Intervju
MAIA MAKHATELI
»Rada živim življenje na odru.«
Z Maio Makhateli se je pogovarjala Nataša Berce
Preden sem Maio Makhateli srečala v živo, sem jo videla na fotografijah. Z velikimi temnimi očmi, svetlo, brezhibno poltjo in subtilno eleganco me je spomnila na Margot Fonteyn. V živo je ravno tako elegantna, mirna in preudarna. Šele ko jo vidiš plesati, pa začutiš v njej vso umetniško strast in neskončno vzdržljivost njenega prožnega telesa. Njeno telo je telo sodobne balerine, ki je natrenirano skoraj do zadnje mišice v telesu. Iz njega veje zrelost tako v fizičnem kot v psihičnem smislu. Njeno skoraj neskončno ravnotežje, brezhibni obrati, visoki skoki in umetniška izraznost jo umeščajo med najboljše sodobne balerine. Za seboj ima odplesan širok repertoarni diapazon, od klasičnih do sodobnih koreografij. Vsekakor zgovorna in prijetna sogovornica, tako da mi je bilo kar žal, da sva morali zaključiti, ker jo je priganjal čas. Je pa uspela med najinim pogovorom pripraviti nov par špic copat.













S treningom baleta ste začeli v Gruziji, po nekaj letih ste se s svojimi starši preselili v Združene države Amerike. Vaš način treninga se je verjetno spremenil, saj je ameriški baletni sistem precej drugačen od evropskega.
V bistvu mi ni bilo treba zares spreminjati načina dela, ker so bili tudi v Ameriki moji učitelji z osnovo Vaganove, ki pa je bila že nekoliko prilagojena ameriškemu sistemu. Mislim, da je najbolje imeti to osnovo, ki ji potem pridružiš ostale sisteme in uporabiš, kar je najbolje iz vsakega. Zelo mi ustreza tudi francoski sistem, tako da v bistvu združujem vse, kar poznam. V baletni skupini, v kateri sem delala, sem imela tudi različne pedagoge, ki so vsi izhajali iz Rusije, vendar so se prilagajali sistemom okolja, v katerem so živeli. Tako sem lahko ves čas nalagala na svoje telo tisto, kar mi je najbolj ustrezalo. Zdi se mi, da sem imela res srečo, da sem se lahko srečala z vsemi temi sistemi.
Zamenjali ste dve baletni skupini, preden ste se ustalili v Amsterdamu. Kako ste izbirali skupine?
V prvo skupino sem bila povabljena po baletnem tekmovanju v Denverju, kjer sem dobila prvo nagrado. Seveda sem privolila. S šestnajstimi leti sem bila ena najmlajših članic. Ostala sem štiri leta in pol in tudi že dobila status prvakinje. Čez nekaj časa sem se želela priključiti večji skupini, predvsem pa se vrniti v Evropo. Tu so namreč pogoji za umetnost, zlasti baletno, veliko boljši kot v Ameriki, razen če se pridružiš kakšni večji skupini, kot so npr. Ameriško baletno gledališče, Newyorški mestni balet ali Balet iz San Francisca. Pogoji za delo v Ameriki so trši in drugačni. Delajo samo devet mesecev na sezono, nimajo svoje hiše, v kateri bi združevali vse od odra do studiev. Bila sem pripravljena in odločena, da grem v Evropo. Potem sem obiskala svojega brata, ki je bil priznan solist v Kraljevem angleškem baletu. Z njimi sem delala trening in dobila ponudbo Davida Bintleyja, umetniškega vodje Birminghamskega kraljevega baleta. Nisem poznala niti skupine niti mesta, pa sem vseeno privolila. Ko pa sem prišla tja, mi nista bila všeč ne mesto ne repertoar. Močan poudarek je bil na angleškem slogu, ki mi ni ustrezal, tako da sem šla delat avdicijo za Nizozemski narodni balet To gledališče sem poznala, ker je pred leti plesal tam moj brat. Bila sem sicer malce v dvomih, ker so tam plesalci res visoki, jaz pa sem majhna, vendar se je zdaj skupina tudi že bolj internacionalizirala in ne gledajo več toliko na višino. Tako so mi takoj ponudili pogodbo, sicer za solistko kot v Birminghamu, čeprav sem bila v Denverju že prvakinja. Rekla sem si, da bom ostala eno leto in bom videla. Bilo je zelo naporno leto, ker sem plesala vse male solistične vloge in se hkrati pripravljala za glavne. Potem sem dobila nazaj status prvakinje.
To je zdaj vaša baza že trinajst let.
Da. Tu mi res ustreza. Všeč mi je Amsterdam, zelo imam rada skupino, za katero menim, da je trenutno ena najboljših v Evropi. Imamo odlične plesalce, zelo raznolik repertoar, od klasičnih do sodobnih baletov, imamo možnost delati npr. s Hansom van Manenom, živo legendo. Sicer pa imam proste roke, da gostujem in spoznavam druge skupine. Pa tudi po določenem času si zaželiš malce stabilnejšega življenja. Nisem si želela ves čas živeti iz kovčka. Življenje plesalca je že tako dovolj naporno. Poleg tega mislim, da moraš biti v eni skupini dalj časa, da se vklopiš, začneš skupaj z njo dihati in razviješ svoje potenciale, kar je težko, če ves čas spreminjaš skupine.
Pred tremi leti ste postali mati. Kako je to vplivalo na vaše plesno telo?
V bistvu je nekakšen mit, da se telo spremeni po nosečnosti. Pri meni se ni oziroma se je na boljše. Je pa to prav gotovo individualna izkušnja. Kljub hudim bolečinam v kolkih sem prilagojene treninge delala skoraj do konca. Ker pa je moje telo na srečo prožno, sem že po nekaj mesecih po rojstvu otroka začela plesati. Strah me je bilo, da ne bom dobila nazaj vseh svojih kapacitet, zato sem še bolj garala in tako je moje telo zdaj še močnejše kot prej. To se lahko zgodi tudi po rehabilitaciji po poškodbi. Edini problem je bil, ker Luka tri leta ni spal ponoči oziroma se je zbujal na dve uri in sem na koncu razmišljala bolj o spanju kot o svojem telesu.
Kako se pripravljate na vloge? Koliko sledite koreografovim napotkom in zastavljenem konceptu ter koliko vključite svoje razumevanje vloge in svojo osebnost?
Vsekakor sledim koreografovim željam, vendar vključim tudi lastno interpretacijo. Korakov se naučim, ne morem pa prevzeti načina gibanja, ker imam drugačno telo od koreografa, drugačno telesno koordinacijo. V glavnem imam rada, da mi koreograf pove, kaj moram narediti v gibalnem smislu, pri umetniški interpretaciji pa je nekaj drugega. Tam imam svobodo, ker čustev ne moreš skoreografirati. Dobim namige, kaj naj bi začutila. Tu poskušam črpati iz realnosti. Če mi da koreograf napotke, kakšno vrsto akcije si želi, to seveda moram narediti. Če pa dobim napotek, da se moram npr. smejati, ko to ne začutim in se mi ne zdi pristno, mi tega ni treba narediti.
Plesali ste v raznolikih zgodovinskih in sodobnih koreografijah. Imate kakšne preference? Vam bolj ustrezajo dramski baleti ali recimo baleti brez zgodbe?
Zelo rada imam klasične, dramske balete. Rada živim življenje na odru. Vse te zgodbe mi dajo nekaj novega. Z vsako vlogo se nekaj novega naučim. Tako v tehničnem kot v umetniškem smislu. Vsako vlogo lahko tudi dopolnjuješ z različnimi čustvi in interpretacijami. V sodobnih koreografijah je morda nekoliko težje, saj ni nujno, da je podlaga neka zgodba, pač pa gre lahko le za igro korakov, kar imam sicer tudi zelo rada. Rada imam npr. Balanchinove balete, ki so večinoma brez zgodbe, je samo čisti ples in to mi je res v užitek. A kar se tiče vlog, imam res rada zgodbe v baletu.
Kot gostja sodelujete v treh baletnih skupinah, v Gledališču San Carlo v Neaplju, opernem gledališču v Rimu in v Operi in baletu Ljubljana. Kako organizirate svoje življenje med plesanjem v matični skupini, gostovanji in materinstvom?
Ne vem, kako. Odkar se je Luka rodil, sem do te situacije s korono plesala največ v življenju. Ogromno nastopov me je še čakalo, kar je potem korona ustavila. Bila sem popolnoma šokirana. Sicer mi veliko pomaga moja mama, ki lahko pride iz Gruzije, kadarkoli jo rabim. Podporo imam tudi v umetniškem vodji Nizozemskega narodnega baleta Tedu Brandsenu, ki mi omogoča nastopanje v drugih skupinah. Zaveda se namreč, da je plesna kariera kratka in da plesalec potrebuje vedno nove izzive. Po toliko letih, ko sem v skupini, me dovolj dobro pozna, da ve, da mi lahko zaupa. Skupaj se dogovoriva glede mojih urnikov. Vedno pa ima Nizozemski narodni balet prednost. To je moj dom in ne morem jih pustiti na cedilu. Tako poskušam opraviti najprej svoje delo v Amsterdamu, zato se včasih tudi zgodi, da zavrnem gostovanje. Vse skupaj zahteva veliko načrtovanja, zato sem hvaležna ljudem, ki me podpirajo in mi omogočajo vsa ta gostovanja. Vedno moram poskrbeti še za Luko. Pogosto gre z mano, če ne more, sem mirna, da ga lahko pustim s svojo mamo ali z njegovim očetom. Nikoli pa ga ne puščam z varuškami.
Če bo vse v redu (in bi moralo biti!), boste v Operi in baletu Ljubljana jeseni plesali Medoro v Gusarju? To bo vaše prvo srečanje z Gusarjem, kajne?
V bistvu bi morala plesati že v Rimu marca, ravno tako v koreografiji Joséja Carlosa Martineza (ki postavlja Gusarja tudi v Ljubljani, op.a.), pa se je vse ustavilo zaradi korone. Premiera se je sicer zgodila, vendar brez mene, ker sem morala zamenjati datume zaradi obveznosti mojega partnerja Kimina Kima, čudovitega korejskega plesalca, ki pleše v Mariinskem gledališču. In tako so najini datumi padli ravno v tisti čas, ko so zaprli gledališča. Odplesala sva še zadnjo generalko pred predstavo, potem pa so rekli, da predstave ne bo. Nisem mogla verjeti, čisto me je potrlo. Potem je odpadel še Gusar v Ljubljani in zdaj se mi zdi, kot da se hurikan vali za menoj s tem Gusarjem. Zdaj rajši ne upam, da bo, ker nočem biti vsakič razočarana. Mislim sicer, da premiera v Ljubljani slej ali prej bo, vendar ne vem, kdaj.
Ukvarjate se tudi z domačim izdelovanjem nakita, tiar. Vam je to hobi, strast ali sprostitev?
Sprostitev. Še preden sem dobila Luko, sem izdelovala nakit, po njegovem rojstvu pa nisem imela več časa, saj so bili moji možgani preveč zaposleni z njim in drugimi stvarmi. Pa tudi navdiha nisem več imela. Med zdajšnjo korona zaustavitvijo sem ponovno začela. Da, to je zame čista meditacija. Ti delčki za nakit so tako majhni, da res potrebuješ dobro koncentracijo. Med korona situacijo me je tako ponovno zagrabilo, inspiracija se je vrnila. Čas mi med tem delom mine res hitro. In ko začnem, moram tudi takoj končati, zato pozabim na čas. Sploh ne morem odložiti. In ker začnem, ko gre Luka spat, včasih končam ob treh zjutraj. Ko obliko zastavim, mi je najprej všeč, potem pa dobivam vedno več idej in začenjam od začetka, tako da se moram na neki točki ustaviti, da en izdelek sploh zaključim. To je edini način, s katerim sprostim preobremenjenost, ker gre moj celoten fokus v to.
Kaj potem počnete z izdelki?
Večinoma jih uporabljam sama v predstavah ali pa jih komu posodim. Morda bom kdaj naredila razstavo ali jih začela prodajati. Ne vem. Bomo videli.
Ogledala sem si trening na prstih, ki ste ga imeli z dekleti iz slovenskih baletnih šol. Zdel se mi je zelo natančen, saj ste z veliko potrpljenja razlagali korekcije, in na nek način meditativen, kar so dekleta lepo sprejela in dobila priložnost, da res poglobljeno delajo na tehniki. Kako se vidite v pedagoškem delu?
Rada učim otroke, ko vidim potencial. Takrat dobim inspiracijo, zlasti ko vidim napredek. Je pa zelo težko, če delaš z ljudmi, ki ne uporabljajo možganov, ko se učijo tehnike ali ko vadijo že naučeno. Kadar vidim, da delajo brez razmisleka, me to zelo zmoti. Kot pedagog moraš biti zelo natančen in strikten, na ta način so mene učili v šoli, kar pa je z otroki težko. Za zdaj še nisem prepričana, če bi se res želela posvetiti pedagoškemu delu. Delo z otroki je velika odgovornost, ker jim moraš dati dobro osnovo. Če pa bi se že odločila za to, bi rada imela svojo šolo, da bi lahko sama izbirala otroke. Ne gre toliko za talent kot za to, da so otroci pripravljeni garati. Ne bi mogla jemati tega kot hobi, zapreti oči in kar tako na hitro učiti. Preveč rada imam balet. Videla sem tudi veliko dram med učitelji in učenci in tudi to me nekoliko odvrača. Baletni svet je lahko zelo krut. Prav tako še ne vem, če bi po plesni karieri ostala v baletu ali pa bi se usmerila čisto drugam. Zelo imam namreč rada jogo. Izvajam bikram jogo in rada bi pridobila certifikat za učitelja joge. Želela sem ga opraviti že letos spomladi, pa je zaradi korone tudi to padlo v vodo. Mislim, da imajo tečaje za učitelje joge ponovno v septembru. Če mi bo čas dopuščal, ga bom šla delat takrat. Vse je tako negotovo v tem času, da je težko načrtovati.