Pina Bausch
Ko nekdo omeni ime Pina Bausch, zagotovo nihče v plesnem svetu ne ostane ravnodušen. Če človek le ni ozkogled in zna pogledati svet z več plati, ve (četudi prisega zgolj na klasični balet), da vseh prelomnic, ki so se zgodile v plesu, brez te velike umetnice ne bi bilo – tudi povsem klasični balet bi ostal kar precej korakov zadaj. Vsakdo, ki se seznani s plesom, se mora seznaniti tudi z njo. Ustvarila je novo in zelo pomembno pot v svetu plesa. Nova videnja sveta, novo misel, novo govorico.
Pina Bausch se je rodila leta 1940 v nemškem mestu Soligen, ki leži blizu mesta Wuppertal, kjer še danes stoji njeno gledališče. V tem mestu je leta 2009 tudi umrla.
Njeno šolanje se je začelo v Folkwangschule (pri Kurtu Joossu) v Essnu, nato pa je študij plesa nadaljevala na Juilliardu v New Yorku. Tam je poleg klasičnega baleta začela osvajati tudi tehnike različnih sodobnih plesov, ki so v tistem času postajali vse zanimivejši tako plesalcem kot publiki. Osvajala je tehniko Marthe Graham in Joséja Limóna. Nanjo so naredili v tistem času tudi velik vpliv koreografi Paul Sanasardo in Anna Sokolow s svojim ekspresivnim plesom in nenazadnje tudi Antony Tudor, s katerim je odšla v sezoni 1961/1962 plesat v Metropolitansko opero. Na poti klasičnega baleta v eni izmed največjih opernih hiš na svetu se je obenem še intenzivneje spoznavala z novimi plesnimi zvrstmi in se sprehajala med enimi in drugimi, kar je počela brez težav, čeprav sta bila v tistem času svet sodobnega plesa in svet baleta veliko bolj ločena, kot sta danes. Po angažmaju v Metropolitanski operi se je vrnila v Nemčijo, kjer je pričela plesat v kompaniji Kurta Joossa (Folkwang-Ballett). Vsa znanja, ki jih je do takrat pridobila, je spretno uporabljala v novonastalih delih. Predvsem je izhajala iz tehnike Graham in se naslanjala na veščine Tudorja, ki jih je pridobila v Združenih državah Amerike.
Z znanjem, ki ga je prinesla s seboj, je imela možnost ustvarjati sodobni ples tudi na območju, kjer je živela. Ker so se v tem povojnem času operne hiše začele na novo postavljati, so bile tudi želje umetnikov drugačne, želeli so si reform tudi na njihovem področju. Naenkrat je bilo vse več zanimanja za sodobni ples, za nova plesna izražanja. Hoteli so, da ples postane tako kot ostale umetniške zvrsti tudi ogledalo in kritika družbe. S tem so začeli ustvarjati repertoar, k ni temeljil zgolj na klasičnem baletu, temveč tudi na sodobnoplesnem. Bausch je postala v Folkwang-Ballettu kmalu prvakinja.
Prav tam pa je dobila tudi možnost lastnega ustvarjanja. Pričela je s svojo tehniko, kjer je združevala ples in gledališče. Prvih poskusov sicer javnost ni sprejela najbolje, kajti še vedno je bil velik delež ljudi, ki so vztrajali na povsem klasičnem plesu. Toda Pina Bausch je nadaljevala s svojim principom. Raziskovala je različne načine premikanja, spraševala se je, kako človek biva, predvsem pa je iskala ekspresionistično pot človeka. Zanimalo jo je, kako skozi ples pokazati in ustvariti človekovo bivanje. Začela se je osredotočati na to, kar je, torej na to, kar se zares dogaja. Hotela je zarezati v človekovo življenje, ga raziskati v vse njegove globeli – od največjih lepot do največjih grozot. Vse to je peljalo v nasprotja, ki so v tistem času vladala med veliko plesnimi ustvarjalci. Če je na primer George Balanchine iskal precej abstraktnosti v plesu in skušal presegati meje zmožnega, je ona iskala ravno nasprotno. Seveda je tudi iskala meje, da bi jih lahko prestopila. Toda ni hotela prestopati zgolj meja plesnih form in plesalčevih zmožnosti, pač pa je hotela najti zgodbo in ljudi v tej zgodbi, ki govorijo o svojih občutkih. Velik vpliv nanjo je imela še vedno 2. svetovna vojna, kar je zagotovo vplivalo na njeno razumevanje sveta in to, da je hotela vnesti v ples veliko več emocij. Vendar emocij, ki so morale biti veliko bolj pristne, kot jih je tedanja plesna umetnost poznala. Govorimo seveda o ekspresionizmu, ki se je v plesu pojavil že prej (za začetnico nekako velja Mary Wigman), toda vsej ekspresiji je hotela dodati še nekaj. To še nekaj je našla ravno v gledališki formi. Zanjo je bil ples način izražanja. Toda baletna tehnika, ki ji je sicer zagotovo postavila osnovo in temelj, ji ni bila dovolj. Hotela je dodati še druge načine, kako pripovedovati dogajanje. Zanimali so jo novi načini plesnega jezika, ki bi mu poleg giba lahko dodala še na primer govorjeno besedo. In s tem bi osvobodila tisto, kar je pred tem gib na določeni točki ustavil. Hotela je svobodo in hotela jo je ujeti. Tako se je razvila forma, še danes znana kot tanzteater. Pri tem, kot že rečeno, ne gre zgolj za ples in govor, ampak za celostno formo, ki se poslužuje tudi bolj dramskega razlaganja zgodbe in celotnega dogajanja na odru. Pomemben je vsak posameznik in zgodba, ki jo pripoveduje. Velikokrat je tudi sama dejala, da je ne zanima toliko, kako se ljudje premikajo po odru, temveč kaj je tisto, kar jih premika.
Kmalu nato, leta 1972, so jo povabili kot koreografinjo v wuppertalsko opero, kjer je ustvarila predstavo Tannhäuser. Uspeh predstave je privedel do tega, da je leto po premieri, torej leta 1973, postala Pina Bausch direktorica gledališča in ga preimenovala iz Wuppertal Opera Company v Tanzteater Wuppertal. V času njenega delovanja v tem gledališču je ustvarila mnoga dela, ki so pustila pečat (Posvetitev pomladi, Orfej in Evridika, Die sieben Todsünden – skupaj z Bertoltom Brechtom in Kurtom Weillom, Blaubart …). Mnoga so na repertoarjih gledališč še danes.
Od tega obdobja naprej je ustvarjala vedno več. Vse bolj se je osredotočala na svojo tehniko in svoj ples. Ko se ozremo na njen opus, se razkrijejo številne raznolike teme, s katerimi se je ukvarjala in jih postavljala na oder. Njene predstave, ki so sicer seveda bile plesne, so imele jasno dramaturško zasnovo. Ob tem pa je bil ves čas prisoten gledališki vpliv. V 60. letih prejšnjega stoletja je imel na vso gledališko in ostalo uprizoritveno umetnost velik vpliv Antonin Artaud, ki je bil eden izmed začetnikov eksperimentalnega gledališča. Preizkušal je meje, iti preko njih, hotel je doseči intenzivno gledališko doživetje in z vsem tem šokirati gledalca. Hotel je umakniti pomen jezika in racionalizma v gledališču. Vse to je imelo velik vpliv tudi na Pino Bausch. Kazalo se je ravno v tem, da so performerji, ki stojijo na odru, iskali načine – kako biti, kako narediti gesto, zakaj ima določena gesta drugačen pomen kot neka druga. Predvsem pa je hotela doseči, da so na odru plesalci, ki nosijo like. Hotela je zgodbo vsakega posameznega lika, ki zdaj ni več živel zgolj v pravljični deželi. Vse, kar so ustvarjali plesalci na odru, je moralo v sebi nositi odgovor na njeno vprašanje: »Kaj te premika?«. Ves čas je iskala most med njeno plesno osnovo in teatralnim videnjem uprizoritve. Ob vsem tem pa je iskala tudi družbeno angažirane teme. Primer tega je njena predstava Kontaktof, v kateri je hotela skozi svoje izkušnje prikazati telo, ki je stalno pod družbenim pritiskom. Plesalci nosijo telesa, ki bi jih lahko sprva brali kot neke forme, ki sledijo družbenemu redu, nato pa svoja telesa odtrgajo proč od teh navezav in gredo (vsaj delno svobodno) dalje. Torej gre tudi za iskanje političnega in družbenega v plesu. Kar je zopet velik prelom z vsemi klasičnimi baleti, ki po večini ostajajo v svetu pravljičnega.
Kar je zanimivo pri njenih stvaritvah, je tudi to, da je ponudila možnost sodelovanja različnim koreografom, scenografom, režiserjem in ostalim umetnikom … S tem je zopet vzpostavila nove možnosti in širitve vsem uprizoritvam. Združevati so se začeli različni umetniki in tako so nastajali mostovi med najrazličnejšimi umetniškimi področji. Povezovati sta se začela gib in govor, dramsko gledališče in ples, performer in lik. V vsem tem pa so bili različni pomeni, ki so jih umetniki nosili iz svojih življenj. Pina Bausch je tako poleg inovativnosti v svojih scenografijah stalno združevala tudi tisto, kar jo je delno zaznamovalo skozi življenje; če za primer vzamemo predstavo Café Müller iz leta 1978, bi lahko iz scenografije razbrali, da gre za drobec, vzet iz njenega otroštva, ko se je kot otrok nahajala v lokalu staršev, kjer so se še močno čutile posledice 2. svetovne vojne. Predstavo bi lahko razumeli kot željo poustvariti svoja občutenja prostora in časa. Predstavo Café Müllerje postavila na oder skupaj s tremi koreografi (Gerhard Bohner, Gigi-Gheorghe Caciuléanu in Hans Pop). Ustvarili so štiridelno predstavo. Toda kasneje, od leta 1980 in še danes plešejo le njen del (ponavadi v diptihu skupaj s Posvetitvijo pomladi).
Z vzpostavitvijo tanzteatra so pod vodstvom Pine Bausch nastali novi načini uprizarjanja in mnoge predstave, ki so in še vedno odmevajo po svetu na vseh odrih. S svojimi dejanji je močno vplivala na različne plesne ustvarjalce, na primer na angleški DV8. Pa na Dimitrisa Papaioannoua, ki je leta 2009, nekaj mesecev po njeni smrti, na odru grškega nacionalnega gledališča postavil uprizoritev Nowhere, prav v spomin Pini Bausch. In tako še mnogi drugi. Poleg tega je imela tudi velik vpliv na razvoj plesne umetnosti na slovenskem področju v času svojega življenja.
Prav tako pa je dve leti po njeni smrti nastal film Pina v režiji Wima Wendersa, ki ji je s tem ustvaril tudi velik poklon.
Pina Bausch je iskala, tako kot mnogi umetniki v svojem času, nove forme gledališča, plesa, skušala je podati plesu nove dimenzije, jih popeljati v nove razsežnosti. Kar je zagotovo storila v največjem možnem obsegu. S tem je postavila plesu nove, višje meje, ga postavila na novo raven. In prelomnica, ki je zagotovo tudi ena izmed najpomembnejših, je, da so plesalci nehali na odru samo poustvarjati določene zgodbe, ampak so postali aktivni ustvarjalci.