni plesalci uprizarjajo kinetično vsakdanjost, opremljeno s humornimi vložki. Ekman pogosto prelamlja linijo uprizoritve z nenadnimi preobrati v glasbi ali v gibalnem materialu, kjer ustvarja premene v smereh in intenzivnosti gibanja. Uprizoritev v drugem delu razpre družbenokoreografski moment, ko namesto plesalcev na odru gledamo video z njimi, saj z vdorom v realni svet nekostumirani plesalci izvajajo koreografske elemente na ulici ob nepričakovanih reakcijah mimoidočih, pospremljeno s komentarji plesalcev o občutkih, ki jih je situacija vzbudila.

Clugov Handman, nastal za Nizozemsko plesno gledališče (NDT 2) leta 2012, tematizira pot in naključna daljša ali zgolj mimobežna srečanja med osebami na tej poti. Dinamična in repetitivna glasba Milka Lazarja prikliče intenziven gibalni material, ki je potencirano osredinjen okoli zgornjega dela telesa, okoli okroglih ali prelomljenih rok v različnih ritmičnih ali bolj sunkovitih impulzih. V detajle natančno strukturirana koreografija, v kateri Clug gradi nekakšne gibne skulpture, sestavljene iz teles plesalcev, ki so pomensko polne (odnosi med njimi ponazarjajo različne konotacije medčloveških stikov) in malodane akrobatsko oblikovane. Kljub odsekanim gibom je Clugov koreografski idiom kot po navadi fluidno izpeljan, celotna uprizoritev je kompaktna in kompozicijsko prehodna. Ves čas prehaja med impulzi in odzivi nanje, se poigrava z zaupanjem v partnerstvu pri kompleksnih duetih ali v kompozicijah iz treh ali več.

Zadnji del triptiha je Kyliánova pretanjena 15-minutna uprizoritev Falling Angels, katere krstna izvedba je bila leta 1998 za Nizozemsko plesno gledališče. V njej osem plesalk, oblečenih zgolj v črne drese, tematsko prehaja med idejama discipline in svobode. Odrski prostor naseljujejo kot posameznice ali kot uigrana skupnost, z zgolj navidezno brezbrižnostjo oziroma neobremenjenostjo do sveta. Plesalke poganja črnska ritualna tolkalska v živo izvedena glasba Steva Reicha, ki odločno ritmizira njihove kompozicije in gib kot tak. V repetitivni strukturi je moč zaznati impulze vztrajnosti po osvobojenosti in poznejšem zdrsu nazaj v sistem. Iz celote se vsake toliko odlepi posameznica, ki jo nato ponovno posrka v skupinski ustroj. Te premene spremlja tudi spreminjajoča se svetloba, ki plesalke loči s svetlobnimi kvadrati ali jih postavi v temo zadaj, prikazujejo pa se zgolj deli njihovih teles. Kratka, petnajstminutna kompozicija je energetsko napolnjena in učinkuje kot kompleksen mehanizem brez predaha.

Mariborski baletni triptih se ponaša s premišljeno izbiro plesnih del, z nekaj neizrazitimi plesnimi prispevki, a vseeno deluje kot celota uigrano, pri čemer kulminira zadnji del osmih plesalk z natančno in eksplozivno izvedbo.