Slovenski baletni portal

med

BANNER-KOREO-LADY

Kje so v baletu ženske koreografinje in umetniške vodje?

Dolga stoletja so bile ženske plesalke na piedestalu baletne umetnosti, ki jim je vso podporo, bolj ko ne iz ozadja, nudil moški plesalec. Ustvarjen je bil vtis o krhkosti ženskega spola, kar je sovpadalo tudi s patriarhalno družbo v celoti, v kateri so bile ženske označene kot šibkejši spol in tako manj primerne za zahtevnejša dela, vodstvene položaje in podobno. Seksizem še danes kljub vsem mogočim revolucijam marsikje, ne samo v umetnosti, ostaja. V baletu so se razmerja med žensko plesalko in moškim plesalcem v 20. stoletju precej izenačila, ženske so postale močnejše v tehnični izvedbi korakov in zmožne zahtevnejših korakov, moški pa so stopili iz ozadja in prenehali biti zgolj podporni člen. Moški so celo stopili na prste in ženske so lahko prevzele partnersko vlogo v duetu. Sodobni ples je prinesel enakovredne odrske manifestacije obeh spolov.

Bronislava Nijinska

Znamenita  fraza Georgea Balanchina ‘balet je ženska’ izpostavlja njegovo fascinacijo z ženskami/ženskimi plesalkami in označuje tudi večji fokus na žensko plesalko v njegovih predstavah. A v svoj Newyorški mestni balet je redko vabil ženske kot koreografinje.

Ameriški balet so pred več kot petdesetimi leti, ko so se vzpostavljale baletne skupine, umetniško vodile ženske. Sčasoma so moški prevzeli vodstvene položaje. Z res redkimi izjemami so tudi koreografi postali le moški. Mikko Nissinen, umetniški direktor Bostonskega baleta, pravi, da so baletne skupine nastale iz lokalnih šol, ki so jih vodile ženske in te so potem kot nekakšna logična posledica na začetku prevzele umetniško vodenje skupin. Ko so se skupine okrepile, postale pomembne, so funkcije umetniških vodij prevzeli moški. To ni samo ameriška fenomenologija, podobno se je in se dogaja po Evropi. Svetovno znana ameriška koreografinja Twyla Tharp meni, da je pravzaprav ves umetniški svet prepričan o večvrednosti moškega spola, zato se morajo ženske za svoj umetniški izraz in priznanje mnogo bolj boriti kot moški.

Ninette de Valois

V baletno šolo so se in se še precej številnejše vpisujejo dekleta kot fantje; tako je favoriziranje slednjih dejstvo. Dejstvo je tudi, da v baletnih šolah večinoma poučujejo ženske, prav tako so baletne mojstrice večinoma ženske. Sharon Basco v članku The Ballet World Asked For More Choreography From Women – And Got It ugotavlja, da fantje dobijo več priložnosti zato, da jih privabijo ali obdržijo v baletu, dekleta pa se zavedajo, da so hitro zamenljiva. Poleg tega fantom hitreje ponudijo možnost koreografiranja, najprej krajše točke, potem koreografije za veliki oder. Jennifer Homans, baletna zgodovinarka, ustanoviteljica in direktorica Centra za balet in umetnosti pri Newyorški univerzi pravi, da so dekleta naučena, da so perfekten tretji labod na levi, da morajo biti tiho in ne smejo razkazovati svoje individualnosti. Baletna kultura je kultura hierarhije in poslušnosti, kar otežuje ženskam, da bi se izpostavile in postale umetniške vodje ali koreografinje, še meni. Enakega mnenja je tudi Rachel Moore, bivša profesionalna balerina in bivša vodja Ameriškega baletnega teatra: dekleta morajo biti poslušna in tiha, stati v vrsti in zgledati enako kot vse druge, medtem ko v fantih spodbujajo njihove posebnosti in jih učijo solističnih del. Prav tako Luke Jennings v članku Sexism in dance: where are all the female choreographers? ugotavlja, da se fantje zaradi maloštevilnosti lahko že od začetka vidijo kot individuumi in se to tudi spodbuja, medtem ko se dekleta zavedajo močne konkurence in se bolj trudijo, da bi bile primerne za skupino, kot da bi iskale svoje kapacitete v individualnosti ali ustvarjalnosti. Pogosto se na avdicijah za fante ne postavlja visokih kriterijev pri obvladovanju tehnike, medtem ko morajo dekleta tehnično briljirati.

Agnes de Mille

Leta 2013 je ameriška koreografinja Amy Seiwert naredila raziskavo, kot je še ni bilo, in sicer pregledala je repertoar za sezono 2012/2013 ameriških baletnih skupin s proračunom več kot 50 milijonov dolarjev in ugotovila, da je bilo med 290 koreografskimi deli le 25 takšnih, ki so jih koreografirale ženske. Raziskava je dosegla svoj namen. Umetniške vodje baletnih skupin so se pričele zavedati nesorazmerij med moškimi in ženskimi koreografi in začele delovati v smeri sprememb teh nesorazmerij. Mikko Nissinen je leta 2017 vzpostavil platformo, imenovano ChoreograpHER, za razvoj koreografskih tendenc za študentke baleta in za profesionalne plesalke. S platformo želijo spodbujati razvoj ženskih koreografinj, ki imajo potem tudi možnost ustvarjanja na velikem odru. V Newyorškem mestnem baletu so baletno prvakinjo Lauren Lovette oprostili rednega dela, da se je lahko posvetila koreografiranju. Njena predstava je dobila izjemno dobre kritiške odzive. Gia Kourlas recimo piše v New York Timesu, da njen ples ni hommage baletu, temveč je prihodnost baletne forme. Lauren Lovette je zapustila položaj baletne prvakinje in ima danes svojo platformo, preko katere osmišlja balet ne le kot umetniško formo, pač pa osvetljuje klasični in sodobni ples kot medij za izobraževanje, obogatitev in razsvetljenje in seveda postavlja tudi svoje koreografije. V letu 2022 je bila imenovana za hišno koreografinjo Paul Taylor Dance Company.
Po letu 2015 je v Ameriki nastalo tudi gibanje v zvezi s promocijo ženskih koreografinj. Pri Ameriškem baletnem teatru od leta 2018 obstaja koreografska iniciativa, imenovana ženski Movement, s katero se obvezujejo, da na leto postavijo dela treh ženskih koreografinj. Mnogo ameriških baletnih skupin sledi temu zgledu.

Tamara Rojo

V Evropi je situacija zelo podobna. Ženske umetniške vodje in koreografinje za pomembne baletne skupine so v manjšini, čeprav se situacije v zadnjem obdobju spreminjajo. Pariški balet pod vodstvom njegove zvezde Joseja Carlosa Martineza za sezono 2023/2024 na primer ne predvideva nobenega plesnega dela, ki bi ga koreografirala ženska. Povsem drugačen je pogled na Züriški balet, kjer so v sezoni 2023/2024 pod novim vodstvom pomembne in iskane koreografinje Cathy Marston premiere uravnoteženo razdeljene med ženske in moške. Tamara Rojo, ko je bila še umetniška direktorica Angleškega nacionalnega baleta, (danes umetniška vodja San Francisco baleta) pravi, da se je nenadoma zavedela, da v dvajsetih letih plesne kariere ni niti enkrat nastopila v baletu, ki bi ga koreografirala ženska. Pod naslovom She said je na pobudo T. Rojo za Angleški nacionalni balet leta 2016 nastala predstava treh koreografinj: Annabelle Lopez Ochoa, Yabin Wang in Aszure Barton. Christopher Hampson, umetniški vodja Škotskega baleta, redno vključuje ženske koreografinje v svoj repertoar. Luke Jennings v zgoraj omenjenem članku iz leta 2013 izpostavi, da je bilo v Kraljevi operni hiši v Londonu zadnje delo ženske koreografinje za veliki oder postavljeno leta 1999, torej glede na časovnico njegovega članka pred 14 leti. Ošvrkne tudi sodelovanje med Kraljevim baletom in Narodno galerijo leta 2012, kjer med petnajstimi povabljenimi umetniki in koreografi ni bilo nobene ženske. Še bolj cinično pa ta podatek zveni, ker je bil fokus sodelovanja na boginji Diani, personifikaciji ženske moči. Če samo še nekoliko ostanemo pri Kraljevem baletu kot eni najpomembnejših baletnih institucij, se s Kevinom O’Harejem, od leta 2012 njegovim umetniškim direktorjem, sicer odpira prostor ženskim koreografinjam, a pogled na spletno stran razpre tudi dejstvo, da je rezidenčni koreograf moški (Wayne McGregor) in soumetniški direktor moški (Christopher Wheeldon).

Cathy Marston

Nenazadnje pogled v zgodovino izpostavlja kar nekaj žensk, ki so igrale pomembno vlogo pri razvoju baletne forme: Bronislava Nižinska s svojimi vplivnimi deli za neoklasični balet, Ninette de Valois, plesalka, koreografinja in pedagoginja, ki je imela ključen vpliv na nastanek angleškega Kraljevega baleta, ali Agnes de Mille, ki je postavila svojo koreografijo v prvi sezoni Ameriškega baletnega teatra, če omenim samo nekatere in zgolj iz zgodovine baleta. Vendar se njihova dela le redko uprizarja in kljub ključnim zgodovinskim vlogam niso toliko v ospredju kot njihovi moški kolegi.

Baletni svet, predvsem tam, kjer in kadar uprizarja klasične baletne predstave, ohranja hierarhična razmerja, kar je prav gotovo eden od vzrokov za težji preboj deklet na vodstvene funkcije ali kot samostojnih ustvarjalk. Tudi Cathy Marston je imela na začetku svoje koreografske kariere kar nekaj težav. Ko je pristopila okoli leta 2000 k takratnemu umetniškemu vodji Kraljevega baleta Anthonyju Dowellu, da bi jo zaposlil kot karakterno plesalko, kar je bila tradicionalno odskočna deska za koreografe, da lahko ustvarjajo v baletnih skupinah, ji je Dowell odločno povedal, da je to mesto rezervirano samo za moške. Šele leta 2020 pod umetniškim vodstvom Kevina O’Hareja je dobila priložnost na velikem odru Kraljevega baleta in takrat zanje ustvarila odlično predstavo The Cellist.

Ne moremo zanikati, da so se v zadnjih desetih letih zgodile spremembe v prid ženskam kot koreografinjam ali kot umetniškim vodjem.[1] Ko so se izpostavila nesorazmerja med ženskimi in moškimi koreografi, so se v marsikateri baletni skupini začeli dogajati premiki k spolno bolj uravnoteženemu repertoarju, čeprav je v fokusu seveda repertoarna vizija ne glede na spol. A kljub premikom v pravo smer, je treba pozornost ohranjati, kajti pridobljene pravice niso nikoli ostale samoumevne in število moških na vodstvenih položajih ali kot koreografov še vedno prehiteva ženske.

[1] Precej ažuren, iz leta 2022, je pregled trenutnih ženskih umetniških vodij baletnih skupin v članku Alisterja Macaulaya Women transforming Twenty-First Century Ballet: Susan Jaffe and Tamara Rojo

Viri:

  • Alastair Macaulay, alastairmacaulay.com. na spletu
  • Agnes de Mille, na spletu
  • Breaking the Glass Slipper: Where Are the Female Choreographers, na spletu
  • Lauren Lovette, lauren-lovette.com, na spletu
  • Luke Jennings, Sexism in dance: where are all women choreographers?, na spletu
  • Sharon Basco, The Ballet World Asked For More Choreography From Women – And Got it, na spletu