Zlitje poetik, ki budi upanje
V prvem delu baletnega večera, ki ga je Zanella pred tem ustvaril že za Balet iz San Francisca leta 2010, se pred nami v petih sekvencah naslika intimna zgodba med moškim in žensko, ki svojemu partnerju prizna, da nosi otroka, ki ga ni spočela z njim. Negotovost in strah, ki ju prežene šele partnerjeva toplina in brezpogojno sprejemanje otroka in matere, simbolično izpuhtita v noč, v kateri ostaneta le čvrst objem ljubimcev in sijoče zvezdnato nebo. Zanella, ki že zaradi klasične plesne formacije s svojim koreografskim habitusom ostaja nekje na križpotju tradicije belega baleta (v smislu figuralike in plesanja po »špicah«) in neoklasičnega (v smislu plesne abstrakcije, virtuoznega dinamizma giba ter ekspresivnejših pozicij rok in nog), se kljub jasni dramaturški opredelitvi plesnih likov, pri čemer kot posebna plesna entiteta obeh delev uprizoritve izstopa vloga Vanitas (ali Nečimrnost) v izvedbi Tasje Šarler, jasno nagiba k baletni abstrakciji, s tem pa je uporabil nekoliko bolj zadržan ustvarjalni pristop, saj prepušča »pripovedni« del inscenacije boljkone glasbeni semantiki Schönberga in Mahlerja.
A prav ta »konzervativnost«, ki je ne gre razumeti kot pomanjkanje plesne invencije, ampak predvsem kot (neoklasični) izstop avtorjevega ega iz lastne stvaritve, pri čemer je v prvi plan postavljeno prav sporočilo celotne zgodbe, zgoščene med nečimrnostjo človeške persone, zmago ljubezni in altruističnim poskusom nagovarjanja kolektiva k varovanju in spoštovanju Zemlje kot nenadomestljivega sveta, se izkaže kot največji adut baletne produkcije. Zanelli namreč uspe s počasi tlečo rdečo nitjo, ki se nikoli ne sprevrne v prazno spektakelskost, izpeljati osnovno naratološko premiso do pomenljivega konca, in to kljub nekaterim dramaturškim digresijam in tudi ne povsem očitnim znakovno-vsebinskim povezavam med scenskimi elementi (kot denimo med razpiranjem in premeščanjem šestih drogov v središčni globini odra), gibom in sámo glasbo.
Frenetično in virtuozno poplesavanje Vanitas v obeh delih uprizoritve lahko razumemo kot nekakšno alegorijo za skušnjavca v nas samih, ki ga vselej spremljajo temačno vzdušje dvoma, nenadne spremembe, strah in nesloga, in prav ta pozicija se je v dramaturškem smislu izkazala kot zanimiv pogon tudi »velike pripovedi« iz drugega dela, Pesmi o Zemlji, ki je terjala sicer nekoliko več koreografskega premisleka, kako združiti operna solista, altisko Nuško Drašček in tenorista Branka Robinšaka, z različnimi plesnimi vlogami, ki se občasno razrastejo tudi v plesni performativ celotnega kolektiva. Čeprav se glasbeno-plesna naracija drugega dela s skoraj enako intenziteto navezuje na intimni odnos med različnimi dvojicami oseb, nas mimobežnost popotnikov s kovčki vseskozi opominja na lastno minljivost, še bolj pa na to, da nam za reševanje planeta Zemlja kronično primanjkuje časa. Z všečno prispodobo iskanja sprave oziroma kolektivne harmonije med človeštvom in naravo, ki jo najdemo v podobi sijočega drevesa življenja, okrog katerega se spletejo roke prijateljstva in ljubezni, nas tako glasba kot koreografija dobesedno z roko v roki pripeljeta do zaželenega razpleta, ki budi upanje za našo skupno prihodnost.
Med izstopajočimi plesnimi kreacijami baletnega večera (ogledal sem si tretjo izvedbo 15. aprila 2023) velja ob že omenjeni Tasji Šarler (Vanitas) omeniti še troje parov Ljubimcev iz prvega dela (Tjaša Kmetec, Kenta Yamamoto, Emilie Gallerani Tassinari, Filip Jurič, Marin Ino in Hugo Mbeng); glasbeno vodstvo uprizoritve, ki ga je zasnoval dirigent Kevin Rhodes, je bilo prepuščeno spretni roki Mojce Lavrenčič, ki je poskrbela za kompaktnost in zaželen dinamizem glasbenoplesne predstave. Tudi oba pevska solista, Nuška Drašček in Branko Robinšak, sta tako v vokalnem kot dramaturškem smislu prepričljivo upodobila svoji vlogi, četudi bi si pri tenorskem partu na trenutke želel slišati več briljance in »hrustljavosti« nemških konsonantov. Med plesnimi vlogami drugega dela v lepem spominu ohranjamo tudi uigrane dvojice Gozdnih bitij v izvedbi Anastasie in Denisa Matvijenko, Ane Klašnja in Filipa Juriča ter Nine Noč in Lukasa Zuschlaga, s svojo plesno ekspresivnostjo pa je na trenutke pozitivno presenetil tudi Tomaž Horvat v vlogi Varuha skrivnosti. Med pomisleki, ki so se porodili že med ogledom predstave, naj omenim predvsem sugestijo, da bi sporočilo predstave v svoji totaliteti morda s še večjo jasnostjo in prezenco prispelo do občinstva, če bi gledalke in gledalci imeli možnost spremljati odrsko dogajanje tudi z občasnim prebiranjem nadnapisov pétega besedila Mahlerjeve Pesmi o Zemlji. Prepričan sem, da bi tudi takšna vizualna izpostavljenost besedila s svojo poetično substanco pristavila svoj lonček k še večji zaokroženosti in celovitosti uprizoritve.