Novonastali festival baleta v Cankarjevem domu v Ljubljani je povezal tako domače kot gostujoče baletne ansamble v venček raznobarvnih stvaritev in različnih stilov, od klasike do sodobnega baleta. Ena od predstav, ki so gostovale na odru Cankarjevega doma, je sodobni balet Kdo neki tam poje Beograjskega pozorišta, postavljen po motivih istoimenskega filma. Staša Zurovac je režiral in koreografiral predstavo na glasbo Vojislava Vokija Kostića.

Film, po katerem je nastal balet, je kultna klasika jugoslovanskega kina, posneta po scenariju Dušana Kovačevića, v režiji Slobodana Šijana, na glasbo Kostića. Film opisuje potovanje različnih oseb v Beograd, ki pa se spremeni v absurdno prispodobo, metaforični labodji spev Jugoslavije. Avtor glasbe je dopisal glasbo iz filma in jo priredil za baletno predstavo ter tako ohranil prepoznavne glasbene motive iz priljubljenega filma.

Na videz preprost motiv filma je Zurovac pretvoril v gib, vendar se je pri tem spretno izognil dobesednosti v prevodu iz ene vrste umetnosti v drugo.

Zurovac je naredil predstavo pred približno dvajsetimi leti, vendar ne deluje zastarelo, k čemur pripomoreta prepoznavna glasba in efekten zaključek predstave. Kljub temu je gib včasih videti malce zastarel, a se vseeno vpisuje v telo predstave, saj le-ta ni osnovana zgolj na gibalni poetiki. Dramaturgija spominja na dramaturgijo filma, s prepoznavnim motivom potovanja ter nenadnega konca le-tega, njena struktura je precej linearna, vendar odprta in ne uporablja veliko elementov, ki so popularni na današnjih odrih. Avtor predstave je zadržal nekatere scene iz filma in dodal, pravzaprav utelesil nekatere simbolične elemente, kakor je stara ženica – smrt, vojaki, angel. Tako v baletu kakor v filmu ni glavnih vlog, je pa nekaj protagonistov, ki nosijo predstavo in uprizorijo pravcati plesni maraton, saj so na odru skoraj celo predstavo. Tudi kolektiv ne zaostaja in dodaja v mozaik popotovanja delčke različnih postaj na poti. 

V baletu, tako kot tudi v filmu, sledi epilog s pesmijo, ki se večkrat ponavlja skozi predstavo, vendar na koncu deluje močneje kakor prej, bolj čustveno in efektno, kar se je videlo po stoječem aplavzu publike.

Predstava deluje tudi danes, skoraj dvajset let po njenem nastanku, privlačno in emotivno, saj kljub malce starejšemu gibu, enostavni strukturi (kar ni slabo) nosi duh filma, zato je za popolno izkušnjo treba poznati tudi film.

Kakor film tudi balet deluje nekoliko brechtovsko, s potujitvijo plesnih vlog in poosebitvijo nekaterih univerzalnih simbolov. Gledalci prepoznajo motive, vendar se ne vživijo popolnoma v zgodbo, saj so plesne scene narejene bolj kot odziv, kot odnos do zgodbe, za razliko od prikazovanja. Baletna predstava me je spomnila tudi na Kantorjev Mrtvi razred, k čemur na začetku pripomoreta mrtvaška podoba obrazov plesalcev (s temnimi krogi okrog oči na belem obrazu) in kostumografija, kar skupaj daje efekt determiniranosti, usodnosti, kakor da so osebe mogoče mrtve, še preden se je njihovo popotovanje sploh začelo, ali kakor da duhovi oseb iz filma podoživljajo svoje zadnje, usodno potovanje.

Balet Kdo neki tam poje je utelešeni poetični odmev na kultni film, ki vzbuja emocije, ob katerih je težko ostati ravnodušen.