Valentina Turcu o svoji Madame Bovary
Madame Bovary je mejna, prelomna in drugačna predstava v mojem življenju. Radikalen kontrast, nov val in nova forma. Neki nov pristop, odnos, misel, ideja, raziskovanje specifičnih zahtevnih likov skozi kompleksnost giba, ki presega dobesedno interpretacijo Flaubertove mojstrovine. Od nekdaj so me zanimali skriti prostori v globinah človeške psihe, kompleksna stanja čustvenih potovanj teh navidezno običajnih ljudi, psihološka motivacija vsakega lika, predvsem pa čista, močna, ranljiva in nepredvidljiva atmosfera.
Nepredvidljiva Emma Bovary je navdihnila dramski balet v sodobnem neorealističnem vzdušju na prodoren in neposreden način. Popotovanje skozi »škandalozno« literarno mojstrovino, samo delo z gradivom, ki ni pisano za baletni oder, ki nima baletnega libreta ali glasbe niti dramaturške osnove za odrsko priredbo literarnih del, je vsekakor veličasten avtorski in umetniški izziv. Natančna izdelava partiture, ki je nastajala s spajanjem Flaubertovih prizorov z odlomki iz Chopinovega glasbenega opusa, je od mene zahtevala lucidnost, teatralni ludus, preboj v neznano in tveganje. Ta balet govori skoraj vse moje gledališke jezike, saj je sočasno intenziven, dinamičen, resničen, strasten, konflikten, surov, čuten, provokativen, občutljiv, magičen, natančen v detajlih in filmsko estetičen.
Literarno delo, polno kontrastov med naelektrenim spolnim vznemirjenjem in otopelostjo, velikimi nesmrtnimi idejami in razkrojem ljubezni, želim prevesti veristično v sedanjost, ga preseči skozi duh časa z natančno interpretacijo Emmine kompleksne psihe in predstaviti v filmskem tempu. Flaubertov realizem brez celofana, ki je na trenutke resnično surov, ustvarja in ruši Emmina imaginarna stanja, njene odnose, misli, čustvene skrajnosti. Predstava sledi Emmi v prizorih, ki so včasih popolnoma jasni, včasih pa razdrobljeni, razpršeni, boleči, namerno nepopolni. Emmina avtodestruktivnost je vir in posledica njenih odločitev, kar je navsezadnje zelo aktualna in sodobna zgodba o naših družbenih in intimnih odnosih kakor tudi o vseprisotnem stanju praznine, osamljenosti, neizpolnjenosti, dolgočasja, patološkega kompulzivnega vedenja v postmoderni družbi potrošništva, ki jo nekako povzema parola »Je m’en fou!« (»Ni mi mar!«) Pa vendar kljub vsemu temu nosimo v sebi instinktivno, globoko in neusahljivo željo po ljubezni, samouresničevanju in iskanju smisla življenja.
Vrednost življenja in vrednost umetnosti, ki je v tem trenutku banalnosti in površnosti plastificirana s porabniškim in razčlovečenim svetom potrošništva in destrukcije, je večja kot kadar koli prej. Če ni stvarstva, ni življenja, ni evolucije. Kaj je umetnina, če je nihče ne gleda?
Baletna umetnost je medij božanske lepote, ki ima brezčasno moč. Verjamem v plesalce, ki močno interpretirajo ultimativne človeške občutke in stanja, verjamem v umetnike, ki so pripravljeni premikati fizične in metafizične meje do neslutenih razsežnosti. To je naš ustvarjalni imperativ!
Valentina Turcu
Madame Bovary – alegorija življenjskih usod »večno drugih«
Med prebiranjem Flaubertovega romana Madame Bovary: mœurs de province, ki ga v zadnjem slovenskem prevodu Suzane Koncut poznamo kot Gospa Bovary: značaji s podeželja, si današnji bralec kar težko predstavlja, da so »dežurni varuhi morale« v času izhajanja prvih poglavij v Revue de Paris med 1. oktobrom in 15. decembrom 1856 roman označili kot škandalozno in obsceno delo,[1] čeprav je z vidika prikaza najintimnejših plati človeške telesnosti v resnici veliko manj eksplicitno, kot denimo literarna dela »zloglasnega« markiza de Sada ali še pred njim Françoisa Rabelaisa. Že sopostavitev omenjenih treh figur, ki veljajo za ene izmed najpomembnejših v moderni francoski literaturi, nas lahko napeljuje k sklepu, da se pojmovanja »škandaloznega« in »obscenega«, ki se pravzaprav vrtijo okrog koncepta tabuja, v neki družbi lahko močno razlikujejo v času in da nikakor niso linearno odvisna od tehnološkega napredka družbe.
Z namenom lažje razmejitve med vsebino Flaubertovega romana in dramskega baleta Valentine Turcu velja na začetku »obnoviti« konstelacijo dogodkov, kot se izrisuje v Flaubertovem narativu. Ameriški prevajalec, biograf in pisec Francis Steegmuller je na podlagi natančne kronološke analize prišel do zaključka, da se dogajalni čas romana razteza med oktobrom 1827 in avgustom 1846, medtem ko je dogajalni čas umeščen na sever Francije, blizu mesta Rouen v Normandiji. Flaubert oriše Charlesa Bovaryja (bodočega moža Emme Bovary) kot sramežljivega in nenavadno oblečenega najstnika, ki pride v novo šolo, kjer se mu novi sošolci posmehujejo. S težavami se prebije do drugorazredne medicinske diplome in postane »officier de santé« (zdravstveni uradnik) v javni zdravstveni službi. Poroči se z žensko, ki mu jo je izbrala mati – s sitno, a domnevno bogato vdovo Héloïse Dubuc, nato pa odpre svojo ordinacijo v vasi Tôtes.
Nekega dne Charles obišče lokalno kmetijo, da bi lastniku oskrbel zlomljeno nogo, in sreča hčer svojega pacienta, Emmo Rouault. Emma je lepa, pesniško navdahnjena in z veliko mero dobrega okusa oblečena mlada ženska, ki je bila deležna »dobre izobrazbe« v samostanu. Flaubert jo je orisal kot mlado žensko z močnim hrepenenjem po razkošju in romantiki, ki jo je podžigalo branje priljubljenih romanov. Charlesa je takoj pritegnila in svojega pacienta je obiskoval veliko pogosteje, kot je to potrebno, dokler ni izzval Héloïsinega ljubosumja. Ko Héloïse nepričakovano umre, Charles počaka nekaj časa, preden začne resno dvoriti Emmi. Ko mu njen oče dá soglasje, mladi par stopi na skupno življenjsko pot.
Težišče romana se po poroki prestavi na Emmo in njen intimni svet. Potem ko se Charles in Emma udeležita elegantnega plesa, ki ga organizira markiz d’Andervilliers, Emma ugotovi, da je njeno zakonsko življenje popolnoma pusto, zaradi česar se je polastita malodušje in brezvoljnost. Charles v nekem trenutku sprevidi, da njegova žena potrebuje spremembo okolice, in tako svojo prakso preseli v večje tržno mesto Yonville, ki ga tradicionalno povezujejo z mestom Ry. Tam Emma rodi hčerko Berthe, vendar je materinstvo zanjo bridko razočaranje. Kmalu po porodu se zaljubi v Léona Dupuisa, inteligentnega mladeniča, ki ga spozna v Yonvillu. Léon je študent prava, ki tako kot Emma ceni literaturo in glasbo, obenem pa ji vrača spoštovanje. Emma sicer noče priznati svoje strasti do Léona, ki se zaman trudi, da bi pridobil njeno naklonjenost, in nato odide v Pariz, da bi nadaljeval študij.
Flaubert v nadaljevanju romana poskrbi za naslednjo vznemirljivo epizodo v Emminem življenju: bogati in razuzdani posestnik Rodolphe Boulanger nekega dne pripelje služabnika v zdravniško ordinacijo na puščanje krvi, medtem pa se zagleda v Emmo in si že predstavlja, kako jo bo zapeljal. Povabi jo, da se mu pridruži na jahanju konjev, saj naj bi to koristilo njenemu zdravju. Charles, ki ga skrbi ženino počutje, brez kančka sumničavosti privoli v Rodolphov predlog, Emma in Rodolphe pa se brez zadržkov prepustita strastnemu ljubezenskemu razmerju. Po štirih letih številnih »obiskov na domu« Emma še vedno vztraja, da pobegneta skupaj, toda Rodolphe ni navdušen nad njenim načrtom in na predvečer njunega načrtovanega odhoda prekine razmerje s pismom, ki ga položi na dno košare z marelicami, ki jo dostavijo Emmi. Šok je zanjo tako velik, da zboli na smrt in se za kratek čas celo zateče k veri.
Ko si Emma skoraj popolnoma opomore, se s Charlesom udeležita uprizoritve opere v bližnjem Rouenu. Opera, ki so jo izvajali tisti večer, je bila Lucia di Lammermoor Gaetana Donizettija, ki je nastala po motivih zgodovinskega romana The Bride of Lammermoor (Nevesta iz Lammermoorja) Walterja Scotta iz leta 1819. Uprizoritev prebudi Emmine strasti, obenem pa sproži nov dogodek – Emmino ponovno snidenje z Léonom, ki zdaj študira in dela v Rouenu. Medtem ko Charles verjame, da obiskuje ure klavirja, Emma vsak teden odpotuje v mesto, da bi se z Léonom srečala vedno v isti sobi istega hotela, ki ga oba začenjata dojemati kot svoj dom. Ljubezen med njima je sprva ekstatična, toda Léona sčasoma začnejo dolgočasiti Emmini čustveni izpadi, Emma pa postaja do njega vedno bolj ambivalentna in se začne razvajati z nakupi luksuznih izdelkov in oblačil pri trgovcu Lheureuxu, ki ji za pridobitev posojila priskrbi pooblastilo za Charlesovo posest. Emmin dolg nezadržno narašča.
Ko Lheureux zahteva poplačilo dolga, si želi Emma izposoditi denar pri več ljudeh, tudi pri Léonu in Rodolphu, a jo oba zavrneta. V navalu obupa pogoltne arzenik in v mukah umre. Charles se z zlomljenim srcem prepusti žalosti, pri tem pa ohrani Emmino sobo kot svetišče in sprejme njene navade in okuse, da bi tako ohranil spomin nanjo. V zadnjih mesecih neha delati in živi od razprodaje svojega imetja. Preostanek njegovega imetja zasežejo, da bi poplačali Lheureuxa. Ko najde Rodolphova in Léonova ljubezenska pisma, se za vedno zlomi. Ko umre, njegovo mlado hčer Berthe nastanijo pri babici, ki prav tako kmalu umre. Berthe nato živi pri obubožani teti, ki jo pošlje na delo v bombažno tovarno. Roman se glede na opisano klavrno usodo protagonistke zaključi povsem antiklimaktično in disociativno, in sicer z omembo osebne zmage lokalnega farmacevta Homaisa, ki je na nepošten način tekmoval s Charlesovo zdravniško prakso, s tem pa je zaradi svojih medicinskih »dosežkov« med prebivalci Yonvilla postal pomemben akter.
Z uprizoritvijo kompleksne zgodbe v podobi novega dramskega baleta Madame Bovary se je večkrat nagrajena in mednarodno priznana koreografinja Valentina Turcu nedvomno podala na vznemirljivo avanturo odkrivanja presenetljivih vzporednic med francosko družbo iz časa julijske monarhije pod vladavino Louisa Philippa I. in sodobno kulturo instant potrošništva in narcisizma. Zdi se, da je ustvarjalka v Flaubertu našla celovit navdih in kongenialnega partnerja, zlasti v njegovem briljantnem literarnem slogu, ki je po mnenju številnih poznavalcev in piscev, kot so Henry James, Marcel Proust in Vladimir Nabokov, v literarno umetnost, natančneje v prozo, vnesel dotlej nesluteno poetično razsežnost. Poetika »kliničnega« opisovanja izrazito banalne realnosti, ki jo živimo danes in jo je v nekakšnem donkihotovskem bojevanju z lastnimi romantičnimi iluzijami živela Emma Bovary, se prav tako zrcali v tako rekoč slehernem prizoru dramskega baleta, v katerem pred nami oživijo vsi ključni liki iz Flaubertovega romana, a povsem v sodobnem kontekstu in v še bolj izčiščeni dramaturški konstelaciji, pri čemer je avtorica upoštevala tudi nekatere praktične vidike koreografskega uprizarjanja v kontekstu plesnega gledališča. Tako denimo v baletu ne zasledimo upodobitev Emmine nosečnosti in njene hčerke Berthe, kar bi bistveno zarotiralo smer in fokus zgodbe, medtem ko se manipulativnost in izkoriščevalnost podeželskega trgovca – gospoda Lheureuxa iz Flaubertovega romana – v baletu udejanjita v podobi Emmine »življenjske gurujke in vplivnice«, gospe Lheureux.
Bolj kot kadar koli prej se zdi, da se med primerjanjem z drugimi in predvsem z banalnimi in v resnici nepomembnimi dejanji domnevnega »samopreseganja« v nas kopiči horror vacui – strah do praznine, ki je sicer koncept zapolnjevanja praznega prostora v likovni umetnosti, četudi ga na eksistencialni ravni lahko danes čutimo predvsem kot tesnobo ali bojazen pred lastno psihološko izpraznjenostjo, nepomembnostjo, minljivostjo. Smo s slepim verjetjem v sanje, ki nam jih bolj ali manj očitno vsiljuje kultura sodobnega načina življenja z nenehnim hlastanjem po novem, s hitro (iz)menjavo vsega in z nenehnimi spremembami, na neki točki pozabili živeti (zase)? Z brezprizivno konfrontacijo, ki jo prepričljivo utelesijo plesalci, se koreografinja loteva detajlne (psiho)analize sodobnih osebnostnih aberacij, kontradikcij, različnih vrednostnih sistemov in razklanosti med javnim in zasebnim, ki se ne manifestirajo zgolj v Emmini glavi, ampak so povnanjene že na ravni telesnih interakcij, estetiki kostumov, premišljeno izbranih rekvizitov – statusnih simbolov – in scenskih elementov, ki sočasno pripovedujejo zgodbo o neki ženski, ki ji je čisto po naključju ime Emma Bovary – četudi bi pozicijo »večnega drugega« lahko v resnici zavzel katerikoli drug subjekt.
Morda se svojevrstna tragičnost Emmine osebnosti, ki sicer ni idealna, a tudi ne obscena ali neetična, skriva predvsem v sponah zadušljive malomeščanske morale, o kateri navsezadnje namiguje podnaslov romana, in v dvosmernem konfliktu pričakovanj, ki jih ima bodisi posameznik od družbe bodisi družba od posameznika. Tudi če privzamemo tezo, da je Emma, podobno kot številne druge literarne ali dejanske osebe, žrtev lastnih iluzij in ambicij, njen utrip še vedno živi v sencah naših skrivnih in najglobljih hrepenenj, ki jih slikovito ponazarjajo s filmsko hitrostjo spreminjajoči se baletni prizori in Chopinova glasba, ki jo dopolnjuje eksistencialno streznitveni minimalizem del Philipa Glassa in drugih glasbenih ustvarjalcev. Emmina nenehna želja po ljubezni in avanturah, njena osamljenost, neznosno dolgočasje, bivanjska praznina in avtodestruktivno vedenje postanejo glavne tematske koordinate umetniškega procesa Valentine Turcu, ki ji uspe ustvariti zapeljivo sodobno gledališko atmosfero, v kateri se Emma osvobaja družbe, ki jo duši, in začenja – pa čeprav le za trenutek – uživati v lastnih simptomih, nam pa ne preostane drugega, kot da jo zvesto spremljamo na njeni poti in ji iskreno želimo – če nekoliko parafraziram Žižkovo paradigmo –, da bi ji v vsakem novem poskusu spodletelo vedno bolje.
[1] Kot je znano, se je moral Flaubert zaradi domnevne obscenosti dela zagovarjati tudi pred sodiščem, a celotni proces, ki se je končal 7. februarja 1857 s Flaubertovo oprostitvijo, je le dodatno prispeval h kasnejši priljubljenosti romana, ki je že aprila istega leta izšel v dveh zvezkih in postal knjižna uspešnica.
Benjamin Virc