KANG SUE-JIN, baletna plesalka iz Južne Koreje
Katastrofa pandemije Covid-19 je zaustavila življenje, kakršnega smo v vsej njegovi svobodi poznali dosedaj. Tragedija nas je zato ponovno prisilila k premisleku o pomenu »plesa« in »plesalcev«. V daljni preteklosti je bil ples prvo sredstvo izražanja in medsebojne komunikacije skozi gib; nato je postal uprizoritvena umetnost, ki vsakič znova gane dušo in navdihuje občinstvo. Ples je umetnost trenutka, ustvarjena s celotnim telesom in z dušo. Trenutek, ki je že minil, pa je težko povrniti v povsem enakega. In prav ta minljivost plesalcem narekujejo usodo neprestanega gibanja. Zato je Covid-19 omejil in celo zaustavil plesno umetnost v svoji izvirni obliki.
Čeprav se razmere izboljšujejo, so plesne predstave še vedno podvržene številnim omejitvam. Spomini na čase, ko smo se plesalci v svojem plesu lesketali kot dragulji, pripovedovali o človekovih strahovih in tesnobi, predvsem pa o volji in veri v življenje ter razsvetljevali svet, pa so zato še toliko bolj živi in dragoceni.
Ko je bil v Parizu 28. junija 1841 z veliko odmevnostjo prvič uprizorjen balet Giselle, je občinstvo navdušil s pronicljivim sporočilom o ljubezen onkraj smrti. Med pandemijo so Giselle uprizarjali po vsem svetu, sporočilo tega baleta je tolažilo in spodbujalo ranjene človeške duše. Natanko tako lahko namreč razumem poanto, ki jo je sporočala umetnina že od samega nastanka dalje – v Giselle veličastni duh balerine poskuša ubežati gravitaciji tuzemskih stisk.
Osamljeno in utrujeno občinstvo je žejno sočutja in tolažbe, ki jo nudijo plesni umetniki. Kot plesalci verjamemo, da plahutanje naših kril prinaša upanje v srca tistih, ki ljubijo plesno umetnost ter jim daje pogum pri premagovanju te pandemije.
Moje srce vznemirjeno bije.
Prevedla Tatjana Ažman
Poslanico objavlja: Mednarodni gledališki inštitut (ITI) – Svetovna organizacija uprizoritvenih umetnosti